Jedro

Zoper imetnika menice ni mogoče uveljaviti ugovorov, ki so utemeljeni v njegovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnim imetnikom menice. Vendar pa Zakon o menici opredeljuje le omejitev ugovorov meničnega zavezanca do imetnikov, ki so menico sprejeli, ne pa tudi ugovorov, ki jih ima menični zavezanec do remitenta, to je prvega imetnika menice (1. odstavek 16. člena ZM).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. alineja 2. točke izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 02.07.2003, obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka glede glavnice v znesku 85.822,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.02.2003 do plačila (1. alineja 1. točke izreka) in za izvršilne stroške v znesku 28.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 02.07.2003 dalje do plačila (2. alineja 1. točke izreka). V presežku je omenjeni sklep v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in pravdni postopek glede glavnice v znesku 40.489,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.02.2003 do plačila ustavilo (1. alineja 2. točke izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek glede glavnice v znesku 142.745,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.02.2003 do plačila (2. alineja 2. točke izreka).

Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

3.375,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da menica izkazuje obstoj terjatve ne glede na osnovni pravni posel. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zoper imetnika menice ni mogoče uveljaviti ugovorov, ki so utemeljeni v njegovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnim imetnikom menice. Vendar pa Zakon o menici (v nadaljevanju: ZM) opredeljuje le omejitev ugovorov meničnega zavezanca do imetnikov, ki so menico sprejeli, ne pa tudi ugovorov, ki jih ima menični zavezanec do remitenta, to je prvega imetnika menice (1. odstavek 16. člena ZM).

Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka uveljavlja terjatev na podlagi (izpolnjene) bianko menice (glej neprerekane trditve dolžnika na listovni številki 8 spisa, primerjaj 2. odstavek 16. člena ZM). Pri tem iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavanem primeru imetnik menice tudi remitent (listovna številka 18); zato je po prepričanju sodišča druge stopnje dopusten smiseln ugovor tožene stranke (dolžnice iz temeljnega razmerja), da je tožeča stranka v nasprotju z dogovorom izpolnila menico za višji znesek, kot ga (toženka) dolguje. Ker je tožena stranka ugovor iz pooblastilnega razmerja podkrepila z navedbo, da dolguje le znesek v višini 126.311,50 SIT, je sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno pravilno ugotovilo, da bi morala tožeča stranka konkretizirati presežek menične vsote.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ni ravnala skladno z zgornjimi izhodišči. Ker ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (2. alineja 2. točke izreka) kot zakonito in pravilno potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).