Jedro

Tožena stranka je dejstvo, da je bil tožnik na delu vinjen, dokazala tako z alkotestom kot z izpovedbami prič. Upoštevaje, da je splošno znano dejstvo, da vinjenost vpliva na kognitivne sposobnosti posameznika, s tem pa tudi na njegove delovne sposobnosti, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana zaradi vinjenosti, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. ...z dne 16. 11. 2009 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od dneva 19. 11. 2009 pa do vrnitve na delo prijaviti v socialno zavarovanje ter mu za isto obdobje v delovno knjižico vpisati delovno dobo; mu izplačati plačo od dneva 19. 11. 2009 do vrnitve na delo, kakor če bi delal ter zanj obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače za vsak mesec, ko bi moral delati, ter mu povrniti pravdne stroške.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik v pritožbi vztraja pri trditvi, da je bil postopek do izdaje izpodbijane izredne odpovedi nezakonit. Tožniku ni bila dana dejanska možnost, da se izjasni o očitani kršitvi delovne dolžnosti, niti ni dejansko ugotovljeno na podlagi katere pogodbe o zaposlitvi je bila izdana odločba o izredni odpovedi. Navaja, da je nesporno, da je v postopku ugotavljanja alkoholiziranosti bila izmerjena stopnja 1,09 promila, vendar pa ta rezultat v nobenem primeru ni realen, čemur je tožnik oporekal takoj pri samem preizkusu, pri čemer je bil le ta izveden brez kakršnihkoli opozoril oz. navodil izvajalca alkotesta. V kolikor se upošteva dejstvo, da je tožnik sam povedal, da je tega dne spil dva piva, rezultat, ki ga je pokazal alkotest ne more biti takšen, kot ga je pokazal, saj dva piva, ki jih je tožnik tega dne popil v nobenem primeru ne moreta pokazati 1,09 promila alkohola, Očitno je torej, da je bilo nekaj narobe z alkotestom, še posebej ob dejstvu, da je tožnik popil pivo davno pred prihodom v službo, pri čemer pa tudi v samem vedenju in obnašanju tožnika ni bilo zaznati, da bi bilo z njim kaj narobe. Tožnik tako meni, da razlogi za izredno odpovedi niso dokazani.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je pritožbeno stališče, da je bil postopek do izdaje izpodbijane izredne odpovedi nezakonit, ker tožniku ni bila dana dejanska možnost, da se izjasni o očitani kršitvi delovne dolžnosti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnik prejel vabilo na zagovor in pisno obdolžitev, iz katere izhaja česa se ga dolži in čemur tožnik niti ne oporeka. Dne 3. 11. 2009 zagovor ni bil opravljen, ker se je tožnik preko sindikata opravičil, češ da se nahaja v bolnišnici v ... na zdravljenju, zaradi česar je bil zagovor preložen na dan 13. 11. 2009. Tudi tega dne se tožnik zagovora ni udeležil iz enakega razloga, kot ga je navajal že prvič. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja tudi, da bi se tožnik zagovora lahko udeležil že dne 3. 11. 2009, saj za prestavitev le tega z njegove strani niti ni bilo opravičenega razloga. Tudi temu ugotovljenemu dejstvu tožnik v pritožbi ne oporeka. Bistvo pravice do zagovora je v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat nameravane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj gre pri zagovoru zlasti za ugotavljanje subjektivnih elementov kršitve in subjektivnega odnosa delavca do njih. Vendar pri zagovoru ne gre za poseben dokazni postopek pri delodajalcu, temveč za obveznost delodajalca, da delavcu jasno predoči, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, tako da se delavec do njih lahko ustrezno opredeli. Pravica do učinkovite možnosti obrambe je pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali pa ne. V ta namen ima delavec tudi možnost, da poda pisni zagovor. Tožena stranka je tožniku to pravico nedvomno omogočila, tožnik pa sedaj razlogov za neučinkovito izrabo te pravice ne more nalagati v breme toženi stranki.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem ko je zaključilo, da je zmerjena stopnja alkoholiziranosti 1,09 promila v izdihanem zraku odražala dejansko stanje tožnika spornega dne. Če alkoholiziranosti ni mogoče ugotoviti z uporabo tehničnih pripomočkov (tožnik oporeka izpravnosti alkotesta), jo je mogoče dokazati tudi na drug način. Tudi postopek, v katerem delodajalec ugotavljala alkoholiziranost s pričami je ustrezen. V sami zadevi je namreč bistveno, da je alkotest pokazal 1,09 promila alkohola v izdihanem zraku, ter da so znake alkoholiziranosti nedvomno potrdile tudi vse zaslišane priče, ki so prisostvovale spornemu dogodku, pa čeprav je njihova ocena zgolj laična. Zato se tožnik posledicam hujše kršitve delovne obveznosti ne bi mogel izogniti tudi v primeru, če alkotest ne bi bil izpraven, pa bi vse priče potrdile, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola.

Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da ni utemeljenih in resnih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.Vinjenost na delovnem mestu predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, saj je po oceni pritožbenega sodišča splošno znano dejstvo, da takšno stanje vpliva na kognitivne sposobnosti človeka, s tem pa tudi na njegovo splošno, kot tudi delovno zmožnost in učinkovitost in tako nedvomno predstavlja nevarnost tako za delavca, kot ostale delavce in delovni proces. Neupoštevanje varnostnih ukrepov, kamor prav gotovo sodi prepoved opravljanja dela v alkoholiziranem stanju (prepoved je določena tudi v 119. čl. tč. 17.a Kolektivne pogodbe tožene stranke) ni le resen razlog v zvezi z obnašanjem delavca v smislu določbe 4. člena Konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84), temveč je tudi v 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) izrecno predvideni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Tožnik bi se, še posebej glede na predhodno pisno opozorilo, ki mu je bilo podano že v letu 2008 (B16), mogel in moral zavedati, da alkoholiziran ne sme delati. Kljub temu, je na delo prišel vinjen in je s tem prav gotovo huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Takšna kršitev je seveda utemeljen in resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožena stranka, na podlagi alkotesta in izpovedb zaslišanih prič, nedvomno dokazala, da je bil tožnik v času opravljanja dela pod vplivom alkohola, ob opisanem dejanskem stanju pa je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, saj so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Povsem sprejemljiva je namreč tudi navedba tožene stranke, da nima in ne more imeti več zaupanja v tožnika, glede na to, da je že v preteklosti kršil obveznost, da na delovnem mestu ne sme biti alkoholiziran in glede na to, da je bil na to prepoved že opozarjan. Tožena stranka se dejansko ne more več zanesti, da tožnik takšnih kršitev ne bo ponavljal, zato je utemeljeno štela, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je s prvim odstavkom 110. člena ZDR predpisan osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.