Jedro

1. Tožnik je odločilno prispeval k nesreči in nosi del odgovornosti za škodo. Vendar se ta zmanjša zaradi krivdnih opustitev tožene stranke, ki poostrujejo njeno odgovornost in povečujejo delež njene sicer objektivne odgovornosti. 2. Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 3.001.340,45 Sit z zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 185.430,00 Sit. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri vožnji z viličarjem na počitniškem delu pri toženi stranki. Ker je viličar nevarna stvar, je tožena stranka kot imetnik odškodninsko odgovorna. Tožnik pa je soodgovoren do polovice, ker se je iz objestnosti, brez potrebnega znanja igral z viličarjem in se pri tem prevrnil in poškodoval. Pri določitvi odškodnine se je sodišče oprlo na izvedeniška mnenja izvedencev dr. H.S., dr. A.D. in prim. dr. Z.L. Za pretrpljene telesne bolečine je določilo tožniku odškodnino 1.800.000,00 Sit, za strah 100.000,00 Sit, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 3.700.000,00 Sit in za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000,00 Sit. Upoštevajoč tožnikovo soodgovornost mu je prisodilo polovico teh zneskov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožnika. Upoštevalo je, da je bil tožnik ob nesreči mladoleten in bi morala tožena stranka skrbeti za nadzor, zato je spremenilo razmerje odgovornosti tako, da znaša delež tožene stranke 70%, tožnikov delež pa 30%. Poleg tega je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti na 500.000,00 Sit. Ob upoštevanju navedenega je prisodilo odškodnino v skupnem znesku 4.411.876,00 Sit ter pravdne stroške v znesku 253.126,00 Sit, oboje z zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 2.590.804,90 Sit z obrestmi. Navaja, da je podana izključna odgovornost tožene stranke in poudarja, da je vsakdo lahko vzel viličar in ga vozil. Tožena stranka ni nadzirala praktikantov, ni jim preprečila uporabe viličarja in jih ni podučila o ravnanju z njim. Opozarja na tožnikovo mladost, saj ob nesreči še ni dopolnil 17 let. V najslabšem primeru zadene tožnika zanemarljiv delež odgovornosti. Pri odmeri odškodnine niso bile dovolj upoštevane bodoče bolečine, zlasti glavoboli. Glede pretrpljenih bolečin se sklicuje na izvedeniška mnenja in vztraja pri celotnem zahtevku 2.200.000,00 Sit. Navaja številne hude težave, zaradi katerih so zmanjšane njegove življenjske aktivnosti in zatrjuje, da je 100% invalid. Vztraja pri celotnem zahtevku za nepremoženjsko škodo na tej podlagi v znesku 4.000.000,00 Sit. Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik iz čiste objestnosti vzel viličar in se z njim vozil. Za tako ravnanje tožena stranka ne more odgovarjati. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi za vsakim delavcem stal nadzornik. Tožnik je bil dijak kovinarske šole. Vedel je, da mu viličar ni zaupan.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o revizijah ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Viličar je nedvomno nevarna stvar. Odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala zaradi uporabe viličarja, je objektivna (174.čl. ZOR). Imetnik nevarne stvari se deloma razbremeni svoje odgovornosti, če se dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo ( 3. odst. 177.čl. ZOR). V tem primeru je dokazano, da je tožnik s svojim ravnanjem deloma prispeval k nesreči. Brez dovoljenja in brez potrebe glede na svoje delovne dolžnosti je vzel viličar in se z njim igral. Njegova mladost - nedopolnjenih 17 let - za tako ravnanje ni zadostno opravičilo. Tožnik je bil dijak strokovne šole in že drugo leto na počitniškem delu. Glede na to je bil sposoben doumeti, da počitniška praksa ni namenjena igri in da ne sme samovoljno uporabljati delovnega stroja za svojo zabavo. Ker je po lastni izjavi storil prav to, je s tem odločilno prispeval k nesreči in nosi del odgovornosti za škodo, ki mu je pri tem nastala. Navedeno kaže na znaten delež tožnikove odgovornosti. Vendar se ta zmanjša zaradi krivdnih opustitev tožene stranke, in sicer zaradi premajhnega nadzora nad vedenjem njenih praktikantov na počitniškem delu in zaradi opustitve vsakega ukrepa, ki bi preprečil nepooblaščeno uporabo viličarja. Te krivdne opustitve poostrujejo odgovornost tožene stranke in povečujejo delež njene odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča pravilno vrednotilo prispevek vsake od strank k nesreči in je pravilno štelo delež odgovornosti tožene stranke za večji od deleža tožnika. Razmerje 70% proti 30% je pravilen in ustreza prispevku vsake od strank k nastanku škode. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, sprejetih na obeh stopnjah sojenja, je taka razmejitev odgovornosti materialno pravno pravilna.

Revizijsko sodišče soglaša tudi z določitvijo denarne odškodnine za posamezne vrste tožnikove nepremoženjske škode. Obe sodišči sta pravilno in v celoti upoštevali vse ugotovitve, ki izhajajo iz izčrpnih izvedeniških mnenj treh izvedencev. Pri odškodnini za pretrpljene in bodoče telesne bolečine so bile upoštevane vse ugotovljene okoliščine, izrečno tudi glavoboli, ki bodo " v tej obliki in spremenljivi frekventnosti njegov stalni spremljevalec" (navedba iz drugega odst. na 5. strani sodbe prve stopnje). Bodoči glavoboli, ki jih tožnik posebej poudarja v reviziji, so bili torej upoštevani. V celoti je tožnik prestal izredno hude in dolgotrajne bolečine in druge nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, vendar odškodnina v znesku 1.800.000,00 Sit to upošteva in je skladna z odškodninami, ki jih v primerljivih primerih priznava sodna praksa. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Tudi tu je imelo sodišče oporo v izčrpnih in natančnih izvedeniških mnenjih in so ugotovitve izvedencev v celoti upoštevane. Pri tem je treba opozoriti, da tožnik brez podlage v izvedeniških mnenjih sešteva odstotke invalidnosti, ki sta jih ugotovila izvedenec dr. D. in izvedenec dr. L. Dr. D. je namreč ocenil stanje z ortopedsko - fiziatričnega področja, vendar kot posledico poškodbe možgan. Dr. L. je upošteval tudi druge posledice možganske poškodbe in invalidnost ocenil v celoti s 60%. Tak odstotek invalidnosti je izrečno ugotovljen v obeh sodbah. Gre za dejanske ugotovitve, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP).

Odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti je bila določena v celotni višini, ki jo je tožnik uveljavljal. Tožena stranka ne navaja razlogov proti taki odločitvi. Zato je revizijsko sodišče ta del sodbe preizkusilo po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) in ugotovilo, da so upoštevani kriteriji po 200. čl. ZOR. Sodba torej temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

Revizijsko sodišče je obe reviziji zavrnilo na podlagi 393. čl. ZPP.