Jedro

Ker niso bile ugotovljene kakšne okoliščine na strani izročevalcev, to je tožnice in njenega moža, zaradi katerih bi bila lahko sporna pogodba izpodbojna v smislu 111. člena ZOR, ni bila podana podlaga za razveljavitev navedene pogodbe. Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da toženca v pretežnem delu izpolnjujeta s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prevzete obveznosti, sta utemeljeno, to je materialnopravno pravilno odločili, ko sta zavrnili zahtevek za razvezo pogodbe (120. člen ZD).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožničin zahtevek, da naj se razveljavi pogodba o dosmrtnem preživljanju kot tudi podrejeni zahtevek, da se naj razveže ista pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami in sedaj pokojnim F. V. 21.8.1996. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodilo le v stroškovni odločbi, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri je uveljavljala vse možne razloge ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je bilo pribavljeno izvedensko mnenje o zdravstvenem stanju pokojnega F. V. pomanjkljivo, ker izvedenec ni imel na razpolago vseh razpoložljivih podatkov. Iz izvedenčevega mnenja ni mogoče razbrati, da bi imel na razpolago bolnišnični karton in zato ga je potrebno pribaviti. Prav tako pa bi bilo potrebno zaslišati medicinske sestre iz bolnice, ki so negovale F. V., in sicer o podatkih bolnišničnega kartona. Podani pa so tudi pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju v smislu 120. člena ZD. Toženca namreč z navedeno pogodbo prevzetih obveznosti nista izpolnjevala. Tožnica je morala sama dokupovati prehrambene artikle in zato ni utemeljen zaključek, da sta toženca pogodbo v pretežnem delu izpolnjevala.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Dne 21.8.1996 sta tožnica in njen mož (ki je umrl pred sprožitvijo te pravde) sklenila s tožencema pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je tožničin mož kot izročevalec izročil tožencema po svoji smrti v last in posest svojo kmetijo, tožnica pa je z isto pogodbo darovala tožencema svoj solastniški delež na dveh parcelah, proti obveznosti tožencev, da bosta tožnico in njenega moža preživljala do smrti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je izvedenec psihiatrične stroke podal izvedensko mnenje o psihofizičnem stanju sedaj pokojnega F. V. na podlagi njegove celotne zdravstvene dokumentacije.

Izvedenčeva ocena je bila, da je bila pogodbenikova psihofizična integriteta v času sklenitve pogodbe sicer prizadeta, so pa njegove razumske sposobnosti zadoščale za razumevanje pomena svojih dejanj in za odločitev o posledicah. Na podlagi izvedenskega mnenja ter nadaljnjih ugotovitev, da je imel F. V. že dalj časa namen izročiti posestvo drugemu, da se je že pred tem pripravljal za sklenitev sporne pogodbe in da ni šlo za njegovo trenutno odločitev, je zaključilo, da pri izročevalcu ob sklenitvi pogodbe ni bila podana napaka volje. Po presoji sodišča prve stopnje predstavlja tudi tožničina s tožencema sklenjena pogodba odplačno razpolaganje (pogodbo o dosmrtnem preživljanju) ter ni ugotovilo na njeni strani napak volje. Zato je zavrnilo zahtevek na razveljavitev sporne pogodbe. Zahtevek za razvezo iste pogodbe pa je zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da sta toženca s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prevzete obveznosti v pretežnem delu izpolnjevala, zaradi česar niso bili podani pogoji za razvezo pogodbe po tretjem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju (ZD). Na podlagi v bistvenem enako ugotovljenega dejanskega stanja in pravne presoje spora je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je poudarilo, da za oceno pravne narave pogodbe ni odločilno uporabljeno ime pogodbe ampak njena vsebina.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje spor pravdnih strank materialnopravno pravilno razrešili ter zato niso podane v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve.

Tožnica v reviziji trditve o postopkovnih kršitvah ni z ničimer konkretizirala. Njen revizijski zapis, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker nista bila izvedena dva dokaza (pribava bolnišničnega kartona in zaslišanje medicinskih sester), predstavlja izpodbijanje na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Kolikor pa je tožnica morda imela pri tem v mislih kršitev postopka, bi morala med drugim uveljavljati tudi vzročnost med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo ali pravilnostjo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP), vse v mejah razlogov iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Takih kršitev - kot je že povedano - pa tožnica ni uveljavljala. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje tožnica z izvajanji, ki pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem (nekatere okoliščine naj ne bi bile pravilno ugotovljene). Kot je že spredaj pojasnjeno, pa dejansko stanje ne more biti predmet revizijskega preizkusa. To pomeni, da lahko materialnopravno pravilnost odločitve preizkuša revizijsko sodišče le na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj. Ker niso bile ugotovljene kakšne okoliščine na strani izročevalcev, to je tožnice in njenega moža, zaradi katerih bi bila lahko sporna pogodba izpodbojna v smislu 111. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ni bila podana podlaga za razveljavitev navedene pogodbe. Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da toženca v pretežnem delu izpolnjujeta s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prevzete obveznosti, sta utemeljeno, to je materialnopravno pravilno odločili, ko sta zavrnili zahtevek za razvezo pogodbe. Namreč pogodbo o dosmrtnem preživljanju bi lahko sodišče po določilu 120. člena Zakona o dedovanju razvezalo le, če bi bili ugotovljeni zahtevani razlogi, to je neizpolnjevanje pogodbe, kot se je to uveljavljalo s tožbo. V skladu s povedanim ugotavlja revizijsko sodišče, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožničino revizijo je moralo zato zavrniti (393. člen ZPP).