Jedro

Glede na to, da je prvostopenjski organ upošteval dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, pri čemer je glede na opis dejanja tudi ugotovil, da je tožnik zaradi tega neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, je to zadosten razlog za to, da je podana okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki kaže na nezanesljivost in s tem v zvezi okoliščine, ki so navedene v tožbi in so tožniku v prid, ne morejo odtehtati tega, da je šlo za storitev kaznivih dejanj, kjer je bilo nasproti drugim osebam uporabljeno nevarno orodje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odvzel orožni list za polavtomatsko pištolo kal. 7,62 Tokarev, znamke Zastava, tov. št. 101546 in odredil, da mora tožnik orožje in orožni list izročiti prvostopenjskemu organu v roku 8 dni po prejemu te odločbe. V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na 58. člen Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), ki določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena zakona. Po 3. točki drugega odstavka 14. člena ZOro-1 je eden od pogojev tudi ta, da je posameznik zanesljiv. Zanesljivost pojasnjuje 16. člen ZOro-1, ki v drugem odstavku določa, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi česar je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. 2. V nadaljevanju obrazložitve se prvostopenjski organ sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. II K 60615/2013 ter opisuje kazniva dejanja, ki so bila ugotovljena s to sodbo, še zlasti način storitve. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je orožje predmet, ki lahko pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ter javnega reda. S tem, ko je tožnik za napad na drugo osebo uporabil kovinski ključ in razbiti del steklenice, dokazuje, da lahko pri izvajanju nasilja uporabi tudi druge predmete, ki so prirejeni za napad ali orožje. Šlo je za kaznivo dejanje zoper človekovo življenje in telo in že samo kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe in hude telesne poškodbe je takšne narave, da ga dela neprimernega za posest in nošenja orožja. Tožnik je bil v postopku tudi seznanjen z ugotovitvami in povabljen, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, te možnosti se je tožnik tudi poslužil. Prvostopenjski organ meni, da obstajajo razlogi za odvzem orožja in orožnega lista po citiranih členih ZOro-1, tožnikove navedbe in zaslišanih prič pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Od stranke kot lastnika orožja se še toliko bolj pričakuje popolno vzdržnost vsakršnih nasilnih dejanj. Orožje lahko pomeni nevarnost, če je v rokah osebe, ki ni sposobna obvladovati sebe in svojega ravnanja ali od katere je mogoče pričakovati, da bo ravnala v nasprotju s pravnim redom.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi navaja, da sta po 2. alineji drugega odstavka 16. člena ZOro-1 določena dva kriterija, da se šteje, da je oseba nezanesljiva. Prvi pogoj je obstoj pravnomočne sodbe za naklepno kaznivo dejanje, drugi pogoj pa je, da mora biti posameznik zaradi tega neprimeren za posedovanje in rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. Izpodbijana odločba nima razlogov, iz katerih bi izhajala neprimernost za posedovanje in rokovanje z orožjem oziroma pričakovanje, da se bo orožje zlorabilo. Oba kriterija se pojasnjujeta zgolj z obstojem kaznivega dejanja. Prvostopenjski organ navaja zgolj to, da obstajajo razlogi za odvzem orožja in orožnega lista, ker tožnik ne izpolnjuje več pogoja zanesljivosti, da je spoznan za krivega treh kaznivih dejanj in mu je izrečena pogojna obsodba in da je že samo kaznivo dejanje povzročitve lahke telesne poškodbe in hude telesne poškodbe take narave, da ga dela neprimernega za posest in nošenje orožja in da je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. V odločbi je še navedeno, da obstajajo razlogi za odvzem orožja, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, da se pričakuje popolna vzdržnost vsakršnih nasilnih ravnanj in da gre za strokovno usposobljeno osebo, ki se je med izobraževanjem za varno rokovanje z orožjem seznanila s pogoji in pravili posedovanja orožja in bi se morala še toliko bolj zavedati posledic nasilnega vedenja. Drugih razlogov, ki bi se nanašali na eden ali drug kriterij, v odločbi ni. Kriterij primernosti in pričakovanja ni konkretiziran. Prvostopenjski organ ni opredelil vzročne zveze med kaznivim dejanjem in nastopom neprimernosti. Prvostopenjski organ bi moral kriterij neprimernosti pojasnjevati tudi z drugimi okoliščinami, ki so mu bile znane in jih nato tožnik v nadaljevanju našteva. Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj naj bi bilo mogoče pričakovati, da bi tožnik orožje zlorabil. Pri tožniku gre za mirno, družabno in nekonfliktno osebo, brez prekrškov ali drugih kaznivih dejanj.

5. Tožnik je dogodka izrecno obžaloval in ju ne bo več ponavljal. Teh okoliščin organ ni ugotavljal oziroma jih ni uporabil pri presoji primernosti. Dejansko stanje je bilo torej nepopolno ugotovljeno. V storjenih kaznivih dejanjih ni bilo uporabljeno orožje, ki je predmet odvzema. Prvostopenjski organ ni zaslišal prič, ki so podale svoje izjave. Tožnik se sklicuje tudi na časovno oddaljenost dogodka in meni, da je zato odločba nesmiselna. Glede na časovno oddaljenost je izrečen ukrep nesorazmeren. Navaja še, da živi v urejenih družinskih razmerah in da pred in po letu 2011 ni bil nikoli obravnavan za kakršnekoli prekrške. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je njena odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene iz razlogov, ki jih je podal organ druge stopnje. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZOro-1 v drugem odstavku 58. člena določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona, gospodarski družbi in podjetniku pa, če ne izpolnjuje več pogojev iz 21. člena tega zakona. Eden od pogojev iz drugega odstavka 14. člena ZOro-1 je tudi ta, da je posameznik zanesljiv (3. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1). Drugi odstavek 16. člena ZOro-1 določa, kdaj se šteje, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv. Po 1. alineji drugega odstavka 16. člena ZOro-1 se šteje, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. 10. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, pač pa je sporno vprašanje, ali je zaradi tega kaznivega dejanja neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem. Tožnik v tožbi tako očita, da izpodbijana odločba nima razlogov, iz katerih bi izhajala neprimernost za posedovanje in rokovanje z orožjem oziroma pričakovanje, da se bo orožje zlorabilo. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da izpodbijana odločba nima teh razlogov. Tako je v izpodbijani odločbi na strani 5 navedeno, da tožnik s tem, ko je za napad na drugo osebo uporabil kovinski ključ in razbiti del steklenice, dokazuje, da lahko pri izvajanju nasilja uporabi tudi druge predmete, ki so prirejeni za napad ali orožje. S to navedbo je prvostopenjski organ v svoji odločbi konkretiziral, zakaj je prav zaradi konkretnega kaznivega dejanja tožnik neprimeren za posedovanje ali rokovanje z orožjem. Razen tega je v drugostopenjski odločbi, ki jo je potrebno obravnavati v povezavi s prvostopenjsko odločbo, na zadnji strani navedeno, da pri tožniku ni šlo zgolj za enkratno nepremišljeno dejanje, ampak je v dveh različnih, med seboj nepovezanih dogodkih osebe hudo oziroma lažje telesno poškodoval z različnimi predmeti, prirejenimi za napad. Nadalje je glede tega v drugostopenjski odločbi še navedeno, da je tožnik zlorabil orožje, ko je za napad priredil kovinsko orodje in razbito steklenico. Z vsemi temi navedbami sta po mnenju sodišča tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ dovolj konkretizirala tudi okoliščino iz 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki zahteva, da mora biti posameznik, ki je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi tega dejanja neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, da se lahko šteje, da v nobenem primeru ni zanesljiv. Torej se je upravni organ dovolj določno izjasnil do te okoliščine in tako odločba ni obrazložena zgolj z navedbo, da je šlo za storitev naklepnega kaznivega dejanja. Obrazloženo je, da je bilo to dejanje take narave, da je posameznik neprimeren za posedovanje orožja, prvostopenjski organ je to neprimernost dovolj natančno opredelil. Tega kriterija v odločbi ni opredelil zgolj na abstraktnem nivoju, kot se navaja v tožbi.

11. Tožnik v tožbi navaja več okoliščin, ki bi jih po njegovem mnenju moral prvostopenjski organ pojasnjevati pri obrazložitvi kriterija neprimernosti (na primer navedbo tožnikove sestre, da so vsi otroci odraščali v normalnih družinskih razmerah, da mu narava in lov dosti pomenita, da ga je samo ena priča opisala kot agresivnega in udeleženca v pretepih, da je njegov oče navedel, da z njimi ni imel nobenih problemov, da ni bil disciplinsko obravnavan v lovski družini …). Glede na to, da je prvostopenjski organ upošteval dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, pri čemer je glede na opis dejanja prvostopenjski organ tudi ugotovil, da je tožnik zaradi tega neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, je to zadosten razlog za to, da je podana okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki kaže na nezanesljivost in s tem v zvezi okoliščine, ki so navedene v tožbi in so tožniku v prid, ne morejo odtehtati tega, da je šlo za storitev kaznivih dejanj, kjer je bilo nasproti drugim osebam uporabljeno nevarno orodje.

12. V zvezi s tožbenim očitkom, da prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj naj bi bilo mogoče pričakovati, da naj bi tožnik orožje zlorabil, pa je sodišče v tej sodbi že obrazložilo, da je potrebno prvostopenjsko odločbo obravnavati v povezavi z drugostopenjsko odločbo, kjer pa je v obrazložitvi izrecno navedeno, zakaj je šlo po mnenju drugostopenjskega organa za zlorabo orožja, pri čemer je pod tem orožjem bilo mišljeno kovinsko orodje in razbita steklenica, torej predmeta, ki sta bila v napadu uporabljena v smislu orožja, sicer res nestrelnega, a še vedno nevarnega orožja.

13. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zato, ker prvostopenjski organ ni ugotavljal, da je tožnik dejanja obžaloval, da pri kaznivih dejanjih ni bilo uporabljeno orožje in da niso bile zaslišane priče. Kot je bilo že pojasnjeno v tej sodbi, je samo dejstvo, da je bil tožnik obsojen za naklepna kazniva dejanja, kjer so bili uporabljeni nevarni predmeti, zadosten razlog, da se lahko šteje, da je zaradi teh dejanj neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem. Pri teh kaznivih dejanjih sicer res ni bilo uporabljeno strelno orožje, uporabljeni pa so bili nevarni predmeti, s katerimi se lahko drugo osebo prav tako hudo poškoduje. Glede očitka, da prvostopenjski organ ni zaslišal vseh predlaganih prič, sodišče pojasnjuje, da skladno z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, po katerem presodi uradna oseba o tem, katera dejstva je šteti za dokazana po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po mnenju sodišča je prvostopenjski organ to načelo pravilno uporabil, saj je upošteval uradne listine, to je pravnomočno sodbo sodišča, pa tudi izjave nekaterih prič. Že zgolj pravnomočna sodba sodišča ima dovolj veliko težo, da je lahko prvostopenjski organ sklepal, da je podana okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Štiriletno obdobje od dogodka pa tudi ni tako dolga časovna oddaljenost, da bi zaradi tega bil izrečen ukrep nesorazmeren, kot se navaja v tožbi.

14. Ker sodišče iz zgoraj navedenih razlogov meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Tožnik je v tej zadevi smiselno predlagal glavno obravnavo s tem, ko je predlagal zaslišanje prič in svoje zaslišanje. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave. Zaslišanje teh prič ne bi moglo vplivati na dejstvo, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja in da iz opisa dejanja, ki ga je prvostopenjski organ upošteval, izhaja, da je podana okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Zaradi tega sodišče predlogu za zaslišanje prič ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejasni seji.

15. K točki II izreka:

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.