Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vložitev vloge v elektronski obliki ne pomeni le, da stranka želi vročanje v e-predal v konkretni zadevi, temveč gre za generalno sporočilo, da naj se zaradi odprtega in aktivnega e-predala vročitev opravlja po elektronski poti tudi v drugih zadevah.
Ker je naslov varnega e-predala enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedežu stranke, je potrebno smiselno uporabiti tudi zakonsko določbo, da če stranka do vročitve odločbe sodišča druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču in če tega ne stori, sodišče odredi, da se vse odločbe za to stranko opravljajo s pritrditvijo na sodno desko.
I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi VL 75318/2015 z dne 22. 6. 2015, zavrne.
II. Dolžnik sam krije svoje stroške vloge z dne 29. 9. 2015 ter odgovora na pritožbo.
III. Dolžnik je dolžan upniku v 8. dneh povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 399,82 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za njihovo prostovoljno plačilo.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I potrdilo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 2015 o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 22. 6. 2015 VL 75318/2015, razveljavilo. V točki II je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške.
2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se sklep razveljavi in se predlog dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zavrne, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje zaključuje, da v konkretnem primeru vročanje v varni elektronski predal ni dopustno. Pri tem je štelo, da niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 132. člena ZPP, saj Okrajno sodišče v Ljubljani ni razpolagalo z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti. Po mnenju upnice je takšno razlaganje določb ZPP o elektronskem vročanju napačno. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je za vročanje v varen elektronski predal potrebna izjava stranke, da želi vročitev pisanj po elektronski poti in da se kot takšna izjava šteje tudi okoliščina, da je stranka poslala vlogo po varni elektronski poti. Napačno pa sodišče nadalje meni, da prva vročitev sklepa dolžniku ni dovoljena po varni elektronski poti, ker sodišče že pojmovno ne bi moglo razpolagati z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti. Gre za ozko razlaganje, da naj bi sodišče izjavo stranke o elektronskem vročanju potrebovalo za vsako posamično zadevo posebej, kar že po razlagi ne more biti namen omenjene določbe ZPP. Iz omenjene določbe jasno izhaja, da je govora o generalni izjavi stranke o želji, da se ji vloge vročajo elektronsko v varen elektronski predal. Določba tako ne govori o vlogi v vsakem primeru posebej, ampak o vlogi, s katero stranka sodišču enkrat sporoči, da želi vročanje po elektronski poti. To potrjuje tudi nadaljevanje določb 132. člena ZPP, da je navedeni naslov varnega poštnega predala enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedeža stranke. Takšna razlaga pa izhaja tudi iz primerjave s prebivališčem oziroma sedežem stranke, ki ga stranka tudi ne sporoča sodišču vsakič znova, temveč le, ko pride do spremembe prebivališča. Zato je nerelevantno sklicevanje sodišča na sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 190/2015 z dne 11. 6. 2015. V konkretni zadevi ne gre za identičen primer, saj je v celjski zadevi dolžnik imel zgolj odprt varen elektronski predal, ki pa ga ni nikoli uporabil. V konkretnem primeru pa je dolžnik s sodiščem že komuniciral po elektronski poti, kar ni sporno. Sicer pa določba sedmega odstavka 132. člena v zvezi z osmim odstavkom potrjuje razlago upnice, ker morajo naštete osebe po samem zakonu odpreti varen poštni predal, ostale osebe pa se lahko prosto odločijo, ali to želijo. Zato morajo v primeru, ko želijo uporabljati varen poštni predal, obvestiti sodišče o tem s pisno vlogo, kar ima za posledico, da je navedeni naslov enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedeža stranke. Sicer pa sodišče prve stopnje listin, ki jih je predložil dolžnik, ni zadostno skrbno in temeljito pretehtalo. Dolžnik je sicer predložil dokaz za to, da je bilo naročniško razmerje za omenjeni poštni predal prekinjeno 30. 11. 2013, vendar hkrati nujno to ne pomeni, da dolžnik dejansko ni bil obveščen o prispeli pošiljki v varen elektronski predal. V skladu z določbami splošnih pogojev za uporabo varnega elektronskega predala X je uporabnik dolžan sporočiti spremembe podatkov iz svojega elektronskega predala in tudi elektronskega naslova za obveščanje. Samega elektronskega predala dolžnik ni prekinil in bi bilo verjetno, da je dolžnik sicer prekinil razmerje za poštni predal, ki ga je navedel ob sklenitvi naročniškega razmerja, vendar bi ga lahko nadomestil z drugim in o tem obvestil X. Iz dopisa X z dne 28. 9. 2015 pa izhaja le, kdaj se je dolžnik nazadnje uspešno prijavil v varni elektronski predal, ne pa tudi, kdaj je bilo dolžniku poslano kakšno obvestilo o prispeli pošiljki. Zato obstaja realna možnost, da bi dolžnik obvestilo o prejeti pošiljki prejel na spremenjen elektronski naslov in se namenoma ne bi registriral v varen elektronski predal, da bi se izognil posledicam vročitve sklepa o izvršbi. Sicer pa tudi, če dolžnik ni sporočil spremembe elektronskega naslova, to ne more imeti negativnih posledic za upnico. O tem bi bil dolžnik dolžan obvestiti sodišče, da vročanj več ne želi v varni elektronski predal ali pa bi moral ukiniti elektronski predal. Sodišče pa bi bilo tudi obveščeno, da je elektronski predal ukinjen. Zato je bil sklep o izvršbi dolžniku pravilno vročen. Izpodbija tudi odločitev o stroških, sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da upnikovi stroški niso bili potrebni, ker v ničemer niso prispevali k razrešitvi stvari. Sodišče je upnico pozvalo, da se izjasni o vlogah dolžnika in je zato sodišče neutemeljeno zaključilo, da je bil upničin odgovor nepotreben. Priglasi stroške pritožbenega postopka.
3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je potrebno upoštevati četrti odstavek 132. člena ZPP, ki določa, da je stranka dolžna sporočiti željo po vročanju po elektronski poti v varen poštni predal tako, da to navede v vlogi, za vlogo pa se po 105. členu ZPP šteje tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Pogoj za podajo vloge je, da je postopek uveden, v konkretnem primeru pa dolžnik s strani sodišča ni prejel sklepa, torej še nobene vloge, na katero bi podal svojo vlogo, v kateri bi navedel željo po vročanju v varen poštni predal. Zato prva vročitev sklepa o izvršbi dolžniku, ki s postopkom še ni seznanjen, ni dovoljena po varni elektronski poti. Dejstvo, da ima dolžnik odprt varen elektronski predal, pa ne omogoča vročanje po varni elektronski poti in zato tudi ne more nastopiti fikcija vročitve. Res je v izvršilnem postopku dopustno elektronsko vročanje po odredbi o določitvi datuma, od katerega je v postopkih izvršbe in zavarovanja mogoče vročanje po elektronski poti, vendar to še ne pomeni, da je tudi dopustno in skladno z zakonom, če niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 132. člena ZPP. Sicer bi podzakonski akt določal vročanje v nasprotju z zakonskim besedilom. Nerelevantne pa so trditve upnice v pritožbi, da bi dolžnik moral X sporočiti kakršnekoli spremembe podatkov iz svojega elektronskega predala. Ta obveznost je pomembna le v razmerju dolžnik in X. Predlaga zavrnitev pritožbe upnice in priglasi stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).
6. Dolžnik je po pooblaščenki z vlogo z dne 29. 9. 2015 podal predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75318/2015 z dne 22. 6. 2015. V vlogi je trdil, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen in je za sam izvršilni postopek izvedel tako, ko mu je banka sporočila, da so bila iz njegovega transakcijskega računa odtegnjena denarna sredstva na račun upnice. Po pregledu spisa je dolžnik ugotovil, da naj bi mu bil sklep o izvršbi z dne 22. 6. 2015 vročen na podlagi določb o nadomestnem vročanju tako, da naj bi mu bil dne 23. 6. 2015 vročen v varni elektronski predal (v nadaljevanju e- predal) A.sp@... Ker dolžnik pošiljke v 15. dneh od prejema obvestila ni prevzel, se je štelo, da je bila vročitev opravljena 9. 7. 2015. Nadalje je trdil, da varnega e-predala ne uporablja in ga je praktično uporabljal le v letu 2013, ko je v drugi izvršilni zadevi vložil predlog za izvršbo zoper svojega dolžnika C. d.d. Po 23. 4. 2015 dolžnik varnega e-predala ni uporabljal, kar je razvidno iz priloženega sporočila z dne 28. 9. 2015, da je bil dolžnikov naslov za obveščanje A.A@... zaprt s 30. 11. 2013. Trdil je, da od 30. 11. 2013 dalje nima več poštnega predala A.A@... in zato ni bil obveščen o prispeli pošiljki. Upnica je v odgovoru na dolžnikov predlog menila, da so bile izpolnjene vse procesne predpostavke za pravilno uporabo fikcije vročitve in je bil dolžniku sklep o izvršbi v skladu z določbami ZPP pravilno vročen, saj omenjene določbe jasno predpisujejo, da stranka lahko sodišču tudi sporoči, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen e- predal. Zato ne more biti dvoma, da je sodišče, ki je izdalo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, upravičeno štelo, da dolžnik želi s sodiščem komunicirati po varni elektronski poti, ker je dolžnik v letu 2013 sam vložil predlog za izvršbo v elektronski obliki.
7. Sodišče prve stopnje je predlogu dolžnika ugodilo in potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 28. 8. 2015 razveljavilo, pri tem pa zaključilo, da prva vročitev sklepa dolžniku, ki s postopkom ni seznanjen, ni dovoljena po varni elektronski poti, ker pojmovno sodišče ne more razpolagati z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da dejstva, da ima dolžnik odprt varen e-predal, ne omogoča vročanja po varni elektronski poti oziroma v takšnem primeru ne more nastopiti fikcija vročitve in se pri tem oprlo na sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 190/2015 z dne 11. 6. 2015. Na koncu sodišče zaključi, da v času vročitve sklepa o izvršbi dolžnik ni imel veljavnega naslova za vročanje niti ni uporabljal varnega e-predala in zato ne more šteti, da je dolžnik na podlagi vložitve predloga za izvršbo po elektronski poti iz leta 2013 želel, da se mu tudi pisanja v drugih nepovezanih zadevah vročajo na enak način.
8. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da v konkretni zadevi ni pravno relevantno dejstvo, ali je dolžnik varen e-predal uporabljal ali ne, temveč, ali je bila vročitev sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75318/2015 po elektronski poti v varen e-predal (kljub neuporabi e-predala) opravljena v skladu z določbo 132/4 člena ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ. V dokaznem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno: 1) da je dolžnik z X sklenil pogodbo o odprtju varnega e- predala 23. 4. 2013, naziv varnega predala pa je glasil A.sp@..., na sami pristopni izjavi pa je dolžnik navedel elektronski naslov za obveščanje A.A@...; 2) da je dolžnik v letu 2013 pri istem sodišču prve stopnje v elektronski obliki vložil predlog za izvršbo zoper svojega dolžnika in je na ta način po določbi 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ soglašal, da se mu sodna pisanja vročajo v varen e-predal; 3) da je naročniško razmerje s T. prekinil 30. 11. 2013. 9. Sporno pa je, ali je dolžnik v času vročanja sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino imel odprt varen e-predal (aktiven e-predal je pogoj za vročanje po elektronski poti) in odprt naslov za sporočanje oziroma kako si razlagati določbo 132/4 ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ko določa, da se vročanje v e-predal opravi, če stranka z vlogo naznani sodišču, da želi takšen način vročanja, pri čemer pa se domneva, da takšen način vročanja želi, če vloži vlogo v elektronski obliki.
10. V skladu s prvim odstavkom 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se pisanja vročajo po pošti, po varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču ali na drug način, določen z zakonom. Po četrtem odstavku 132. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stranka lahko sporoči sodišču, da želi vročitev pisanj po elektronski poti v varen poštni predal, katerega naslov navede v vlogi. Navedeni naslov varnega poštnega predala je enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedežu stranke, hkrati pa se domneva, da če stranka pisanje pošlje po varni elektronski poti, se šteje, dokler ne sporoči drugače, da želi vročanje po varni elektronski poti. Omenjeno določbo si je po oceni pritožbenega sodišča razlagati tako, da stranka vročitev v e-predal lahko naznani z vlogo: 1) v fizični obliki (primerjaj 105. člen ZPP; kadar vloge sodišču ne posreduje v elektronski obliki), 2) v elektronski obliki (domneva se, da želi vročanje sodnih pisanj v e-predal). Domneva tako velja, dokler stranka vročanja v e-predal ne prekliče. 11. V nadaljevanju pa je bila potrebna razlaga določbe 132/4 ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v smeri, ali vložitev vloge v elektronski obliki pomeni, da stranka želi vročanje v e-predal le v konkretni zadevi ali pa gre za generalno sporočilo, da se zaradi odprtega in aktivnega e-predala vročitev opravlja po elektronski poti tudi v drugih zadevah. Pri tem je pritožbeno sodišče izhajalo iz razlage in smisla določbe 132/4 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (Uradni list RS, št. 64/2010 z dne 6. 8. 2010, v nadaljevanju: Pravilnik) ter samega namena uporabe varnega e-predala.
12. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sklepa o izvršbi kot prvega procesnega akta sodišča po elektronski poti v varen e-predal dolžniku ni bila pravilno opravljena, ker pojmovno ni mogoče šteti, da je dolžnik pristal na elektronsko vročanje v njegov e-predal, saj ni z nobeno vlogo sodišču naznanil, da želi takšen način vročanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnikova pisna vloga, s katero bi naznanil sodišču, da želi vročanje v e-predal niti ni bila potrebna zaradi podane domneve, da želi vročanje v e-predal, ker je sam kot stranka v letu 2013 vložil vlogo v elektronski obliki. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do zaključkov o razlagi vročanja v e-predal v primeru domneve, ko se do preklica šteje, da stranka, ki je vložila vlogo v elektronski obliki, želi vročanje sodnih pisanj v e-predal. 13. Pojmovno varen e-predal posameznikom in pravnim osebam omogoča prejemanje, pošiljanje dokumentov, ki jih lahko lastnoročno tudi podpišejo. E-predal je v samem elektronskem poslovanju po samem smislu delovanja ekvivalenten hišnemu poštnemu predalčniku, saj naročnik in uporabnik e-predala na ta način pridobi uraden naslov, v katerega lahko pošiljatelji pošiljajo vso uradno pošto, namenjeno uporabniku e-predala. Zato lahko stranka kot naročnik s podpisom pogodbe o odprtju e-predala tudi sama izbira in določi, katere odločbe oziroma dokumenti se ji vročajo v varen e-predal. Kadar stranka izbere takšen način vročanja, med drugim tudi sodnih odločb, ki se vročajo po določbah ZPP, pristane na način vročanja v elektronski obliki po določbi 141.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Za vročanje sodnih pisanj je zato obvezna registracija na portalu e-sodstvo kot "stranka sama zase", kar pomeni, da s predhodno pridobitvijo kvalificiranega digitalnega potrdila (v nadaljevanju KDP) je stranka, ki je označila, da želi v e-predal prejemati tudi sodne pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP, registrirana kot uporabnica e-predala.
14. Pravilnik določa poslovanje oziroma način elektronskega vročanja v pravdnem postopku ter v drugih civilnih sodnih postopkih, v katerih se za samo vlaganje elektronskih vlog in elektronsko vročanje uporabljajo določbe ZPP. Po šestem odstavku 7. člena Pravilnika je varen e-predal elektronski naslov uporabnika v informacijskem sistemu za varno elektronsko vročanje, ki ga opravlja izvajalec storitev varnega elektronskega vročanja iz 2. točke drugega odstavka tega člena in pomeni enako kot varen poštni predal po določbah ZPP. V varen e-predal lahko vstopaš zgolj s pridobljenim KDP, s katerim stranka tudi podpisuje elektronske pošiljke, s pridobljenim KDP pa te sam informacijski sistem zabeleži kot uporabnika varnega e poslovanja oziroma vročanja v varen e-predal. Informacijski sistem e-sodstvo mora zato vsakomur omogočiti, da se preko omenjenega portala prijavi v sistem in da izvaja e-opravila oziroma preko tega sistema prejema pošto po elektronski obliki v varen e-predal. Iz 24. do 28. člena Pravilnika izhaja, da se elektronsko pisanje odpravi v postopek elektronskega vročanja tako, da informacijski sistem e-sodstvo pisanje, ki naj se vroči naslovniku, podpiše s KDP strežnika informacijskega sistema e-sodstvo in ga pošlje informacijskemu sistemu za varno elektronsko vročanje, v katerem ima naslovnik svoj varen e-predal, hkrati s sporočilom, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, torej sodišču, o oznaki elektronskega dokumenta oziroma pisanja in naslovu elektronskega predala naslovnika. Informacijski sistem za varno elektronsko vročanje mora potrditi sprejem pisanja v postopek vročanja tako, da informacijskemu sistemu e-sodstvo pošlje sporočilo o potrditvi sprejema, ki je podpisano s KDP strežnika, na katerem teče informacijski sistem za varno elektronsko vročanje (25. člen Pravilnika). Iz 26. člena Pravilnika izhaja, da mora informacijski sistem za varno elektronsko vročanje elektronsko pošiljko poslati naslovniku v njegov varen e-predal, skupaj z elektronskim obvestilom o prispeli elektronski pošiljki. Po 28. členu Pravilnika pa v primeru, če naslovnik elektronske pošiljke ne prevzame v 15. dneh od dneva, ko je prejel obvestilo o prispeli elektronski pošiljki, mora informacijski sistem za varno elektronsko vročanje naslednji dan po poteku tega roka, informacijskemu sistemu e-sodstvo poslati sporočilo s potrdilom o opravljeni elektronski vročitvi na podlagi fikcije. Vse omenjene določbe tako jasno določajo, da informacijski sistem pošlje sodno odločbo po elektronski poti v varen e-predal, ki ga je navedel uporabnik hkrati z obvestilom o prispeli pošiljki, ki pa ga pošlje na tisti naslov, ki ga je naročnik pri sklepanju oziroma odprtju varnega e-predala navedel kot naslov za vročanje.
15. Iz Splošnih pogojev za uporabo varnega elektronskega predala (v nadaljevanju Splošni pogoji), katerega je izdala X 21. 7. 2008 izhaja, da lahko naročniško razmerje sklene fizična oseba z X pod pogojem, da je polnoletna, da je plačilno sposobna, da ima veljavno KDP za fizične osebe, ki je izdano na njeno ime ter da v skladu s 6. členom Splošnih pogojev lahko sklenjeno naročniško razmerje prekine na predpisan način. Iz 8. člena Splošnih pogojev izhaja, da lahko vsaka fizična oseba z odprtjem e-predala pridobi pravico do uporabe tega na način, da s KDP najprej podpiše in sprejme Splošne pogoje, obveznost pošte iz 12. člena Splošnih pogojev pa je, da stranki oziroma naročniku v e-predal posreduje le tista sporočila, ki jih je naročnik oziroma uporabnik izbral ter da uporabnikom zagotavlja stalen dostop do e-portala. V skladu s 20. členom Splošnih pogojev mora uporabnik za odprtje e-predala imeti veljavno KDP potrdilo, ki je izdano na njegovo ime in hkrati imenovati naziv e-predala, ki se po Splošnih pogojih ob prvi prijavi določa v obliki ime.priimek@..., kar pomeni, da je v konkretni zadevi imel dolžnik odprt varen elektronski predal z naslovom A.sp@... Po 23. členu Splošnih pogojev pa mora fizična oseba ob vsaki spremembi podatkov iz svojega e-predala poslati sporočilo na elektronski predal X, v katerem navede, kateri podatki so se spremenili.
16. Dolžnik je ob podpisu pogodbe z X oziroma ob odprtju varnega elektronskega predala 23. 4. 2013 navedel sam elektronski naslov za obveščanje A.A@..., s tem je bila X dolžna vso pošto, za katero je uporabnik označil, da jo želi prejemati v varen e-predal, vročati v e-predal ter dolžnika o prispeli pošti obvestiti na zahtevani elektronski naslov. Če je dolžnik navedeni elektronski naslov zaprl zaradi prekinjenega razmerja s T. dne 30. 11. 2013 (kar je že po odprtju varnega e-predala z X z dne 23. 4. 2013), bi bil dolžan X v skladu s Splošnimi pogoji obvestiti, da navedenega elektronskega naslova A.A@... ne uporablja več ter bi bil v takšnem primeru dolžan navesti, na kateri elektronski naslov naj X obvešča oziroma pošilja obvestila o prispelih pošiljkah v varen e-predal. Dolžnik ni trdil, da bi to spremembo posredoval X niti ni izkazal, da bi o ukinitvi oziroma zaprtju elektronskega naslova A.A@... obvestil X, kar pomeni, da ni uspel dokazati, da je storil vse, da bi pravilno prejemal pošto v varen e-predal, kar hkrati tudi pomeni, da ni bil dovolj skrben o tem, da v kolikor ne bo sporočil novega elektronskega naslova, na katerega bo X pošiljala obvestila o prispelih pošiljkah v varen e-predal, sam prevzel odgovornost za morebitno neobveščanje. To nenazadnje potrjuje tudi vročilnica na podlagi fikcije (priloga B3 spisa), iz katere izhaja, da je bilo sodno pisanje, torej sklep o izvršbi dolžniku vročen v varen e-predal A.sp@..., obvestilo pa poslano na naslov A.A@..., ki ga dolžnik od 30. 11. 2013 dalje ni uporabljal, vendar, ker ni navedel novega naslova za vročanje, ga je informacijski sistem prepoznal kot obstoječ elektronski naslov, saj ta, kot že povedano, ni bil zaprt in je bilo zato izdano potrdilo o vročitvi na podlagi fikcije.
17. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da po izvedenem dokaznem postopku dolžnik ni uspel dokazati, da mu sistem pri elektronskem vročanju ni pravilno vročal obvestila o prispeli sodni pošti v varen e-predal. Hkrati pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da dolžnik niti ni trdil, še manj pa izkazal, da bi varen e-predal tudi dejansko zaprl. Z dnem 30. 11. 2013 je bil zgolj ukinjen naslov, na katerega je dolžnik prejemal obvestila o prispeli pošti v varen e-predal, ni pa izkazal zaprtje samega varnega e-predala. Zato načeloma vročitev po elektronski poti zgolj iz tega razloga ni bila nepravilna.
18. Ker je naslov varnega e-predala enakovreden naslovu prebivališča oziroma sedežu stranke je potrebno smiselno uporabiti tudi določbo prvega odstavka 145. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, katera določa, da če stranka do vročitve odločbe sodišča druge stopnje, s katero se konča postopek, spremeni svoj naslov, mora to takoj sporočiti sodišču in če tega ne stori, sodišče odredi, da se vse odločbe za to stranko opravljajo s pritrditvijo na sodno desko. Na ta način se vročitev šteje za opravljeno po preteku osmih dni, od kar je bilo pisanje pritrjeno na sodno desko. Tudi ta člen nalaga stranki v primeru spremembe svojega naslova, da sodišče obvesti o spremembi svojega naslova bivanja, sicer tvega, da se ne bo seznanila s sodno odločbo, ker se bo ta v skladu s 145. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ štela za vročeno s pritrditvijo na sodno desko. Ob smiselni uporabi vročanja v varen e-predal tudi to pomeni, da mora stranka, ki spremeni naslov za obveščanje pošiljk v varen e-predal po tem, ko je sodišču enkrat že naznanila, da želi vročanje v varen e-predal, sodišče obvestiti na enak način, kot je to storila z obvestilom, da želi vročanje v varen e-predal. Že s tem, ko uporabnik e-predala ob podpisu pogodbe o odprtju e-predala navede, da želi v ta predal prejemati tudi sodne pošiljke, označi prejemanje teh pošiljk v generalni obliki, kar pomeni, da je s tem pristal na vročanje vseh sodnih pošiljk od trenutka, ko je sodišču naznanil, da uporablja varen e-predal. Zato je po oceni pritožbenega sodišča potrebno določbe 132. člena v povezavi s 141.a členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ presoditi iz vidika samega namena elektronskega vročanja, kar pomeni, da ni potrebno obveščanje sodišča v vsaki posamezni konkretni zadevi. Zato sklicevanje sodišča prve stopnje, da prva vročitev sklepa o izvršbi dolžniku, ki s postopkom še ni seznanjen, ni dovoljena po varni elektronski poti, ker že pojmovno sodišče ne more razpolagati z izjavo dolžnika, da želi vročitev po varni elektronski poti, ni pravilna.
19. Odločba Višjega sodišča v Celju II Ip 190/2015 z dne 11. 6. 2015, na katero se sklicuje dolžnik in sodišče prve stopnje, pa ne zajema oziroma po vsebini ni podobna konkretnemu postopku. V celjski zadevi je namreč šlo za situacijo, ko je dolžnik, kateremu je bil vročen sklep o izvršbi v varen e-predal, bil zgolj uporabnik varnega e-predala in registriran v portalu e-sodstvo, ni pa še v nobeni zadevi vložil vloge v elektronski obliki na sodišče, s katero bi se štela domneva, da želi vročanje v varen e-predal. S tem niso bili izpolnjeni pogoji iz 132/4 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V konkretni zadevi pa je bil dolžnik tisti, ki je v letu 2013 na COVL vložil predlog za izvršbo v elektronski obliki in s tem soglašal za vročitev vseh sodnih pisanj v varen e-predal, do vročitve sklepa o izvršbi VL75318/2015 pa ni obvestil niti sodišča niti informacijskega sistema, da vročanja v e-predal ne želi.
20. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je dolžnikov predlog z dne 29. 9. 2015 zavrnilo. Dolžnik zaradi neuspeha s svojim predlogom krije svoje stroške vloge z dne 29. 9. 2015 (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), enako pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je upniku priznalo stroške odgovora na dolžnikov predlog z dne 29. 9. 2015 v višini 171,35 EUR (tarifna št. 27/6 v zvezi s tarifno št. 18 OT v višini priglašenih 300 točk, 2% administrativnih izdatkov, oboje zvišano na 22% DDV). Upnik je s pritožbo v pritožbenem postopku uspel, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je dolžnik dolžan v 8. dneh povrniti tudi pritožbene stroške v višini 228,47 EUR (tarifna št. 27/6 v zvezi s tarifno št. 18 OT v višini priglašenih 400 točk, 2% administrativnih stroškov ter 22% DDV). Upnik sodne takse za pritožbo ni priglasil, zaradi česar je pritožbeno sodišče ni priznalo.