Jedro

Zakon med udeležence postopka po samem zakonu ne šteje otroka, tako da je slednji udeleženec samo takrat, kadar nastopa kot predlagatelj. Dejstvo, da ZNP otroku ne priznava statusa udeleženca v postopku, pa na drugi strani ne odvezuje sodišča, da v primeru, če je otrok sposoben izraziti lastno mnenje, ne pridobi mnenja otroka (ali neposredno ali preko skrbnika ali predvsem za to usposobljene osebe) in to o okoliščinah, pomembnih za odločanje v postopku. Kot udeleženec postopka pa nastopa torej tudi drugi od staršev, če ima roditeljsko pravico.

Osnova celotnemu sistemu pravic in dolžnosti staršev izhaja iz 54. čl. Ustave RS, ki določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V 56. členu pa Ustava RS otrokom zagotavlja človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s starostjo in zrelostjo otroka in pravico do posebnega varstva in skrbi zlasti pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Iz navedenih določb Ustave RS torej jasno izhaja, da je roditeljska pravica omejena in podrejena z varovanjem otrokove koristi.

Roditeljska pravica je sestavljena iz posameznih upravičenj (npr. do družinskega življenja), pa tudi iz obveznosti. Vsebinsko enako izhaja tudi iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki med drugim v 18. členu izrecno določa načelo, da sta oba starša odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj, ter da so otrokove koristi pri tem njihov poglavitni cilj. V postopku odvzema roditeljske pravice je potrebno presojati obstoj pogojev za odvzem roditeljske pravice določenih v 116. čl. ZZZDR skozi kriterij največje koristi otroka. Pri tem pa 21. čl. Konvencije ZN o otrokovih pravicah poudarja v primeru, če je otrok začasno ali stalno prikrajšan za svoje družinsko življenje, naj bo pri preučevanju rešitev posebna skrb posvečena zaželeni nepretrganosti otrokove vzgoje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog za odvzem roditeljske pravice N. N. za njenega mladoletnega sina M. M. zavrne in se ji roditeljska pravica ne odvzame. Odločilo je, da stroške tega postopka trpi predlagatelj.

Zoper navedeni sklep vlaga predlagateljica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje po drugem sodniku, podrejeno pa odstopi v reševanje drugemu pristojnemu sodišču po kraju prebivališča otroka. Trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila postopka, da je v Konvenciji o otrokovih pravicah, ki je bila ratificirana in se neposredno uporablja v našem pravnem sistemu, izrecno določeno v 12. členu, da države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje pravico prostega izražanja le tega v vseh zadevah v zvezi z otrokom in da ima v ta namen otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v skladu s procesnimi pravili nacionalnega prava. Predlagatelj je zato na naroku dne 18.12.2003 predlagal, da se imenuje otroku pooblaščenca, da bi bilo mogoče v največji meri spoštovati načelo koristi otroka in osebnostne pravice otroka. Takšno stališče potrjuje tudi 1. odst. 26. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki določa, da mora sodišče na narok povabiti udeležence in druge osebe, ki lahko dajejo potrebne podatke. Po 19. členu navedenega zakona je udeleženec, torej stranka v postopku tudi tista oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša oziroma katere interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. V konkretnem primeru torej otrok. Sodišče pa je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. V postopku je zanemarilo otrokovo korist. Odvzem otroka materi je bil nujen, ker je bil otrok življenjsko ogrožen in je tudi kazal hude posledice zanemarjanja. V času 6-letnega otrokovega življenja v rejniški družini otrok z materjo ni imel nobenih stikov. V tej družini je otrok sčasoma razvil občutek varnosti, ki ga nujno potrebuje za zdrav osebnostni razvoj. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je za ugoden osebnostni razvoj M. M. nujno, da ne spreminja okolja, v katerega je dobro vraščen, potrebno pa mu je urediti status. Mati v vseh teh šestih letih ni izkazovala nikakršne namere urediti življenje. Nasprotno, do aprila 2002 se je kompleksnost problemov v njenem življenju le še povečevala. Sodišče prve stopnje je priznalo Y. Y. status stranke v postopku zgolj na podlagi njegovega zaslišanja, saj v postopku ni bilo predloženega nikakršnega dokazila o tem, da bi dejansko bil oče mladoletnega otroka. Pri tem pa je obrazložitev v zavrnilnem delu gradilo predvsem na domnevi, ki ni bila nikoli dokazana v postopku, da je Y. Y. priznal otroka. To pa tudi predstavlja bistveno kršitev določil postopka. Sicer pa je priznanje dvomljivo. Sodišče ni upoštevalo, da je CSD v letu 2000 nedvomno ugotovil, da je skupna hči A. A. rojena v letu 1997 tako slabo oskrbovana, da je bil poostren nadzor nad družino in zagrožen odvzem otroka in njegova namestitev v rejniško družino. Sodišče bi moralo tudi upoštevati ravnanje nasprotne udeleženke z otroci, ki jih je rodila pred nedoletnim M. M., predvsem ob dejstvu, da je v pretežni meri sodišče upoštevalo samo skrb za hči A. A. Upoštevati bi bilo potrebno tudi skrb YY za otroke, ki so se mu rodili prej. Ima namreč dva otroka iz prve zakonske zveze, za katere ne skrbi in ne plačuje preživnine in mu je bil tretji sin K. K. odvzet, hkrati z M. M. K. K. je nameščen v rejniško družino ter ga oče ni nikoli obiskal. Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, ki se je oprlo zgolj na neposredno zaznavo, kako izgleda mati in na pričevanje socialnega delavca, ki se je istega dne, kot je bila obravnava, zglasil v družini ter le na podlagi tega zaključilo, da ni razlogov za odvzem roditeljske pravice. Nikakršnega podatka v spisu ni o kakršnemkoli zdravljenju alkoholizma nasprotne udeleženke pa tudi Y. Y., spričo dejstva, da sta sama priznala, da sta se opijala pred tem že vrsto let. Oba starša naj bi se 4.10.2002 sama zglasila na CSD in podala izjavi, da sedaj ne pijeta več, da se nasprotna udeleženka izobražuje in da skrbita za hčerko najbolje kot moreta. V spisu ni nobenega dokazila o tem, kaj se je v družini dogajalo od leta 2000, ko je bil opravljen prvi obisk CSD na domu in podana grožnja z odvzemom mladoletne hčerke in obiskom na domu, ki ga je opravil CSD na dan razpisane obravnave v tem postopku. V kazenskem postopku je bil nasprotni udeleženki izrečen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je bila udeleženka v konkretni situaciji neprištevna in ni bila zmožna premisleka ter ni imela oblasti svojega ravnanja. Sodišče bi moralo preveriti, kako se izvaja ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in pridobiti mnenje izvedenca o zmožnosti N. N. za opravljanje starševske vloge, o načinu odzivanju v konfliktnih situacijah, nivoju frustracijske tolerance, skratka vse kar je pomembno za izvajanje ustrezne starševske vloge, v korist otroka v povezavi z njeno življenj sko zgodovino. Iz podatkov spisa, ki se vodi pri predlagateljici ne izhajajo nikakršne spremembe okoliščin na strani matere, še več, ugotavlja se, da je mati zanemarjala tudi svojega petega otroka, hčerko, se vdajala alkoholu, bila pretepena s strani svojega tedanjega in sedanjega partnerja, se pred njima zatekla v materinski dom in ostala nezaposlena. Iz dopisa, ki ga pritožnica sedaj prilaga v pritožbi, je razvidno, da je CSD še dne 12.10.2000 predvideval, da bo potrebno namestiti mladoletno hčer v rejniško družino in da o sinu M. M. mati sploh ne govori. To pa je v popolnem nasprotju z ugotovitvijo sodišča, ki v svojem sklepu navaja, da je hčerka vedno lepo urejena in čista (pri tem se sklicuje na dopis vrtca z dne 12.10.2000), kot izhaja iz poročila, ki ga je predlagatelj prejel 12.10.2000 in ki nosi datum 9.10.2000, in je podpisan s strani M.B. pa izhaja popolnoma drugačno stanje t.i. prihaja do hudega zanemarjenja hčerke ter naj bi v kratkem času prišlo do njene namestitve v rejniško družino. Sodišče prve stopnje ni pridobilo in tudi nasprotna udeleženka ni predložila nikakršnega poročila CSD, iz katerega bi bilo razvidno spremljanje družine v obdobju od leta 2000, ko so bile razmere v družini tako hude, da je bila N. N. skupaj s hčerko zaradi alkoholne odvisnosti in opijanjenja Y. Y. od začetka leta 2000 do konca aprila 2002 nameščena v Materinski dom. Ugotovitve v dopisu CSD z dne 9.10.2000 so torej v nasprotju s tistim, kar je isti socialni delavec, ki je podpisal dopis, izpovedoval na naroku. Da neka oseba izjavi, da ni več alkoholik in da sodišče to sprejema kot dejstvo, pa nasprotuje nenazadnje tudi samemu vedenju laikov o alkoholizmu, za katerega je značilno, da ravno alkoholiki ne priznavajo svoje odvisnosti, ter da se lahko o abstinenci govori šele po več kot 10-letnem popolnem vzdržanju pitja kakršnihkoli alkoholnih pijač. Tudi sodišče bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati, da ima korist otroka v skladu z materialnim zakonom in 56. čl. Ustave RS in Konvencija o otrokovih pravicah prednost pred drugimi pravicami ter v zvezi s tem natančno preučiti vse okoliščine in izvesti dokaze, ki bi v celoti osvetlile dejansko stanje.

Pritožba je utemeljena.

Glede očitanih bistvenih kršitev določil postopka: Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določilo nepravdnega postopka, ker mladoletnemu otroku ni podelilo statusa udeleženca v postopku. 12. čl. Konvencije ZN o otrokovih pravicah (Ur.l. SFRJ - MP št. 15/90) daje možnost sodelovanja otroka v postopku na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje. Procesna pravila notranje zakonodaje pa so urejena v Zakonu o nepravdnem postopku. ZNP v prvem delu določa splošna pravila postopka, ki pa veljajo le, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno (primerjaj 3. odst. 1. čl. ZNP). Tako med splošnimi določbami ZNP v 19. čl. res določa, kot trdi pritožba, da je udeleženec tudi vsaka oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, vendar pa je treba v tem konkretnem primeru uporabiti specialno določbo iz 5. poglavja ZNP, ki določa postopek za odvzem in vrnitev roditeljskih pravic, ta pa določa, da so udeleženci v tem postopku poleg predlagatelja in osebe, o kateri se vodi postopek, tudi drugi od staršev, če ima roditeljsko pravico in pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva. Torej bi bilo treba v postopku kot udeleženca šteti tudi Y. Y., če se bo izkazalo, da so trditve, da je nedoletnega sina priznal za svojega otroka, resnične, oziroma če je priznanje dano v skladu z 88. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ni izpodbito.

Glede pravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih res v 116. čl. določa, da roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico ali otroka zapusti ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka ali drugače zanemarja svoje dolžnosti, sodišče odvzame roditeljsko pravico s sodno odločbo. Hkrati pa določa, da se roditeljska pravica roditelju lahko vrne z odločbo sodišča, če preneha razlog, zaradi katerega mu je bila ta pravica odvzeta, razen če je bil otrok posvojen. Vendar pa je treba glede na suhoparnost take določbe uvodoma ugotoviti vsebino roditeljske pravice. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni uporabilo vseh citiranih materialnih predpisov, je tudi dejansko stanje, kot trdi pritožba, ostalo nepopolno ugotovljeno, in je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Navedeno je med drugim tudi posledica dejstev, da predlagateljica šele sedaj v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, ki jih v postopku in na prvi stopnji ni (A20-A28). Navajanje novot pa je v tej vrsti postopka mogoče, saj mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na koristi otroka. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da so bili v letu 1997 glede na spisovne podatke najverjetneje podane okoliščine za odvzem roditeljske pravice. V nadaljevanju pa ugotavlja, da so se razmere na strani nasprotne udeleženke povsem spremenile in da si je nasprotna udeleženka uredila življenje, se izobražuje, ima stalno prebivališče in dom za katerega skrbi, skrbi tudi za hčerko in se ne vdaja več alkoholu. Skratka, da sedaj živi urejeno življenje in da niso podani razlogi za odvzem roditeljske pravice. Sodišče prve stopnje je torej ugotavljalo samo okoliščine na strani nasprotne udeleženke v zadnjem času (pa še to pomanjkljivo, na kar pravilno opozarja pritožba), pri tem pa se ni opredelilo, kako nekaj letna opuščena skrb nasprotne udeleženke za nedoletnega sina v najnežnejših letih vpliva na koristi otroka oziroma ali ne bi bila sedaj korist otroka prizadeta ob dejstvu, da V.R., spc. klin. psih. v svoji dopolnitvi mnenja (sicer v drugem postopku glede možnosti vzpostavitve stikov med materjo in sinom) poudarja, da je za otrokov ugoden osebnostni razvoj nujno, da ne spreminja okolja, v katerem je dobro vraščen (A26). O navedeni trditvi sodne izvedenke se sodišče prve stopnje ni izreklo, na kar pravilno opozarja pritožba, prav tako pa se ni izreklo o zatrjevani večletni opuščeni skrbi za otroka in o vplivu le te na sposobnost izvajanja roditeljske pravice. Posebej še ob dejstvu, da sodišče ugotavlja, da so morebiti obstajale okoliščine za odvzem roditeljske pravice ob vložitvi predloga, da so te okoliščine trajale dalj časa ter naj bi se šele v zadnjem obdobju stabilizirale. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da ni nikakršnega podatka v spisu o kakršnemkoli zdravljenju alkoholizma bodisi za N. N. bodisi za Y. Y. spričo dejstva, da sta sama priznavala, da sta se opijala vrsto let. Sama izjava obeh z dne 4.10.2002 in en sam obisk Centra za socialno delo na dan zadnje glavne obravnave, ko se je nasprotna udeleženka pripravljala na narok za glavno obravnavo, za ugotovitev teh dejstev tudi po mnenju višjega sodišča ne zadostuje. Pritrditi je pritožbi, da je bil izrečen nasprotni udeleženki ukrep obveznega zdravljenja na prostosti (sklep Okrožnega sodišča z dne 6.3.2002, ki je postal pravnomočen dne 2.4.2002), vendar v spisu ni poročila, kako se je navedeni ukrep izvajal, pri čemer je nasprotna udeleženka sama povedala, da se je le dvakrat zglasila zaradi izvajanja tega ukrepa. Torej zaključek sodišča prve stopnje, da N. N. nima več problemov zaradi alkoholne odvisnosti, temelji le na njeni izjavi, ki jo je podala pred sodiščem in dne 4.10.2002 pred Centrom za socialno delo in edinem obisku Centra za socialno delo na dan zadnje glavne obravnave, na kar pravilno opozarja pritožba, ne pa na morebitni zdravstveni dokumentaciji ali mnenju ustreznega izvedenca. Prav ta dokaz pa predlaga pritožnica sedaj v pritožbi. Pritožba tudi pravilno opozarja, da je Center za socialno delo še dne 9.10.2000 predvideval, da bo potrebno namestiti mladoletno hči v rejniško družino (prim. dopis CSD z dne 9.10.2000 list. št. 21) zaradi pogostega uživanja alkoholnih pijač obeh staršev, sicer v večji meri s strani Y. Y., pri čemer je CSD v istem dopisu tudi zapisal, da nasprotna udeleženka v tem času nikakor ne bi mogla poskrbeti za primerno varstvo, vzgojo in oskrbo mladoletnega M. M. Navedenega podatka sodišče prve stopnje ni imelo na razpolago in ga ni moglo ocenjevati, vendar kaže na to, da se koncem leta 2000 stanje pri nasprotni udeleženki nikakor ni popravilo do te mere, da morda ne bi bili še vedno podani pogoji za odvzem roditeljske pravice za nedoletnega M. M. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev (3. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Razlogi za dodelitev zadeve drugemu sodniku niso izkazani.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno in popolno raziskati vse v pritožbi zatrjevane dejanske okoliščine v nakazanem smislu, nato pa o zadevi ponovno odločiti. Odločitev o glavni stvari je terjalo tudi razveljavitev stroškovne odločitve.