Jedro

Ob upoštevanju dejstev, da sta bili obe pravdni stranki zaposleni, da sta najemali kredite ter da je bilo potrebno zadovoljevati potrebe štiri članske družine ter vzdrževati premoženje, pa čeprav se bi izkazalo, da je toženec vlagal tudi svoje posebno premoženje v obnove in adaptacije, tožničina terjatev zaenkrat izkazana kot verjetna. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, pa bo mogel šele temeljit dokazni postopek, v katerem po naravi stvari same brez izvedenstva gradbene stroke ne bo šlo, pokazati kolikšen je resničen delež tožnice na skupnem premoženju, ko bo pred tem izvedenec še vrednostno in gradbeno ocenil vlaganja v to hišo kot posebno premoženje toženca in na tej podlagi ugotovil, za koliko se je spremenila tako v smislu povečanja njene vrednosti kot v smislu ustvaritve drugačne gradbene celote.

Pač pa ima pritožba prav, ko zatrjuje, da je sodišče odločilo preko tožbenega zahtevka oz. rečeno pravilneje, dovolilo zavarovanje večje terjatve, od tiste, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč v primeru, ko tožeča stranka od na toženca vpisanih 5/6 (15/18) nepremičnine zase terja le 5/18, ji sodišče v pravdnem postopku ne more prisoditi več, saj bi s tem sodilo preko tožbenega zahtevka, ni utemeljeno zahtevati zavarovanje večje terjatve kot se uveljavlja, ker bi bilo takšno zavarovanje v nasprotju s 1. odst. 272.člena ZIZ. Začasna odredba, ki je izreden ukrep za zavarovanje terjatve, tožeči stranki pač ne more podeliti več pravic kot jih zahteva s svojo tožbo. To pa bi bilo vsekakor tudi v nasprotju s čl. 3. ZIZ, torej načelom čim večje, pa še vedno učinkovite omejitve sredstev in predmetov izvršbe, na kar tudi utemeljeno opozarja pritožba. Le-ta ima tudi prav, da v obravnavanem primeru uporaba 54. čl. ZZZDR, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, ne pride v poštev, ko pa tožnica sama zatrjuje in predlaga, da se ji prisodi delež le do 5/18 nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugovoru tožene stranke proti sklepu o izdaji začasne odredbe delno ugodi in se izdana začasna odredba v tč. 1 izreka sklepa tako spremeni, da se toženi stranki prepove odtujiti in obremeniti delež le do 5/18 nepremičnin, vpisanih v vl.št. 72 k.o. P., ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo na P., na parc.št. 181 te k.o. in parc. št. 181 - stavbišče 209 m2 in dvorišče 155 m2 ter parc.št. 181/1 - sadovnjak 378 m2. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi, s katero ji je prepovedalo odtujitev in obremenitev deleža do 5/6 nepremičnin, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo s stavbiščem, dvoriščem ter s sadovnjakom in katere so vpisane v vl.št. 72 k.o. P. Odločilo je še, da se prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin zaznamuje v zemljiški knjigi ter da bo o tej prepovedi obvestilo A. d.o.o. Odredilo je še, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve spora pravdnih strank zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora se pritožuje tožena stranka, katera pojasnjuje, da vztraja pri svojih navedbah iz ugovora zoper sklep o začasni odredbi, dodatno pa še pojasnjuje, da je tožba pomanjkljiva, ker bi tožnica morala tožiti tudi drugega solastnika nepremičnine (nujno sosporništvo), nadalje, da obstoj terjatve ni izkazan, da je sodišče s tem, ko je tožencu prepovedalo razpolagati s celotnim deležem nepremičnine, to je 5/6, čeprav tožnica uveljavlja le 5/18, odločilo preko tožbenega zahtevka, pri čemer predlaga pritožbenemu sodišču, da po ugoditvi pritožbi sklep o zavrnitvi ugovora in začasno odredbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno sankcijo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je zmotno stališče tožene stranke, ki ga ponovno ponavlja v pritožbi, da bi se moral zahtevek tožeče stranke na ugotovitev solastnega deleža nanašati tudi na drugega solastnika, češ, da gre za primer nujnega sosporništva. S tem, ko se sklicuje na nujno sosporništvo, pritožnica torej zatrjuje, da je tožbeni zahtevek iz razlogov materialnega prava neutemeljen in bi ga bilo potrebno zavrniti, ker s tem, ko je tožen le toženec, ne pa njegov solastnik, ni tožena prava stranka. Vendar ima prvostopno sodišče prav, ko ta ugovor zavrne, saj ne drži, da bi le oba solastnika skupaj lahko razpolagala s hišo v solastnini, ko pa prvostopno sodišče pravilno, v skladu z predloženim zemljiškoknjižnim izpiskom ugotovi, da je toženčev solastni del določen in znaša 5/6, pri čemer tožnica s svojo tožbo posega le v toženčev delež. Kako pa bodo določeni deleži pravdnih strank na spornih 5/6 nepremičnine, se lastnika preostale 1/6 prav nič ne tiče. Le v primeru, da bi bil med zakoncema spor za nepremičnino, katere solastnik bi bila tretja, v tožbi nezajeta oseba, katere delež pa tudi ne bi bil določen, se spor med zakoncema ne bi mogel rešiti, dokler delež tretje osebe ne bi bil določen, zato bi morala biti tudi ta pritegnjena v pravdo. Zato so nasprotne pritožbene trditve tožene stranke, ki pravno zmotno primerja solastnino s skupnostjo sodedičev pred delitvijo zapuščine, kjer gre za popolnoma drugačen pravni položaj, neupoštevne. Poleg tega dosedaj ni bilo videti, da bi bil med strankama te pravdne zadeve kakršen koli spor glede tega, kaj obsega zahtevano skupno premoženje v naravi, v pritožbi zatrjevani sporazum med solastniki o načinu uporabe stvari v solastnini pa prav tako predstavlja veljaven pravni temelj delitve, kakršnega bi predstavljal sodni sklep, izdan v nepravdnem postopku, v primeru, če med njimi ne bi bilo sporazumne ureditve uporabe solastne nepremičnine.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim ponavljanjem, da obstoj terjatve ni izkazan, ker pritožbeno sodišče v celoti sprejema tako dejanska kot pravna izvajanja pritožbenega sodišča glede pomena in narave skupnega premoženja, načina njegovega pridobivanja ter temu odgovarjajočega zaključka, da je s skupnim vlaganjem, na podlagi dela v času trajanja zakonske zveze, bilo ustvarjeno novo, vrednostno in gradbeno drugačno premoženje od prvotnega toženčevega in to najmanj s stopnjo verjetnosti, kot je to potrebno za izdajo začasne odredbe, kakršna je bila zahtevana po čl. 272. ZIZ. Pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo skrbno opravljene verjetnostne dokazne ocene prvostopnega sodišča, ker se z njo popolnoma strinja in ji ni kaj dodati. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa še dodaja, da se tožnica zaveda toženčevega posebnega premoženja, v katerega je vlagala, saj mu zato očitno priznava večji delež na nepremičnini oziroma to upošteva pri oblikovanju svojega tožbenega zahtevka. Nadalje je potrebno pritožnika še enkrat opozoriti, da vložena materialna sredstva ne morejo predstavljati edinega soprispevka k ustvaritvi ali povečanju skupnega premoženja in v zvezi s tem pritožbeno sodišče pritožnika napotuje na 2. odst. 59. čl. ZZZDR, na katerega ga je sicer opozorilo že tudi prvostopno sodišče. Kar pa se tiče toženčevih ponovnih zatrjevanj, da tožnica v hišo ni vložila ničesar, pač pa se je vlagalo samo v njegovo posebno premoženje, je potrebno povedati, da je ob upoštevanju dejstev, da sta bili obe pravdni stranki zaposleni, da sta najemali kredite ter da je bilo potrebno zadovoljevati potrebe štiri članske družine ter vzdrževati premoženje, pa čeprav se bi izkazalo, da je toženec vlagal tudi svoje posebno premoženje v obnove in adaptacije, tožničina terjatev zaenkrat izkazana kot verjetna. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, pa bo mogel šele temeljit dokazni postopek, v katerem po naravi stvari same brez izvedenstva gradbene stroke ne bo šlo, pokazati kolikšen je resničen delež tožnice na skupnem premoženju, ko bo pred tem izvedenec še vrednostno in gradbeno ocenil vlaganja v to hišo kot posebno premoženje toženca in na tej podlagi ugotovil, za koliko se je spremenila tako v smislu povečanja njene vrednosti kot v smislu ustvaritve drugačne gradbene celote. Vsa ostala vprašanja, ki jih v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja odpira pritožba, pa presegajo ugotavljanje potrebne verjetnosti terjatve in so zato v postopku zavarovanja nepotrebna in neupoštevna.

Pač pa ima pritožba prav, ko zatrjuje, da je sodišče odločilo preko tožbenega zahtevka oz. rečeno pravilneje, dovolilo zavarovanje večje terjatve, od tiste, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč v primeru, ko tožeča stranka od na toženca vpisanih 5/6 (15/18) nepremičnine zase terja le 5/18, ji sodišče v pravdnem postopku ne more prisoditi več, saj bi s tem sodilo preko tožbenega zahtevka, ni utemeljeno zahtevati zavarovanje večje terjatve kot se uveljavlja, ker bi bilo takšno zavarovanje v nasprotju s 1. odst. 272.člena ZIZ. Začasna odredba, ki je izreden ukrep za zavarovanje terjatve, tožeči stranki pač ne more podeliti več pravic kot jih zahteva s svojo tožbo. To pa bi bilo vsekakor tudi v nasprotju s čl. 3. ZIZ, torej načelom čim večje, pa še vedno učinkovite omejitve sredstev in predmetov izvršbe, na kar tudi utemeljeno opozarja pritožba. Le-ta ima tudi prav, da v obravnavanem primeru uporaba 54. čl. ZZZDR, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, ne pride v poštev, ko pa tožnica sama zatrjuje in predlaga, da se ji prisodi delež le do 5/18 nepremičnine.

Zato je v navedenem delu pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep tako spremenilo, da je ugovoru delno ugodilo, torej do zavarovanja 5/18 nepremičnine in zato glede deleža zavarovanja spremenilo izdano začasno odredbo. Sicer pa je v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo (2. odst. 380. čl. ZPP/77 v zvezi s čl. 15. ZIZ).