Jedro

Zemljiškoknjižno stanje izkazuje (nasprotno kot trdita pritožnika), da garaža in drvarnica nista v izključni lasti nasprotnih udeležencev. Na pritožnikih je, da dokažeta, da sta samo onadva lastnika teh objektov. Glede na vpise v zemljiški knjigi je trditev nasprotnih udeležencev manj verjetna.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom prekinilo nepravdni postopek (točka I izreka sklepa). Nasprotna udeleženca je napotilo na pravdo, da zoper predlagatelja vložita tožbo na ugotovitev, da garaža stoječa na nepremičnini, parceli št. 9/15 k. o. ... in drvarnica stoječa ob stanovanjski stavbi na parceli št. 9/48 k. o. ..., nista predmet razdružitve solastnine med vsemi udeleženci postopka oziroma, da sta edina solastnika te garaže in drvarnice nasprotna udeleženca (točka II izreka sklepa). Odločilo je tudi, da morata nasprotna udeleženca tožbo vložiti najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa. V primeru, da tožbe ne bosta vložila, bo sodišče nepravdni postopek nadaljevalo (točka III izreka sklepa).

2. Zoper sklep so se pritožili tako predlagatelj kot oba nasprotna udeleženca. Prvi nasprotni udeleženec se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napotilo na pravdo nasprotna udeleženca, ki bi morala dokazovati negativno dejstvo (da premoženje ni v solasti vseh udeležencev postopka). S tem je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjujejo obstoj nekega dejstva in ne na tistem, ki ga zanika (I Ips 33/2010, II Ips 751/206). Na pravdo bi moralo sodišče napotiti predlagatelja, ki zatrjuje, da sta garaža in drvarnica v solasti vseh treh.

3. Drugi nasprotni udeleženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvemu sodišču v nadaljnjo obravnavo. Meni, da bi lahko sodišče samo, v okviru predhodnega vprašanja (8. člen ZNP), odločilo o tem ali sta garaža in drvarnica last nasprotnih udeležencev kot pravnih naslednikov pokojne A. A. Nadalje navaja, da ni sporno, da sta oba objekta v soglasju s takratnimi lastniki v času od 1957 do 1960 z lastnimi sredstvi zgradila starša nasprotnih udeležencev. Izključna lastnica je bila A. A. Slednja je v smislu določil tedanje zakonodaje lastninsko pravico pridobila že s samo izgradnjo. Objekta ne moreta biti predmet razdružitve med vsemi udeleženci v tem postopku. Sklicuje se na kupoprodajni pogodbi z dne 28. 6. 2005 in 22. 7. 2005. Iz točke f/I izhaja, da drvarnica in garaža nista predmet pogodbe, sta izvzeti in jih ni šteti kot skupne. Sklicuje se na podatke GURS. B. B. in C. C. nista mogla na predlagatelja prenesti več pravic, kot sta jih imela sama. Da garaža in drvarnica nista bili njuna last, je razvidno tudi iz zapisnika z dne 3. 9. 2015 v zadevi P 1669/2011-II. Pritožnik meni, da ne gre za sporna dejstva med strankami, temveč za uporabo prava. Zato bi sodišče o tem lahko samo odločilo kot o predhodnem vprašanju. Sicer pa meni, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti predlagatelja, ker je njegova zatrjevana pravica manj verjetna.

4. Iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP se zoper del sklepa, s katerim ni bil napoten na pravdo pritožuje predlagatelj. Navaja, da je med strankami spor tudi o tem ali je bila stanovanjska stavba s pogodbami že razdeljena, razen v delu, ki se nanaša na mansardo, kot je trdil predlagatelj oz. ali na celotni hiši obstoji solastnina, kot trdita nasprotna udeleženca. Predlagatelj meni, da je potrebno razdeliti le mansardo, dvorišče in skupne dele, medtem, ko sta bila visoko pritličje in pritličje že razdeljena. Gre za spor o dejanskem vprašanju o katerem ne mora odločati nepravdno sodišče. Predlagatelja bi moralo sodišče napotiti na pravdo in postopek prekiniti tudi iz tega razloga. Ugotovitev sodišča, da ni uspel izkazati, da bi bila stavba že dejansko (delno) razdeljena napeljuje na zaključek, da je nepravdno sodišče odločalo o spornem vprašanju. Razlogov za tak zaključek sodišče ni navedlo. Vsebinsko je napačen. Sodišče je predlagateljevo visoko pritlično stanovanje (ki je izključno njegova last) podvrglo delitvi in s tem posledično vsem posledicam določil SPZ. Judikat na katerega se sklicuje sodišče II Ips 596/97 se nanaša na povsem drugačni spor. Tu gre za spor o takoimenovani „navidezni solastnini“, kot ga obravnava sodba II Ips 390/2009. Predlaga, da ga sodišče glede opisanega spora napoti na pot pravde.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. V nepravdnem postopku delitve solastnih nepremičnin je prišlo do spora o tem ali je na stanovanjski stavbi stoječi na parceli št. 9/48 k. o. ... že vzpostavljena etažna lastnina in nadalje ali sta garaža in drvarnica stoječi na parceli 9/15 v izključni lasti nasprotnih udeležencev.

7. Sodišče ugotavlja, da so v zemljiški knjigi, pri parceli št. 9/15 in 9/48 obe k. o. ..., vknjiženi kot solastniki v različnih deležih predlagatelj in oba nasprotna udeleženca. SPZ v prvem odstavku 11. člena določa, da se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno stanje torej izkazuje (nasprotno kot trdita pritožnika), da garaža in drvarnica nista v izključni lasti nasprotnih udeležencev. Na pritožnikih je, da dokažeta, da sta samo onadva lastnika teh objektov. Glede na vpise v zemljiški knjigi je trditev nasprotnih udeležencev manj verjetna. Sodišče napoti na pravdo tistega, čigar pravico šteje za manj verjetno. Odločitev sodišča, ki je nasprotna udeleženca in ne predlagatelja napotilo na pravdo, je zato pravilna.

K pritožbi predlagatelja

8. Predlagatelj je mnenja, da bi tudi njega moralo nepravdno sodišče napotiti na pravdo glede vprašanja, kaj je predmet razdružitve. Sodišče v izreku sklepa o predlogu predlagatelja ni odločalo, iz obrazložitve (točka 7 obrazložitve sklepa) pa izhaja, da sodišče meni, da stavba še ni etažirana. Glede na stanje spisa, ko še vedno ni znano oziroma je sporno kaj obsega solastno premoženje udeležencev – torej kaj se bo delilo, je pritožba predlagatelja preuranjena. Ko bo obseg premoženja, ki je v solasti znan v celoti, se bo lahko odločalo o načinu delitve stavbe.

9. Pritožbena navajanja o tem, kaj, katere prostore je predlagatelj kupil in je v njegovi lasti, bo relevantno v fazi same delitve – etažiranja stavbe. Na te pritožbene navedbe in navedbe v pritožbi nasprotnih udeležencev o sami gradnji drvarnice in garaže pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker v tej fazi nepravdnega postopka niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera zaključki izpodbijanega sklepa pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbe udeležencev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.