Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ob sklenitvi posojilnih pogodb, iz katerih izvirajo vtoževane terjatve, dogovorjeno, da se vračilo posojila lahko zahteva le, če finančno stanje družbe (toženke) to omogoča oziroma če gre toženki dobro. Ob ugotovitvi, da je leta 2019 izkazovala izgubo, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pogoji za odpoklic posojila takrat niso bili izpolnjeni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za zakonske zamudne obresti od 2. 12. 2019 do 22. 12. 2019 v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženka tožnici dolžna v roku 15 dni plačati 58.526,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki plačati potrebne pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica preko svoje pooblaščenke. Predlaga ugoditev zahtevku in priglaša stroške. Navaja, da odločitev o slabem stanju družbe temelji na listinskem dokazu, ki v pravdnem postopku sploh ni bil izveden na glavni obravnavi. Tako gre za absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in za sodbo presenečenja. Tožnica nasprotuje ugotovitvi, da je bil med družbo in posojilodajalci sklenjen dogovor o nevračilu posojila v času podjetniške krize. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2023 navedla, da poziv k vračilu posojila ni bil vezan na nobeno objektivno okoliščino. Sodišče prve stopnje tega dela odločitve tudi ni obrazložilo. Direktor in prokurist sta posojili v skupni višini okoli 400.000 EUR dobila vrnjeni. O nevračilu v času podjetniške krize so se samo dogovarjali, ne pa tudi dogovorili. Prokurist A. A. je bil po prvem naroku zaslišan kljub prepoznemu in nesubstanciranemu dokaznemu predlogu. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu in gre za kršitev po kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so med strankama nesporna naslednja dejstva:

-tožnica in toženka sta dne 31. 12. 2007 sklenili posojilno pogodbo za znesek 14.143,50 EUR, s 5% obrestno mero,

-tožničin oče je s toženko dne 29. 11. 2007 sklenil posojilno pogodbo za 21.357,28 EUR s 5% obrestno mero, tožničina mati pa dne 26. 11. 2007 posojilno pogodbo za 1.117,90 EUR s 5% obrestno mero,

-sredstva iz posojilne pogodbe so bila toženki izročena (nakazana),

-tožnica je po očetu in materi podedovala njuni terjatvi iz posojilnih pogodb,

-v nobeni od treh (pisnih) posojilnih pogodb rok vračila ni določen,

-toženka je z dopisom dne 22. 10. 2019 toženko pozvala k plačilu terjatev iz vseh treh posojilnih pogodb,

-toženka je plačilo zavrnila.

6.S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Čeprav je toženka ugovarjala, da je šlo za navidezno posojilno pogodbo in da je bilo dogovorjeno, da se posojilo ne vrača, je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno. Je pa ugotovilo tudi obstoj dogovora, da toženka ni dolžna vrniti denarja v času, ko ji finančno ne gre dobro oziroma ko ne stoji solidno. To je ugotovilo na podlagi temeljite dokazne ocene (skladne z 8. členom ZPP), kateri pritožbeno sodišče pritrjuje. Tožnica je namreč tudi sama navajala, da so bila posojila dana za premagovanje likvidnostnih težav družbe in da se zahteva njihovo vračilo takrat, ko ima družba potrebna likvidnostna sredstva, zato niso bila sklenjena z rokom plačila. V zaslišanju je povedala, da "so bile posojilne pogodbe na odpoklic" in "ko bi firmi dobro šlo ali pa malo boljše, ali pa če bi kdo rabil, bi pač zahtevali posojila nazaj" (list. št. 58) ter da kadar potrebuje denar, pa ve, da družba solidno stoji, ga lahko zahteva (list. št. 59). Pritožbeni navedbi, da so se o tem le dogovarjali, ne pa dogovorili, zato ni mogoče slediti (to velja kvečjemu za dogovore o dokapitalizaciji). Toženka je sicer navedla, da vračilo posojila ni bilo vezano na nobeno objektivno okoliščino, a je to uveljavljala v okviru ugovora zastaranja terjatve. Njen zakoniti zastopnik in prokurist sta izpovedala, da ni bilo nikoli dogovorjeno, da se bodo posojila sploh vrnila, čemur pa prvostopenjsko sodišče ni sledilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Dokazni zaključek o obstoju dogovora o nevračanju posojila v času, ko družba ne posluje uspešno, izhaja predvsem iz tožničinih lastnih navedb in izpovedbe.

7.Nadalje ne drži, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaz, ki na glavni obravnavi sploh ni bil izveden. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 4. 4. 2023 izhaja, da se je na naroku vpogledalo in prebralo toženkino bilanco stanja na dan 31. 12. 2020 (priloga C3). Pribavo te listine je v svoji prvi pripravljalni vlogi predlagala prav tožnica. Listina se sicer imenuje "bilanca stanja na dan 31. 12. 2020", a vključuje podatke o sredstvih in obveznostih za leti 2019 in 2010. Tudi toženka je predlagala vpogled v javno dostopna letna poročila in se pri tem sklicevala na višino denarnih sredstev v letu 2019. Tožnica je bila z vsebino listine seznanjena; da je likvidnost toženke pomembna za odločitev o zadevi, pa izhaja iz celotnega vodenja postopka s strani prvostopenjskega sodišča in tudi iz izrecnega poziva s strani prvostopenjske sodnice strankama na naroku (v okviru materialnega procesnega vodstva), ali imata z zatrjevanim likvidnostnim stanjem družbe kakšen dodatni dokazni predlog. Poleg tega se je na knjigovodske bilance v času odpoklica posojil sklicevala prav tožnica (list. št. 49). Zato ne gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Prepoved sodbe presenečenja ne varuje strank pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem učinkovitega varstva svojih pravic.1 To pa je bilo strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje zagotovljeno.

8.Neutemeljeno je tudi tožničino ugovarjanje izvedenemu dokazu z zaslišanjem priče - prokurista toženke (A. A.). Omejitev pravice stranke pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov v svojo korist samo na določen čas med postopkom pomeni poseg v pravico do izjavljanja, ki je varovana v 22. členu Ustave. Omejitev je namenjena pospešitvi in strnitvi postopka, ne sme pa biti sama sebi namen in onemogočiti, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Odgovornost sodišča je, da v konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi.2 ZPP v tretjem odstavku 286. člena določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze ter uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je ob predlogu za zaslišanje priče navedla, da bo A. A. izpovedal o okoliščinah danih posojil in njihovi naravi ter pojasnil, da gre za kapitalska posojila, ki se ne vračajo. S tem je bil njen dokazni predlog zadostno substanciran. Ne glede na to, ali gre res za dokazovanje dejstev, katera je pred tem utemeljeno štela za nesporna ali ne (in bi tako ta dokazni predlog morda lahko podala že prej), je že to, da njegova izvedba po presoji prvostopenjskega sodišča ni zavlekla reševanja spora (ker je bila priča zaslišana na istem naroku kot stranki), zadosten razlog za njegovo dopustitev.

9.Sodišče prve stopnje je tako ob upoštevanju določb postopka pravilno ugotovilo, da je bilo ob sklenitvi posojilnih pogodb, iz katerih izvirajo vtoževane terjatve, dogovorjeno, da se vračilo posojila lahko zahteva le, če finančno stanje družbe (toženke) to omogoča oziroma če gre toženki dobro. Ob ugotovitvi, da je leta 2019 izkazovala izgubo, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pogoji za odpoklic posojila takrat niso bili izpolnjeni. To velja ne glede na morebitna vračila drugih posojil, ki niso predmet tega postopka (da so bila nekatera druga posojila vrnjena, pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri dokazni oceni v zvezi z dogovorom o nevračilu posojil). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.

10.Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker tudi niso podane kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1125 točk oziroma 675 EUR3 (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), materialne stroške v višini 13,50 EUR (2 % po 11. členu OT) in DDV v znesku 151,47 EUR, skupno 839,97 EUR. V primeru zamude ji mora plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

-------------------------------

1VSRS Sodba II Ips 75/2016.

2Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2443/08, 16. točka obrazložitve.

3Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.

Zveza

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 574, 574/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 286, 286/3