Jedro

Ker ZIZ ureja le vprašanje, kaj je verodostojna listina, je glede dopustnosti predložitve fotokopije potrebno uporabiti 431. člen ZPP. Ta pa predpisuje, da mora biti verodostojna listina priložena tožbi v izvirniku ali overjenem prepisu. Temu sledi tudi sodna praksa in velja tudi za menico.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 6. 2013 potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 9. 2013 spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Ugovoru tožene stranke z dne 21. 6. 2013 se ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 1058/2013 z dne 5. 6. 2013 v točkah I, III in IV razveljavi.

Predlog za izdajo predhodne odredbe, s katerim tožeča stranka predlaga, da se zaradi zavarovanja denarne terjatve, na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10339/2013 z dne 11. 3. 2013, v višini 6.923,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila ter stroškov izvršilnega postopka v višini 123,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2013 dalje do plačila, organizaciji za plačilni promet prepove, da dolžniku V. R. ali komu drugemu po njegovemu nalogu plača s kateregakoli računa, predvsem pa računa 000 denarni znesek, za katerega je odredba odrejena ter časovno veljavnostjo odredbe do vključno 8. dne po datumu pravnomočnosti in izvršljivosti zgoraj citiranega sklepa o izvršbi oziroma do vključno 8. dne po datumu pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe izdane v pravdnem postopku, ki je uveden na podlagi dolžnikovega ugovora, se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 6. 2013 delno ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe in organizaciji za plačilni promet prepovedalo, da dolžniku V. R. ali komu drugemu po njegovemu nalogu plača z računa 000 denarni znesek, za katerega je predhodno odredbo odredilo (točka I izreka). Predlog je zavrnilo v delu, s katerim je tožeča stranka terjala predznambo zastavne pravice na nepremičnini parc. št. 297/25 k.o. X. (točka II izreka). V nadaljevanju je odločilo še o veljavnosti predhodne odredbe (točka III izreka) ter o stroških in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 125,30 EUR s pripadki (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa (točka II izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka. Meni, da je stališče sodišča, da iz predloga tožeče stranke ne izhaja potreba po zavarovanju z več predhodnimi odredbami, neutemeljeno. Opozarja, da je predlogu priložila dopis N. banke, d.d., z dne 15. 1. 2013, iz katerega izhaja, da dolžnik ni zagotovil pogojev za plačilo menice in da torej na transakcijskem računu nima dovolj sredstev za poravnavo terjatve upnika. Tako je očitno, da dolžnik ne razpolaga z zadostnimi sredstvi in je, glede na okoliščine primera, potrebno izdati tudi predlagano predhodno odredbo s predznambo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je zoper izdani sklep in sicer v delu, v katerem je sodišče predlogu tožeče stranke ugodilo, 21. 6. 2013 vložila ugovor. Ta ugovor je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 9. 2013 zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne nadaljnje stroške zavarovanja v znesku 221,91 EUR s pripadki.

4. Tožena stranka zoper ta sklep vlaga pritožbo. Navaja, da ne obstoji podlaga za izdani sklep in ji ta podlaga tudi ni poznana. Prepričana je, da odprtih obveznosti do tožeče stranke nima, zato bo le-ta morala obveznost dokazati in v ta namen predložiti verodostojno listino, ki jo zatrjuje. Tožeča stranka je predložila menico, vendar pa bi morala pojasniti, na kakšen način je do nje prišla, saj toženi stranki tudi to ni poznano. Res je na njej njen podpis, vendar pa ta menica ni bila namenjena tožeči stranki. Da to drži, izhaja iz dejstva, da tožeča stranka ne razpolaga z menično izjavo ali menično pogodbo. Pojasnjuje, da je svojo poslovno pisarno večkrat odstopila predstavniku Ž. in tožeči stranki za medsebojne pogovore, v njej pa je imela shranjene tudi menice, ki jih uporablja za svojo poslovno dejavnost. Ker s tožečo stranko nikoli ni imela nikakršnega poslovnega in tudi zasebnega odnosa, do dolžniško-upniškega razmerja ni moglo priti. Tožena stranka zato ni imela vzroka, da bi ji izstavila menico. Predvideva, da je bila vzeta z dolžnikove pisalne mize, na kateri se je nahajalo več menic. Tožena stranka s strani upnika tudi ni prejela nobenega opomina, niti kakšnega drugega dopisa, v katerem bi izkazovala svojo terjatev do dolžnika. Meni, da obveznost ni prešla nanjo, saj ni prejela nobenega računa.

5. Pravdni stranki na pritožbi druga druge nista odgovorili.

Glede pritožbe tožeče stranke:

6. Pritožba je neutemeljena.

7. Po drugem odstavku 260. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) lahko sodišče na upnikov predlog, glede na okoliščine primera, odredi dve ali več predhodnih odredb, če je to potrebno. Trditveno in dokazno breme, da je v konkretnem primeru potrebnih več predhodnih odredb, je na upniku. V konkretnem primeru torej na tožeči stranki. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa tega bremena ni zmogla.

8. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi morala tožeča stranka svoj predlog v tem delu ustrezno obrazložiti in pojasniti (v nadaljevanju pa tudi dokazati), zakaj je v konkretnem primeru potrebno, da sodišče zaradi zavarovanja odredi dve predhodni odredbi. Tega pa ni storila. Pomanjkanja trditev v tej smeri tudi ne morejo nadomestiti predlagani dokazi, konkretno predlogu priložen dopis N. banke, z dne 15. 1. 2013, na katerega pritožnica opozarja v pritožbi. Dokazi so namreč namenjeni dokazovanju pred tem pravočasno navedenih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Povedano drugače: dejstva, ki izhajajo iz prilog, se lahko upoštevajo le pod pogojem, da jih stranka predhodno tudi navaja. S tem postane jasno, kaj so navedbe strank (trditvena podlaga tožbe oziroma predloga) in s tem tudi, kaj je dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati.

9. Sodišče prve stopnje je glede na izostanek ustreznih trditev glede potrebnosti izdaje več predhodnih odredb, ravnalo pravilno, ko je predlog v tem delu zavrnilo.

10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali, nosi sama (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke

12. Pritožba je utemeljena.

13. Za izdajo predhodne odredbe morata biti na podlagi 257. člena ZIZ izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj je, da je podlaga upnikove denarne terjatve odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava), ki še ni izvršljiva, drugi pogoj pa je, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnost se, če je predlog oprt na katero od odločb, ki so posebej naštete v 258. členu ZIZ in izpolnitvi nekaterih dodatnih pogojev, domneva in je torej upniku ni potrebno posebej dokazovati. V tem primeru mora dokazati le, da gre za situacijo iz tega določila.

14. Tožena stranka zaključku sodišča prve stopnje, da nepravnomočen in neizvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 10339/2013 z dne 11. 3. 2013, v delu, v katerem s sklepom z dne 22. 3. 2013 ni bil razveljavljen (gre za njegov dajatveni del oziroma nalog za plačilo), predstavlja odločbo domačega sodišča, nasprotuje le smiselno, saj trdi, da podlage za izdani sklep o izvršbi ni in bi moral tožnik predložiti verodostojno listino. Ne glede na to pa gre pri tem vprašanju za materialnopravno presojo, na pravilnost katere pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Ob takšni presoji pa se izkaže, da ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen.

15. Z novelo ZIZ-E je bil spremenjen prejšnji drugi odstavek 41. člena ZIZ, po katerem je moral upnik predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to listino tudi priložiti, izvršilno sodišče pa je pred izdajo sklepa preverilo, ali je listina res verodostojna listina in njeno vsebino. Po spremembi zadošča, da upnik verodostojno listino, na podlagi katere zahteva izvršbo, le določno označi. Zato je po določilu drugega odstavka 44. člena ZIZ izvršilno sodišče dolžno dolžnika obvestiti, da je bil sklep o izvršbi izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverjalo, torej tudi ni preverilo obstoja in vsebine verodostojne listine. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Poleg tega tožeča stranka, kot izhaja iz predloga za izvršbo, verodostojne listine tudi ni označila, tako kot ji to nalaga zakon oziroma Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (v nadaljevanju Pravilnik), to je z navedbo (pravilne) kataloške številke (1) in oznako za kakšno listino gre (npr. račun, menica ipd).

16. Ker torej izvršilno sodišče v postopku izvršbe ne preverja, ali je listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, torej tudi dela, ki naj bi predstavljal odločbo domačega sodišča v smislu 257. člena ZIZ (več o tem pod točko 14), res verodostojna listina, je to, če tožena stranka ugovarja, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi (2), dolžno storiti sodišče v teku pravdnega postopka, upoštevajoč pri tem 437. člen ZPP. Postopek se namreč po 2. odstavku 62. člena ZIZ v pravdi nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej po postopku, ki ga določajo členi 431 do 442 ZPP.

17. Če sodišče ob obravnavi takšnega ugovora spozna, da je utemeljen, razveljavi s sklepom plačilni nalog (v konkretnem primeru torej tisti del sklepa o izvršbi, ki se sicer šteje za odločbo domačega sodišča) in začne po pravnomočnosti sklepa z obravnavanjem glavne stvari.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru tak ugovor tožene stranke utemeljen. Kot je že bilo pojasnjeno, je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi s strani tožnika označene listine, ki je po Pravilniku oziroma Navodilu ni mogoče uvrstiti med verodostojne listine. Že to zadostuje za razveljavitev sklepa o izvršbi tudi v preostalem, to je dajatvenem delu. Ne glede na to pa je treba opozoriti, da tožeča stranka tudi v teku pravde oziroma ob vložitvi predloga za izdajo predhodne odredbe, ni predložila ustrezne verodostojne listine, ki bi lahko bila podlaga za (pred tem) izdani sklep o izvršbi. V spis je namreč vložila zgolj fotokopijo menice in ne njenega originala oziroma njenega prepisa v smislu 66. in 67. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM). Ker ZIZ ureja le vprašanje, kaj je verodostojna listina, je glede dopustnosti predložitve fotokopije le-te potrebno uporabiti 431. člen ZPP. Ta pa predpisuje, da mora biti verodostojna listina priložena tožbi v izvirniku ali overjenem prepisu. Temu sledi tudi sodna praksa (3) in velja tudi za menico.

19. Glede na obrazloženo torej zakonskih pogojev za izdajo sklepa o o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni bilo in ga bo moralo sodišče prve stopnje (v še nerazveljavljenem delu) pred nadaljevanjem postopka razveljaviti. Navedeno pa pomeni, da tega dela sklepa, čeprav formalno še veljavnega, ne moremo šteti za odločbo domačega sodišča v smislu 257. člena ZIZ oziroma podlago za izdajo predhodne odredbe. Predlog za njeno izdajo je zato neutemeljen, odločitev sodišča, ki je predlogu ugodilo, pa je materialnopravno napačna.

20. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 9. 2013 spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke z dne 21. 6. 2013 ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 1058/2013 z dne 5. 6. 2013 v točkah I, III in IV razveljavilo. Predlog za izdajo predhodne odredbe je (v še nezavrnjenem delu) zavrnilo in odločilo, da tožeča stranka stroške postopka zavarovanja nosi sama.

(1) Navodilo za izpolnjevanje obrazca predloga za izvršbo, ki je priloga Pravilnika, določa sledeče kataloške številke: 1- za fakturo , 2 - za menico in ček, 3 - za javno listino, 4 - za izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, 5 - za po zakonu overjeno zasebno listino in listino, ki ima po posebnih predpisih naravno javne listine, 6 - za obračun pogodbenih obresti, 7 - za obračun zamudnih obresti, in 8 - za verodostojno listino po drugih zakonih.

(2) Tožena stranka je že v ugovoru (list. št. 13) trdila, da podlage za izdani sklep ni in ji tudi ni poznana ter zahtevala predložitev verodostojne listine. Pri tem je vztrajal tudi v ugovoru zoper izdano predhodno odredbo. Tak ugovor daje tudi v pritožbi.

(3) Primerjaj odločbe VSL II Cpg 1396/1999, II Cpg 199/2000, II Cpg 134/2002 in odločbo VS RS II Ips 190/2007.