Jedro

Lažno prikazovanje koriščenja gostinskih uslug druge družbe pri toženi stranki in izdajanje računov pod osebnimi številkami drugih zaposlenih, predstavljata kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2012 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 12. 2010 za delovno mesto „gostinski tehnik V“ ni prenehalo 26. 4. 2012 in traja do odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožniku po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 12. 2010 od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz dela vključno z delovno dobo; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače za obdobje od 27. 4. 2012 do dneva odločitve sodišča prve stopnje v bruto znesku 1.166,39 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega neto zneska do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno odškodnino v višini 17.719,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da je tožena stranka podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi tožnik pri opravljanju svojih delovnih nalog omogočil gostinske storitve neznanim osebam, te gostinske storitve pa zavedel na dobavnico družbe A. d.o.o. in tako lažno prikazoval, da je navedena družba v decembru 2011 koristila usluge v skupnem znesku 152,00 EUR in januarja 2012 v skupnem znesku 93,00 EUR (102,10 EUR). Tožena stranka je tožniku dne 7. 4. 2011 podala opozorilo, ki se nanaša na ravnanje tožnika, glede katerega se je tožena stranka seznanila dne 3. 3. 2011 in 29. 3. 2011 in je bilo povezano z domnevnim žaljenjem, ko naj bi tožnik vpričo gostov sodelavkama B.B. in C.C. izrekel žaljivke, kot so „kurba, prasica“ ipd.. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana znotraj enoletnega roka po podanem opozorilu tožniku, kar pomeni, da je glede na določbe ZDR podana pravočasno. Ker je tožnik žaljivke iz opozorila zanikal, je sodišče zaslišalo delavki, o katerih naj bi se tožnik žaljivo izražal. Tako je B.B. ob zaslišanju povedala, da je od sodelavke C.C. in nekaterih gostov (kot so D.D. in E.E.) izvedela, da tožnik grdo govori o njej. Tožnik je za osebe, ki naj bi to povedale pričam izvedel šele ob zaslišanju obeh prič. Ali so navedene osebe pričam res govorile po resnici, to je da je tožnik o njih govoril grdo, je ostalo nedokazano. Sodišče je namreč oprlo svojo odločitev izključno in samo na izjave prič, saj izjav gostov, ki sta ju priči imenovali prvič šele ob zaslišanju na glavni obravnavi, ni imelo. Sodišče je pričam verjelo kljub temu, da ni ugotovilo, zakaj bi tožnik take besede o njih širil, poleg tega pa sta obe priči povedali, da ju tožnik ni nikoli direktno žalil. S tem je sodišče storilo kršitev po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Nesporno je, da je tožnik res izdal sporne račune na dobavnico družbe A. d.o.o. in da je nekatere izdal tudi pod imenom drugega sodelavca, vendar vztraja, da je vse račune izdal na podlagi dejansko opravljene storitve navedeni družbi, saj ni imel razloga, da bi ji izdajal fiktivne račune. Zato je tudi nelogičen zaključek sodišča, da je neskladje med tožnikovimi navedbami in predloženimi prilogami, saj je navedel, da je vse račune izdal prav on, medtem ko iz računa z dne 20. 1. 2012 izhaja, da je kot natakar stregel „F.“ torej G.G.. Da je vse račune izdajal tožnik, nikoli ni bilo sporno, sporno pa je bilo le, ali jih je izdajal upravičeno ali ne. Tudi ugotovitev sodišča, da je priča H.H. dne 21. 12. 2011, ko je koristila gostinske usluge tožene stranke zapitek plačala z gotovino, ni točna. Priča namreč ni rekla, da je ta račun plačala sama in bi bilo tudi nelogično, saj je več kot očitno šlo za poslovni sestanek s hokejsko zvezo. Priča je rekla, da so privatne obiske plačevali z gotovino, v konkretnem primeru pa je šlo za poslovni sestanek in je tako plačilo šlo v breme A. d.o.o.. Sodišče je tako mimo izjave priče napačno zaključilo, da je priča sicer račun priznala, da pa je izjavila, da ga je plačala z gotovino, kar naj bi potrdila tudi priča I.I.. Ta je le povedala, da so privatne zapitke plačevali z gotovino. Sicer pa je ta priča tudi izpovedala, da po novembru 2011 zaradi selitve na novo lokacijo gostinskih uslug tožene stranke niso več koristili. Navedeno pa je v nasprotju s tem, kar je povedal sam direktor H.H.. Sodišče je tudi napačno ugotovilo datum izjave zaposlenih pri A. d.o.o., ki naj bi bila podpisana januarja 2012. Izjava, ki so jo podpisali vsi zaposleni, se je v postopku pojavila šele po vložitvi tožbe in je datirana z dne 19. 6. 2012, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov pa je tožena stranka tožniku podala že 23. 3. 2012, tako je tudi v tem primeru sodišče storilo kršitev po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožnik v pritožbi le pavšalno uveljavlja, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku z dne 23. 3. 2012 podana skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki ureja postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožena stranka je spoštovala določbo prvega odstavka 83. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka tožnika pred podajo redne odpovedi pisno opozorila na kršitev (A1). Pisno opozorilo je bilo podano pravočasno glede na določbo prvega odstavka 83. člena ZDR, pa tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bila podana znotraj enoletnega roka od prejema pisnega opozorila. Tožnik je bil v zvezi z očitanimi kršitvami pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so predstavljale odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR vabljen na zagovor z dne 19. 3. 2012, ki se ga je udeležil, se zagovarjal, po opravljenem zagovoru pa je tožena stranka tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sicer pa tožnik pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v pritožbi ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik storil tako kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot tudi tiste, ki so mu bile očitane v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na strani 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev zaključuje, da je tožnik storil kršitev, ki mu je bila očitana v pisnem opozorilu z dne 7. 4. 2011. Iz navedenega opozorila izhaja, da se je tožena stranka dne 3. 3. 2011 in 29. 3. 2011 seznanila s pritožbama delavk B.B. in C.C. in sicer, da naj bi tožnik o njima izrekel žaljivke pred ostalimi gosti v gostinskem lokalu. O B.B. je vpričo rednih obiskovalcev govoril, da je „gorenjska kurba“ ter druge neprimerne besede, ravno tako je o C.C. izrekel žaljivke kot so „kurba, prasica“ ipd. ter s takim žaljenjem prizadel dostojanstvo obeh delavk. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni sledilo izpovedbam tožnika, da navedene trditve ne držijo, da opozorila sploh ni vzel resno, ker se ni počutil krivega in je bil z obema delavkama v zelo dobrih (prijateljskih) odnosih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta povsem nasprotno izpovedbi tožnika izpovedali B.B. in C.C.. B.B. je izpovedala, da je od sodelavke C.C. in nekaterih gostov izvedela, da tožnik grdo govori o njej, na obrazih strank pa je opazila, da jo gledajo posmehljivo, kar jo je prizadelo. Tudi C.C. je izpovedala, da je tožnik začel širiti laži in neokusne žaljivke, pri čemer je pojasnila, da je opazke tožnika na račun B.B. slišala tudi sama. Tudi priča J.J. je potrdil, da je tožnik grdo govoril o C.C. in B.B., kar je tudi sam slišal od vsakodnevnih gostov. Sodišče prve stopnje je dokazno pravilno sledilo izpovedbama B.B. in C.C., ki jo je potrdil J.J., saj sta dejansko slišali žaljive in grde besede s strani tožnika na njun račun s strani toliko gostov, da jima je bilo enostavno dovolj, zato sta tudi podali pritožbo in od direktorja zahtevali, da ju zaščiti (B7 in B8).

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je utemeljen očitek tožniku iz pisnega opozorila z dne 7. 4. 2011. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je tožnik za osebe, ki naj bi povedale pričam, da je o njih grdo govoril, izvedel šele na zaslišanju obeh prič. Če je tožnik prvič slišal za imena gostov šele ob zaslišanju prič, bi lahko predlagal njihovo zaslišanje, česar pa ni storil in dokaznega predloga v tej smeri ni podal. Dokazno breme glede razbremenitve opisanih očitkov tožniku v opozorilu je na strani tožnika, tožnik pa dokaznih predlogov v tej smeri sploh ni podal. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je ustrezno obrazložena, da je tožnik storil kršitve, ki mu jih je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2012 tudi očitala in sicer, da je lažno prikazoval, da je družba A. d.o.o. v mesecu decembru 2011 in januarju 2012 koristila gostinske usluge pri delodajalcu. Iz obrazložitve navedene odpovedi izhaja, da je tožnik pri opravljanju svojih delovnih nalog omogočil gostinske usluge neznanim osebam, kar je zavedel na dobavnico do tedaj stalne stranke A. d.o.o. in na takšen način lažno prikazoval, da je navedena družba koristila določene gostinske usluge, ki pa jih v resnici ni. Pri tem je tudi zlorabil osebno številko delavke B.B. in G.G. tako, da je brez njune vednosti prikazoval, da sta določene gostinske storitve omenjeni stranki zagotovili ta dva delavca, čeprav takrat sploh nista bila na delovnem mestu pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je v obsežno in temeljito izpeljanem dokaznem postopku zaslišalo številne priče in soočilo tožnika z direktorjem družbe A. d.o.o. H.H.. Tožnik je zatrjeval, da naj bi dne 16. 1. 2012 v lokalu tožene stranke H.H. koristil usluge, in naj bi pri tožniku naročil viski; prav tako pa, da naj bi dne 18. 1. 2012 skupaj s sodelavko I.I. in še približno petimi drugimi osebami, od katerih naj bi bila ena gospa iz Hrvaške naročil kave in rogljičke, kot izhaja iz računa s tem dnem (B12). Sodišče prve stopnje je ob soočenju ugotovilo, da je priča vse očitke zavrnila in pojasnila, da osebe, ki jih tožnik omenja sploh niso hokejski funkcionarji, tožnik pa ta krog ljudi navaja samo zato, ker je priča sama navedla, da so dne 21. 12. 2011 pri toženi stranki koristili gostinske usluge, skupaj s predstavniki hokejske zveze, pri čemer so račun poravnali z gotovino (list. št. 92), zato je protispisen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek, mimo izjave priče. Smiselno enako je namreč potrdila izvršna direktorica A. d.o.o. I.I., ki je dodatno pojasnila, da od 19. 11. 2011, ko so se preselili v nove prostore, gostinskih uslug tožene stranke ni koristila, prav tako pa se tudi ne spominja, da bi bila kadarkoli prisotna „neka gospa s Hrvaške“. Pa tudi je to sicer nemogoče, da bi bila navedena priča prisotna pri koriščenju gostinskih uslug dne 18. 1. 2012, saj je bila takrat na dopustu, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Protispisen pa je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče napačno ugotovilo datum izjave zaposlenih pri A. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je pravilno v dokaznem sklepu povzelo izjavo zaposlenih v A. d.o.o. z dne 19. 6. 2012 (3. točka obrazložitve sodbe).

Pravilnost sprejete odločitve kažejo tudi dogajanja v zvezi z zavrnitvijo računa A. d.o.o. z dne 23. 1. 2012 (A4). Po pojasnilu računovodkinje tožene stranke (katero izjavo so potrdile tudi priče J.J., K.K. in L.L.), je po zavrnitvi računa s strani družbe A. d.o.o. v višini 152,09 EUR o tem obvestila neposredno nadrejenega tožniku J.J. in toženka je za isti znesek vzpostavila terjatev zoper tožnika. J.J. je dejansko prinesel ta znesek (152,09 EUR) in rekel, da je znesek poravnal tožnik, vezano pa je na zavrnjen račun s strani A. d.o.o.. Računovodkinja je posledično temu naredila blagajniški prejemek in zaprla terjatev. Pri tem je priča J.J. pojasnil, da ga je tožnik najprej vprašal, ali še kdo ve za to (obravnavo zavrnitve računa) in mu je odgovoril, da za to vedo v računovodstvu. Ob tem mu je tožnik odgovoril, da bi on te račune rad poravnal in v kolikor se bodo pojavili še kakšni zavrnjeni računi, bo poravnal tudi tiste.

Tožniku je toženka utemeljeno očitala tudi kršitve, da je tožnik račune izstavljal pod imeni drugih sodelavcev (konkretno B.B. in G.G.) in tako zlorabil osebno številko sodelavcev za vstop v blagajno in za ponarejanje računov. Tožnikove navedbe, da je bila stalna praksa pri toženi stranki, da so pri izdajanju računov uporabljali tudi osebne številke drugih sodelavcev, tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja zgolj poskus tožnikove obrambe.

Lažno prikazovanje koriščenja gostinskih uslug A. d.o.o. pri toženi stranki, izdajanje računov pod osebnimi številkami drugih zaposlenih, predstavlja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je tožena stranka utemeljeno očitala tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2012. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj izdano pisno opozorilo pri tožniku ni doseglo učinka in je s kršitvami nadaljeval. Tožnik je z navedenim dejanjem okrnil ugled tožene stranke in tožena stranka je izgubila poslovnega partnerja, s tem pa tudi povzročil materialno škodo. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, v njegovo poslovanje s strankami in denarjem, kar onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.