Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in temelji na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni v primeru njene neizterljivosti. Obsojenec pravilnosti izpodbijane sodbe v pritožbi ne nasprotuje, temveč prosi za odlog plačila denarne kazni, da bi se izognil zaporu, saj ima garantirano službo v Sloveniji. S takšnimi navedbami obsojenec ne more uspeti, saj KZ-1 v opravičenih primerih omogoča le obročno plačilo denarne kazni izrečene v kazenskem postopku in ne tudi odloga plačila denarne kazni, kot to predlaga obsojenec. Upoštevaje določbo petega odstavka 49. člena KZ-1 pa obsojenec ne bi mogel uspeti, četudi bi se zavzemal za obročno plačilo denarne kazni, saj bi tak predlog moral podati do poteka roka za plačilo denarne kazni, ki je določen s sodbo, pri čemer se je rok iztekel dne 24. 2. 2015. Obsojenec se tako zaporu lahko izogne le na način, da denarno kazen v znesku 800,00 EUR plača, saj se v takem primeru po določbi drugega odstavka 87. člena KZ-1 izvrševanje kazni zapora ustavi, v nasprotnem primeru bo kazen izvršena z zaporom.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Lendavi na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in šestega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razsodilo, da se denarna kazen v višini 800,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. S. izrečena s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Lendavi II K 42093/2014 z dne 13. 10. 2014, pravnomočno dne 24. 11. 2014, izvrši tako, da se obsojencu določi deset dni zapora.

2. Zoper sodbo se je brez navedbe izpodbojnega razloga pritožil obsojenec, ki se v laični pritožbi zavzema za odlog plačila denarne kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in temelji na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni v primeru njene neizterljivosti. Obsojenec pravilnosti izpodbijane sodbe v pritožbi ne nasprotuje, temveč prosi za odlog plačila denarne kazni, da bi se izognil zaporu, saj ima garantirano službo v Sloveniji. S takšnimi navedbami obsojenec ne more uspeti, saj KZ-1 v opravičenih primerih omogoča le obročno plačilo denarne kazni izrečene v kazenskem postopku in ne tudi odloga plačila denarne kazni, kot to predlaga obsojenec. Upoštevaje določbo petega odstavka 49. člena KZ-1 pa obsojenec ne bi mogel uspeti, četudi bi se zavzemal za obročno plačilo denarne kazni, saj bi tak predlog moral podati do poteka roka za plačilo denarne kazni, ki je določen s sodbo, pri čemer se je rok iztekel dne 24. 2. 2015. Obsojenec se tako zaporu lahko izogne le na način, da denarno kazen v znesku 800,00 EUR plača, saj se v takem primeru po določbi drugega odstavka 87. člena KZ-1 izvrševanje kazni zapora ustavi, v nasprotnem primeru bo kazen izvršena z zaporom.

5. Pravilnosti izpodbijane sodbe obsojenec ne more omajati niti s pritožbenimi navedbami, da bi dolg lahko že zdavnaj poravnal, saj je bil ves čas plačilno sposoben, vendar je na plačilo denarne kazni pozabil, kar se po njegovem mnenju lahko zgodi vsakomur, še posebej, ker razen izpodbijane sodbe, ni dobil niti enega opomina. Obsojencu ni mogoče pritrditi. Prezre namreč, da že iz sodbe Okrajnega sodišča v Lendavi II K 42093/2014 z dne 13. 10. 2014, pravnomočne dne 24. 11. 2014, jasno izhaja, da je bil obsojenec denarno kazen v znesku 800,00 EUR dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, pri čemer je bil opozorjen, do bo v primeru, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, sodišče denarno kazen izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje dne 27. 11. 2014 obsojencu dodatno poslalo poziv, ki je bil obsojencu vročen dne 28. 11. 2014, da v roku treh mesecev od prejema poziva plača denarno kazen v znesku 800,00 EUR. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje zaradi neplačane denarne kazni dne 18. 3. 2015 zoper obsojenca sprožilo izvršilni postopek, ki se je po sklepu o izvršbi I 47/2015 z dne 1. 4. 2015 vodil pri istem sodišču ter bil v končni fazi ustavljen s sklepom I 47/2015 z dne 8. 5. 2019. Upoštevaje vse navedeno, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obsojenec seznanjen z obveznostjo plačila denarne kazni, zato se njegove pritožbene navedbe, s katerimi skuša prikazati, da je na plačilo pozabil, neupoštevne.

6. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7. Odločba o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica premoženjskih razmer obsojenca.