Jedro

Uradni podatki izkazujejo tožnikovo zavezanost za obvezne prispevke, medtem ko tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi ne izkaže, da bi zaradi zatrjevanega zavarovanja v tujini pri pristojnih organih dosegel ali vsaj zahteval odjavo ali spremembo podatkov o svojem položaju zavezanca za prispevke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot organ prve stopnje z izpodbijanima odločbama tožniku odmerila in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost in obresti za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 12. 2016 v skupnem znesku 4.312,99 EUR, ter za obdobje od 1. 1. 2017 do 4. 10. 2017 v skupnem znesku 4.573,81 EUR.

2. V obrazložitvi odločb se navaja, da je iz uradne evidence davčnega organa, ki temelji na podatkih iz evidence prijav, odjav in spremembe podatkov o obveznem socialnem zavarovanju razvidno, da je tožnik od 1. 4. 2016 do 4. 10. 2017 vključen v obvezno zavarovanje kot lastnik zasebnega podjetja in obenem poslovodna oseba za 40 urni tedenski sklad ur, ter da je organ prve stopnje opravil kontrolo obračunavanja in plačevanja prispevkov za omenjeno obdobje. Pri tem je ugotovil, da tožnik za navedeno obdobje ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alineo prvega odstavka 152. člena in 3. alineo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), prvim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zato mu je prispevke obračunal davčni organ, kot to za posamezno leto prikazuje preglednica, iz katere so po posameznih mesecih razvidni zneski zavarovalnih osnov, določeni v skladu s 145. členom ZPIZ-2, ter stopnje prispevkov, določene v členih od 8 do 14 ZPSV, in obračunal zamudne obresti za čas od poteka roka za plačilo do dneva izdaje izpodbijane odločbe. Prvostopni organ še navaja, da je v postopku upošteval 59. člen ZZVZZ, 13. člen ZSDP-1, 159. člen ZPIZ-2 ter 17. člen ZPSV, ki določajo, da nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem obveznih prispevkov za socialno varnost opravlja davčni organ v skladu s posebnimi predpisi.

3. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje pod št. DT-499-22-17/2019-5 z dne 1. 10. 2019 izdalo sklep in odločbo. S sklepom je odločanje o vloženih pritožbah zoper izpodbijani odločbi združilo v en postopek in z odločbo pritožbi tožnika kot neutemeljeni zavrnilo.

4. V razlogih sklepa organ druge stopnje navaja, da se izpodbijani odločbi nanašata na obveznosti, ki se opirajo na isto oziroma podobno dejansko stanje in na isto pravno podlago, da je organ druge stopnje za obe zadevi stvarno pristojen in da so s tem izpolnjeni pogoji za združitev stvari v en postopek po prvem odstavku 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. V razlogih odločbe organ druge stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Sam pa navaja, da se na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 obvezno zavarujejo osebe, ki do družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Zavarovanci po ZZVZZ so v skladu s 6. točko 15. člena zakona družbeniki gospodarskih družb, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Zavarovanci za starševsko varstvo so na podlagi 7. točke 8. člena ZSDP-1 družbeniki gospodarskih družb, ki so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. In zavarovanci za primer brezposelnosti so v skladu s 5. alineo prvega odstavka 54. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) samozaposlene osebe, med katere zakon uvršča tudi družbenike gospodarskih družb, ki so poslovodne osebe.

6. Dalje se v razlogih druge stopnje navaja, da v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja zavarovanje od dneva vpisa zavarovanca v poslovni ali v drug register kot družbenika in poslovodne osebe, do dneva izbrisa iz takšnega registra. Smiselno enako izhaja tudi iz določb 6. in 9. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in iz 55. člena ZUTD, po katerih se lastnost obvezno zavarovane osebe pridobi z dnevom vpisa v register in traja do dneva izbrisa iz zadevnega registra.

7. Za konkretni primer se nato ugotavlja, da je tako iz uradne evidence davčnega organa kot tudi iz javno dostopnih evidenc AJPES razvidno, da je bil tožnik v spornem obdobju družbenik in poslovodja družbe A., d.o.o., ki se je po izstopu tožnika iz družbe preimenovala v B., d.o.o. Iz uradne evidence davčnega organa, ki temelji na evidencah prijav in odjav ter prijav spremembe podatkov o obveznem socialnem zavarovanju, nadalje izhaja, da je bil tožnik temu ustrezno zavarovan z zavarovalno podlago 040 - družbeniki, ki so poslovodne osebe. Odločitev v zadevi zato tudi po presoji pritožbenega organa ob takšni dejanski podlagi in ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-2, ZSDP-1, ZPSV in ZDavP-2, s katerimi sta utemeljeni izpodbijani odločbi, ne more biti drugačna, kot je izpodbijana, saj je vzpostavljeno pravno razmerje (vpis tožnika kot družbenika in hkrati kot poslovodja družbe v sodni register), ki narekuje obvezno zavarovanje in posledično plačevanje prispevkov po stopnjah in v zneskih, ki so razvidni iz izpodbijanih odločb. 8. Očitano kršitev pravil postopka, ki naj bi jo storil organ prve stopnje s tem, ko ni navedel firme gospodarske družbe, pritožbeni organ zavrne kot nebistveno za odločitev. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnik socialno zavarovan v tujini, pa organ druge stopnje navaja, da je bil po podatkih spisov tožnik s strani organa prve stopnje in nato še v postopku na drugi stopnji pozvan, da predloži dokazila o tem, da je vključen v sistem socialne varnosti v tujini. Ker se tožnik sprva na poziv ni odzval, je organ prve stopnje opravil poizvedbe na ZZZS OE Koper in na ZPIZ OE Koper, od koder so sporočili, da tožnik sprememb podlage za plačilo prispevkov ni urejal in da je podlaga skladna z zakonom. V pritožbenem postopku je tožnik dostavil dopis avstrijske inštitucije, ki naj bi dokazoval, da je tožnik od decembra 2014 socialno zavarovan v Avstriji. V zvezi s tem organ druge stopnje pojasni, da se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih določa pristojni zavod, ter da na podlagi uradnih podatkov, ki mu jih pošlje zavod, le kontrolira, ali zavezanci pravilno in pravočasno obračunavajo in plačujejo prispevke, medtem ko tožnik lahko ugovore, ki se nanašajo na njegov položaj zavezanca uveljavlja kvečjemu v postopku pred pristojnim zavodom. Če bi pristojni zavod naknadno posegel v zavarovalno razmerje, bi bila takšna odločitev podlaga za obnovo postopka odmere prispevkov.

9. Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijanih odločb ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da so razlogi druge stopnje nerazumni, glede izpodbijanih odločb pa, da pogoji za njihovo izdajo niso podani. Tožnik je namreč izkazal, da je bil v zadevnem obdobju zavarovan v Republiki Avstriji, obenem pa je bil po podatkih ZPIZ zavarovan tudi v Sloveniji, in je zato organ prve stopnje ravnal neskrbno, preden je izdal sporni odločbi.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

11. Glavno obravnavo je sodišče opravilo v navzočnosti tožene stranke in brez udeležbe tožnika, ki na narok, čeprav je bil pravilno vabljen, ni pristopil. Na naroku tožena stranka vztraja pri izpodbijanih odločitvah in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi med strankama ni več spora o tem, da je bil tožnik v zadevnih obdobjih lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe. Sporna je njegova zavezanost za plačilo prispevkov za socialno varnost, katerih obračun in plačilo se mu nalaga z izpodbijanima odločbama.

14. To pa po navedbah v tožbi zato, ker naj bi bil v istem času zavarovan v Republiki Avstriji, kar dokazuje in je, kot izhaja iz razlogov druge stopnje, dokazoval že v pritožbenem postopku s sklicevanjem na tujo listino, izdano 7. 1. 2016, ki naj bi po navedbah tožnika dokazovala, da je tožnik od decembra 2014 socialno zavarovan v Avstriji. Poleg tega se v tožbi sklicuje in predloži še izpisek ZPIZ z dne 27. 9. 2019, iz katerega izhaja, da je bil zavarovan v času od 1. 4. 2016 do 4. 10. 2017 tudi v Sloveniji in kar naj bi (oboje) izpričevalo, da ni bilo zakonske podlage za izdajo izpodbijanih odločb. 15. Pri tem pa s sklicevanjem na izpisek ZPIZ prihaja tožnik sam s sabo oziroma s svojimi trditvami v nasprotje, saj predloženi izpisek ZPIZ, ki ga prilaga tožbi, dokazuje (glede zavezanosti za prispevke PIZ) oziroma izkazuje kot verjetno (glede ostalih prispevkov) pravzaprav ravno to, kar tožnik sicer zanika, to pa je njegovo vključenost v obvezno zavarovanje v zadevnem obdobju in s tem zavezanost za obračun in plačilo prispevkov, ki se mu kot družbeniku in poslovodni osebi družbe A., d.o.o. nalagajo z izpodbijanima odločbama. Enako po navedbah toženke izkazujejo tudi uradne evidence, na katere se sklicuje že organ prve stopnje, in ki temeljijo na podatkih iz evidence prijav, odjav in prijav spremembe podatkov o obveznem socialnem zavarovanju, ki se kot enotna evidenca za vse vrste socialnih zavarovanj vodi pri ZZZS. Uradni podatki torej izkazujejo tožnikovo zavezanost za obvezne prispevke, medtem ko tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi ne izkaže, da bi zaradi zatrjevanega zavarovanja v tujini pri pristojnih organih dosegel ali vsaj zahteval odjavo ali spremembo podatkov o svojem položaju zavezanca za prispevke. Tega ne naredi niti po izrecnem pozivu davčnih organov, čeprav je tako po določbah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1), kot po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja na njem kot zavezancu za zadevne prispevke, da naredi ustrezno prijavo. Poleg tega tožnik, čeprav izrecno pozvan, ni predložil obrazca A1, s katerim se po navedbah toženke potrjuje, katera zakonodaja o socialni varnosti velja za imetnika tega obrazca. Listina, izdana s strani pristojnih avstrijskih organov, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, pa se, kot pravilno opozori tožena stranka na naroku, nanaša na obdobje 2014 - 2015 in ne na obravnavano obdobje. Zatrjevanega torej tožnik ne dokaže in je zato finančni organ po presoji sodišča pri odločanju upravičeno sledil uradnim podatkom.

16. Ker sta torej izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 3. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.