Jedro

Prvi toženec je povzročitelj nevarnega mesta na cesti, s tem pa je podana tudi njegova pasivna legitimacija, ki je vezana na povzročitelja nevarnega mesta in ne na zemljiškoknjižnega lastnika. Prvi toženec kot posestnik hiše (zaradi katere so nastali stroški), zanjo ni skrbel, zaradi česar je bilo nevarno hoditi in voziti po cesti in je bilo treba postaviti zaporo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov zaradi zapore ceste zoper prvotoženo stranko po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za zakonito subrogacijo in da zahtevka tožeče stranke proti prvotoženi stranki ni mogoče utemeljevati na določilu 275. člena OZ. Zgrešena je tudi uporaba določbe 131. člena OZ. Tožeča stranka je s tem, ko je plačala račune izvajalcu rednega vzdrževanja cest v Občini X., izpolnila svojo in ne tujo obveznost. Skladno z zakonom je vzdrževanje občinskih cest obvezna javna gospodarska služba. Te naloge mora izvajati občina, lahko pa jih prenese na usposobljenega izvajalca. Posledično določil OZ o subrogaciji ni mogoče uporabiti.

Prvotožena stranka v nobenem primeru ni pasivno legitimirana. Sodišče je v zvezi s tem napačno uporabilo materialno pravo. V povračilni zavezi in razmerju do tožeče stranke je lahko le drugotožena stranka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da prvotoženec ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, na kateri je stala domnevno nevarna gradnja. Zemljiškoknjižna lastnica je drugotožena stranka. Za zaključek o tem, da naj bi prvotoženec izvrševal svoja lastniška upravičenja, sodišče ni imelo nobene podlage v izvedenih dokazih. Sodba nima o tem nobenih razlogov in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 393. člena ZPP. Nihče tudi ni izpovedal, da naj bi M. Š. kakorkoli uporabljal nepremičnino. Protispisen in nepomemben je tudi zaključek sodišča, da je toženec vsaj od leta 2002 že imel jasno sliko, da je posestnik nevarne gradnje.

V upravnem postopku je bilo dokončno in pravnomočno odločeno, da obveznost izvedbe nujnih vzdrževalnih del na spornem objektu bremeni drugotoženo stranko. Ta je nujna vzdrževalna dela tudi izvedla. Ob takem stanju stvari prvotoženec ni imel nobenega razloga za sklepanje, da njega bremenijo vzdrževalna dela. Povzročitelj nevarnega mesta je lahko samo drugotožena stranka. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku z 19. 3. 2014 opr. št. ZSV 60/2014 izhaja, da za prekršek ni bil odgovoren M. Š., pač pa zemljiškoknjižna lastnica. Prvotoženec ni bil povzročitelj nevarnega mesta in zato ne more biti podana njegova pasivna legitimacija. Tak zaključek je potrdila tudi sodba Upravnega sodišča RS z opr. št. I U 1630/2013 s 27. 2. 2014, s katero je bila odpravljena odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor s 13. 6. 2013 in prvi in drugi odstavek 1. točke izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor z 12. 9. 2013. Izpodbijana sodba o teh javnih listinah nima razlogov. Pritožnik pa opozarja, da posesti nepremičnine nikoli in nikdar ni izvrševal. Sodišče je tudi napačno presodilo dejstvo, da je prvotoženec porušil sporni objekt. Sodišče je temu dejstvu pripisalo pomen, ki ga nima. Toženec je ravnal tako, ker mu je tako ravnanje nalagala upravna odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, ki je bila kasneje s sodbo Upravnega sodišča odpravljena. Po izreku odločbe je bilo prvotožencu naloženo naj odstrani nevarno gradnjo. Ker pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, je moral prvotoženec po njej ravnati.

Prvostopenjsko sodišče je tudi napačno ocenilo okoliščino o tem, če je bila tožena stranka s strani tožeče stranke obveščena o plačilu računov. Ker je sodišče napačno uporabilo določilo 275. člena OZ, je to dejstvo štelo za nepomembno. Sodišče bi moralo uporabiti določila, ki se nanašajo na poslovodstvo brez naročila. Dejstvo, da je bila zapora vsakomur vidna, ne pomeni, da je nekdo seznanjen s tem, da bo moral stroške zapore povrniti oziroma, da se na ta način vzpostavijo posledice obvestitve o omenjenem dejstvu. Tožeča stranka bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in o tem, da bo prvotoženca bremenila povračila stroškov postavitve zapore, nemudoma prvotoženca obvestiti. Na podlagi takega obvestila bi prvotoženec lahko ukrenil vse potrebno, da se stroški oziroma škoda zmanjšajo.

Sodišče je s protispisnimi razlogi zavrnilo ugovor prvotoženca, da je vzrok nevarne gradnje iskati v opustitvi same tožeče stranke. V zvezi s tem je prvotožena stranka zatrjevala, da je zaradi vsakodnevne vožnje večjih tovornih vozil prišlo do statičnega in siceršnjega poslabšanja povsem nenevarne gradnje, za kar je odgovorna tožeča stranka. Sodišče je ob tem nekritično sledilo pričama J. in K. Življenjsko je nelogično, da so tovornjaki vozili po cesti, ki je glede na R. cesto neprednostna. Če so take vožnje (so)prispevale k povzročitvi nevarnega stanja zgradbe, je vprašanje za izvedenca gradbene stroke, saj sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za drugačen zaključek. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je prvotoženi stranki odvzelo pravico do izvajanja dokazov v njeno korist in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka izkazala, da so ji stroški s plačilom računa nastali. Tožeča stranka tožbenega zahtevka po višini ni izkazala. Predloženi računi dokazujejo zgolj višino zneskov, ki jih je tožeči stranki obračunal izvajalec rednega vzdrževanja, ni pa tožeča stranka predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, na kakšen način so bile te storitve ovrednotene in obračunane.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki in drugotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na določilo 131. člena Obligacijskega zakonika(1) in uporabilo splošno pravilo o deliktni odškodninski odgovornosti. Ugotovilo je, da je podana pasivna legitimacija prvotožene stranke, ki je že od leta 1989 imetnik nevarne gradnje. Prvi toženec je z drugo toženko sklenil prodajno pogodbo za nakup nepremičnine, na kateri je stala hiša in na kateri je prvotožena stranka od sklenitve pogodbe dalje izvrševala posest. Prva tožena stranka je lastniški posestnik, vendar se je upirala ZK prenosu lastninske pravice. Zato do prenosa ni prišlo. Prvi toženec je hišo, zaradi katere je prišlo do spora, porušil, kar prav tako kaže na to, da je posest imel. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da v tej pravdi ni bistveno ali je prvotožena stranka zemljiškoknjižni lastnik ali ne. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je pasivna legitimacija v tej pravdi vezana na povzročitelja nevarnega mesta, zato prvi toženec s svojim ugovorom, da ni zemljiškoknjižni lastnik, ki ga podaja tudi v pritožbi, ne more uspeti.

6. Po določilu petega odstavka 5. člena Zakona o cestah(2) mora izvajalec rednega vzdrževanja ceste brez odlašanja s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjševale varnost prometa na njej. Če to ni mogoče, mora oviro ali nastalo nevarno mesto na cesti do njihove odprave zavarovati s predpisano prometno signalizacijo ter o oviri in drugih posledicah prepovedanih ravnanj brez odlašanja obvestiti pristojni inšpekcijski organ za ceste in upravljalca ceste.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je R. cesta(3) javna cesta in da je zanjo dolžna skrbeti tožeča stranka po izvajalcu rednega vzdrževanja cest. Redni vzdrževalec cest je za tožečo stranko nevarno mesto zavaroval s predpisano signalizacijo in postavil zaporo vzdolž hiše po sredi R. ceste, nato pa zaporo redno vzdrževal. Za svojo storitev je zaračunal tožeči stranki, ki mora za javne ceste v občini skrbeti, saj je to njena dolžnost. Tožeča stranka pa s tožbo zahteva povrnitev stroška od tožene stranke.

8. Po določilu petega odstavka 5. člena ZCes-1 mora poravnati vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti. Če povzročitelj ni znan, gredo stroški v breme rednega vzdrževanja cest. 9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec povzročitelj nevarnega mesta na cesti, s tem pa je podana tudi njegova pasivna legitimacija, ki je vezana na povzročitelja nevarnega mesta in ne na zemljiškoknjižnega lastnika. Prvi toženec kot posestnik hiše (zaradi katere so nastali stroški), zanjo ni skrbel, zaradi česar je bilo nevarno hoditi in voziti po cesti in je bilo treba postaviti zaporo. Da je imel prvi toženec na nepremičnini posest, izhaja iz 2. člena prodajne pogodbe, po katere sklenitvi je prejel nepremičnino v posest. Da je imel prvi toženec nepremičnino v posesti je prvostopenjsko sodišče sklepalo tudi na podlagi zaslišanja drugotožene stranke, ki je izpovedala, da ima drugi toženec sedaj tam po svojih ljudeh skladišče in na podlagi dejstva, da je drugi toženec po svojih ljudeh do konca porušil sporni objekt. Pritožbena trditev, da je drugotoženec objekt porušil zgolj zato, ker mu je to nalagala inšpekcijska odločba, ugotovitev o posesti, ki niso bile napravljene le na podlagi dejstva, da je drugi toženec objekt porušil, ne omaje.

10. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je tožena stranka s tem, ko ni izvedla ustreznih del na nevarni zgradbi, ravnala protipravno. Njene opustitve imajo značaj protipravnega ravnanja. Da se je prvotožena stranka zavedala, da gre za nevarno gradnjo, pa je sodišče štelo na podlagi njenega zaslišanja in dejstva, da je prvi toženec sam do konca porušil nevarno gradnjo oziroma je rušitvena dela naročil A. A. Da gre pri spornem objektu za nevarno gradnjo v smislu Zakona o graditvi objektov, izhaja iz vrste inšpekcijskih odločb, do katerih se je opredelilo v razlogih sode tudi prvostopenjsko sodišče,(4) zato so pritožbeni očitki o neobstoju teh razlogov neutemeljeni.

11. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da vožnje tovornjakov niso potekale po tistem delu R. ceste, kjer je stala nevarna gradnja. Tak zaključek je naredilo na podlagi zaslišanja prič K., D. in C. Ocenilo je tudi, da je nerealno, da bi se katerakoli zgradba zaradi tovornjakov, ki vozijo mimo nje, porušila. Napravilo je tudi primerjavo z znano problematiko iz P., ko so se vožnje odvijale po cel dan več let, pa se nobena hiša ni podrla. Zaključek, ki ga je sodišče napravilo, da je neizkazano, da bi vožnje tovornjakov povzročile, da bi postala nevarna gradnja nestabilna in bi se zato podrla, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbe prič J. in K. Sodišče je napravilo celovito dokazno oceno in zaključkov ni oprlo le na izpovedbo teh dveh prič. Prav tako ni kršilo določila 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot očita pritožba, ker ni postavilo izvedenca gradbene stroke. Ker je sodišče ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi večje število tovornjakov vozilo po cesti mimo nevarne gradnje, je tudi pravilno zaključilo, da ni izkazano, da bi vožnje tovornjakov povzročile nestabilnost nevarne gradnje.

12. Že prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da tožeča stranka ni bila dolžna obvestiti tožene stranke o plačilu računov (33. točka obrazložitve) in da je prvotožena stranka za zaporo vedela, saj je bila vsakomur vidna. Vsak povprečno skrben človek bi se pozanimal, zakaj je zapora tam. Ob dejstvu, da je bila prvotožena stranka seznanjena, da predstavlja objekt nevarno gradnjo in s postavljeno zaporo ob tej gradnji ter zakonski obvezi, ki nalaga povzročitelju ovire plačilo stroškov, posebno obvestilo ni potrebno.

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni izkazala, da bi stroški s plačilom računa nastali. Iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da je izvajalec tožeči stranki izstavil račune, tožeča stranka pa je izdala odredbe za izplačilo (list. št. A 2 do A 10).

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (2): Uradni list RS št. 109/2010 in naslednji, v nadaljevanju ZCes-1. Op. št. (3): Cesta, kjer je stala sporna gradnja.

Op. št. (4): Primerjaj 19. in 20. točko prvostopenjske sodbe.