Jedro

Bolnikovo odklanjanje zdravljenja je mogoče ignorirati samo v primeru, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja. Če to sposobnost ima, je njegova zavrnitev zdravljenja za zdravnika pravno zavezujoča, pa četudi bo zato ogroženo njegovo življenje in zdravje.

Tudi povzročanje hude škode lastnemu zdravju, ki je v vzročni zvezi z ugotovljeno duševno boleznijo in potrebe po zdravljenju (kar je predvsem medicinska odločitev), ne opravičuje zadrževanje bolnika na zaprtem oddelku, kadar je nevarnost povzročanja hude škode lastnemu zdravju mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi. Sodišče mora ekzaktno ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na zaprtem oddelku, sicer ni mogoče izvajati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se na podlagi določila 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) M. C. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana brez privolitve v nujnem primeru, in sicer najdalj do 3.12.2009. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je pridržana zaradi bolezni nesposobna skrbeti zase in za svojo eksistenco in je s svojim bolezensko spremenjenim odnosom do okolice očitno z njo prekinila vse odnose, kar se kaže v tem, da ne plačuje računov in da se zapira v svoje stanovanje ter ima občutek, da ji hočejo ljudje škodovati. Zato tudi odklanja pomoč pri urejanju statusa. Po mnenju sodišča vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot zgolj z zadržanjem osebe na oddelku pod prisilnim nadzorom, ker druge oblike obravnav v tem trenutku še niso zagotovljene s strani državnih organov.

Zoper sklep vlaga laično pritožbo pridržana M. C. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. V obrazložitvi navaja, da je njeno zavarovanje urejeno in je od 1.4.2004, ko je brez redne zaposlitve, zavarovana kot občan. Zdravila redno jemlje in se temu ne upira, le prvi dan hospitalizacije dne 28.9.2009 je zavrnila inekcijo haldola. Do svojcev ni agresivna in nima občutka, da ji hočejo vsi škodovati, niti ne odklanja pomoči pri urejanju svojega statusa. Svojega življenja ne ogroža, prav tako tudi ne življenja drugih, niti ne ogroža svojega zdravja ali zdravja drugih in ne povzroča hude premoženjske škode sebi ali drugim.

Pritožba je utemeljena.

Fizična prostost kot zunanji odraz svobode je zagotovljena vsakomur ne glede na njegove osebne okoliščine, kot to velja za vse človekove pravice in temeljne svoboščine (1. odst. 14. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS).

Zagotovljena sta sodno varstvo človekovih in temeljnih svoboščin (4. odst. 15. člena URS). Prostosti se ne sme vzeti nikomur razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (2. odst. 19. člena URS). Vsebinsko enako varstvo kot URS dajejo tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in drugih pravicah in drugi mednarodni predpisi.

Tudi pridržanje v zaprtih oddelkih psihiatričnih in podobnih zdravstvenih organizacijah pomeni poseg v človekovo svobodo. Tak poseg je dopusten samo v primerih, ko so izčrpani drugi načini zdravljenja zdravstveno prizadetega človeka na prostosti. Takšno razumevanje je posledica načela tako imenovane sorazmernosti, po katerem je omejitev dopustna le v tistem obsegu, ki je nujno potrebna za dosego namena, zaradi katerega je prostost omejena. To načelo se odraža tako v razmerju nasproti psihično obolelemu kot v razmerju do drugih ljudi, to je zunanjega sveta. Zadržanje v psihiatrični bolnišnici je namreč skrajni ukrep in je dopusten samo v primerih, ko je to edini način, da se prepreči psihiatričnemu bolniku, da bi ogrožal svoje življenje ali povzročil hudo škodo ali bi tako ravnal proti drugim.

Na podlagi določila 39. člena ZDZdr je zdravljenje oseb na oddelku pod posebnim nadzorom brez njihove privolitve dopustno, če je komulativno izpolnjen vsaj en pogoj iz vsake alineje (3): če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje življenje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti, sposobnost obvladovati svoje ravnanje, če navedenih vzrokov in ogrožanje iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti niti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina zgoraj navedenega materialnopravnega določila ni bila upoštevana pri odločanju na sodišču prve stopnje.

Kot sledi iz obrazložitve v zadnjem odstavku na drugi strani izpodbijanega sklepa, sodišče utemeljuje prisilno hospitalizacijo, ker pritožnica sebi povzroča hudo škodo, ker je zaradi bolezni nesposobna skrbeti zase in za svojo eksistenco. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvedeni dokazi in ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo prav nikakršne opore za zaključek, da pritožnica ogroža svoje življenje ali zdravje. Nevarnost pa mora biti izkazana neposredno, prav tako mora biti tudi konkretna, kaj takšnega pa iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče, ne izhaja. Socialne stiske posameznikov pa ni mogoče in tudi ni dopustno, reševati s prisilnim pridržanjem v psihiatrični ustanovi.

Ne gre prezreti tudi določila 51. člena URS, ki zagotavlja vsakomur pravico do prostovoljnega zdravljenja, saj je spoštovanje človekove svobodne volje tudi pri zdravljenju vrhovno načelo. Ogrožanje lastnega življenja ali pa povzročanje hude škode lastnemu zdravju ali premoženju zato še ne more opravičiti prisilne hospitalizacije. Bolnikovo odklanjanje zdravljenja je mogoče ignorirati samo v primeru, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja. Če to sposobnost ima, je njegova zavrnitev zdravljenja za zdravnika pravno zavezujoča, pa četudi bo zato ogroženo njegovo življenje in zdravje. Odločitev o tem, ali bolnik kljub bolezni še lahko oblikuje pravno relevantno izjavo volje, pa zahteva pravno presojo, vendar zdravniški izvid tvori nujno podlago te odločitve. To pa pomeni, da bi morala biti bistvena sestavina izvedenskega mnenja tudi v konkretnem primeru mnenje izvedenca o tem, ali je zaradi duševne bolezni prizadeta bolnikova voljna sfera. Ko gre torej za prisilno hospitalizacijo zaradi tega, ker psihiatrični bolnik ogroža svoje življenje, je treba vselej ugotoviti, ali je zaradi duševne bolezni prizadeta bolnikova voljna sfera in ali je to vzrok ogrožanja svojega življenja ali povzročanja hude škode sebi, sicer prisilna hospitalizacija ni dopustna (vsak ima pravico ogrožati sebe in si povzročati škodo). Glede tega sodišče prve stopnje ne pove ničesar. Tudi v zvezi z odločitvijo, da se udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov sodišče razlogov ni navedlo.

Razlogi sodišča prve stopnje, da je nadaljnje pridržanje udeleženke neizogibno potrebno, ker druge oblike obravnav v tem trenutku še niso zagotovljene s strani državnih organov, milo rečeno kaže na zmotno izhodišče sodišča prve stopnje. Tako kot velja za zdravstvo, da to ne sme ravnati v nasprotju s standardi razumnega ukrepanja in v nasprotju z običajno profesionalno prakso, velja na drugi strani tudi za sodišča, da morajo pri odločanju na podlagi določil ZDZdr, upoštevati vsebino načela sorazmernosti. Tudi povzročanje hude škode lastnemu zdravju, ki je v vzročni zvezi z ugotovljeno duševno boleznijo in potrebe po zdravljenju (kar je predvsem medicinska odločitev) ne opravičuje zadrževanje bolnika na zaprtem oddelku, kadar je nevarnost povzročanja hude škode lastnemu zdravju mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi. Sodišče mora eksaktno ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na zaprtem oddelku, sicer ni mogoče izvajati.

Kot sledi iz obrazložitve ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih odločitve sodišča o pridržanju na zaprtem oddelku ni mogoče preveriti, saj o odločitvah okoliščine odločba nima razlogov (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Zato je bilo potrebno na podlagi določila 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, da odpravi pomanjkljivosti, na katere je opozorjeno v obrazložitvi tega sklepa.