Jedro

Park kot vrsta rabe zemljišča po katastru je zazidano stavbno zemljišče po 32. členu ZDen, zato je v kolikor je do spremembe vrste rabe, ki je po ZDen nezazidano stavbno zemljišče oziroma kmetijsko zemljišče, prišlo po podržavljenju, podana ovira za vrnitev zemljišča v naravi.

Izrek

Tožbi se ugodi, in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 19. 4. 2002, odpravi in zadeva vrne toženi stranki Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 6. 7. 2001 v 2. točki pa odločbo prvostopnega organa spremenila tako, da se v 1. odstavku 1. točke izreka besedilo "v upravi Republike Slovenije" nadomesti z besedilom "imetnik pravice uporabe Občina C". Prvostopni organ je v točki 1 izreka vrnil AA v last in posest parc. št. 31/2-park v izmeri 863 m2, vl. št. 14 k.o. D; v točki 2 dal vrnjeno nepremičnino v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer BB; v točki 3 zavezal Mestno občino A, da v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe nepremičnino preda v upravljanje skrbniku za poseben primer; ter v 4. točki določil da se izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da v obravnavani zadevi niso izkazane ovire za vračilo v naravi. Nameravani posegi oziroma ureditev parka, torej bodoče stanje, ne more šteti kot izkazana ovira za vračilo. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da ni prišlo do gradnje v okviru kompleksa OŠ CC na obravnavani nepremičnini oziroma da predmetna nepremičnina ni v tem kompleksu in je pravilno upošteval 3. odstavek 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Po podatkih urbanistične informacije parc. št. 31/2 k.o. D leži v prostorskem delu dolgoročnega plana, v območju urejanja CO 2/42 Šola, funkcionalna enota 3, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji za območje urejanje mestnega središča. Urbanistična informacija pa podaja bodoče stanje po planskih dokumentih in ne odraža sedanjega dejanskega stanja nepremičnine, saj je bilo ugotovljeno, da je predmetno zemljišče bilo oddano za gradnjo OŠ CC, vendar je dejansko izvzeto iz kompleksa šole, preko te parcele pa ni možen direkten dostop do OŠ, saj je med parcelo 31/2 in med osnovno šolo že z delno odločbo z dne 27. 12. 2000 vrnjena parcela št. 31/3 k.o. D. Iz Odloka o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju Ljubljana Center med Aškerčevo, Tivolsko in Slovensko cesto (Uradni list RS, št. 60/93) izhaja, da zemljišče ne spada med 14 posameznih naravnih spomenikov, navedenih pod III. poglavjem. V kolikor bi se tam nahajalo, bi to posledično pomenilo, da je pristojna za reševanje zadeve na prvi stopnji tožena stranka. Samo nahajanje nepremičnine v tem delu, ki je zaščiten z Odlokom, pa še ne predstavlja ovire za vračilo v naravi, ki jo zatrjuje zavezana stranka. Zavezana stranka tudi ni dokazala, da gre za nepremičnino, ki predstavlja dejansko in ne le plansko park in se kot taka tudi uporablja. Iz vsega navedenega je razvidno, da ne gre za javno infrastrukturo in tudi obstoj ovire iz 3. odstavka 19. člena ZDen ni dokazan. Z 2. točko pa je tožena stranka popravila očitno pomoto, da je nepremičnina v upravi Republike Slovenije, saj v 3. točki prvostopne odločbe organ pravilno ugotavlja, da je zavezana stranka za vračilo Mestna občina A. Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne tožena stranka, ne prvostopni organ, nista v celoti in pravilno ugotovila dejanskega stanja. Dejansko stanje se je ugotavljalo zgolj iz listinskih dokazov, iz katerih se je ugotovilo, da je parcela zgolj formalno park, pri tem pa je drugostopni organ negiral ugotovitev Geodetske uprave RS, Izpostava A, ki je edina pristojna za razvrščanje kulture zemljišča. Parcela 31/2 k.o. D je bila s spremembo kulture - naznanilnim listom že v letu 1980 opredeljena kot park. Tožena stranka bi morala upoštevati opredelitev kulture pristojnega organa kot javno listino, morala pa bi tudi opozoriti na to, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva neresnično potrjena, z ogledom na terenu oziroma z mnenjem pristojnega izvedenca geodetske stroke, kar bi imelo kot posledico spremembo kulture parc. št. 32/1 k.o. D. Park je urejen kot javna površina in namenjen ter dostopen vsem, kar izhaja tudi iz fotografij. Nepravilna je tudi navedba, da parcela ni javna infrastruktura. Na podlagi določila 3. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ), ki ga je potrebno jemati kot ustrezno podlago, so javna infrastruktura tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, pokopališča, kopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine ter podobno. Dejansko in pravno stanje parc. št. 31/2 ustreza tej opredelitvi. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Stranka z interesom v tem postopku BB in DD v odgovoru navajata, da je bila parcela v času nacionalizacije opredeljena kot vrt, vendar je danes povsem enaka v naravi, kot je bila v času podržavljenja. Danes je zgolj formalno vpisana kot park, vendar pa ni bila nikoli urejena, niti ni bilo izdano nikakršno dovoljenje v smeri parkovne ureditve. Tudi danes namreč še stoji ograja do višine 50 cm, kot je bila v času nacionalizacije. Zemljišče tudi nima statusa spomenika naravne in kulturne dediščine. Zgradba upravičencev, ki je bila na sosednji parceli, je bila porušena, obravnavana parcela pa je bila kot funkcionalni del k tej zgradbi namenjena možnosti dograditve objekta Kulturnega doma EE v A, kot je razvidno iz lokacijskega dovoljenja tedanjega Komiteja za urbanizem, komunalo in gradbene zadeve z dne 16. 3. 1982, pri čemer pa navedena gradnja na tej parceli ni bila realizirana, pa čeprav je bilo lokacijsko dovoljenje izdano in rušenje opravljeno v letu 1982, kar pomeni, da je od tedaj minilo več kot 20 let in to ne more predstavljati ovire za vračilo. Tožeča stranka tudi ves čas postopka ni predložila niti enega dokaza o tem, da je bil na tem zemljišču dovoljen ali izveden kakršen koli poseg v prostor v smeri parkovne ureditve. Tožeča stranka predlaga ogled na terenu, vendar že iz poročila z dne 23. 5. 2001 izhaja, da je bil ogled na kraju samem opravljen. Ugotovljeno je bilo, da je konkretno zemljišče nepozidano ter izven obsega ograjenega kompleksa OŠ CC. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani denacionalizacijski zadevi je sporno, ali je predmet vračanja, to je parcela 31/2 k.o. D, park. Tožena stranka izhaja s stališča, da je parcela park le formalno, ter iz te formulacije izpeljuje argumente za vračilo parcele 31/2 v naravi. Citirani argumentaciji po mnenju sodišča utemeljeno ugovarja tožeča stranka, saj dejstvo, da je parcela 31/2 k.o. D, park, izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, v katerem je navedena dejanska raba zemljišča vpisana na podlagi naznanilnega lista katastra v letu 1980. Tožena stranka torej neutemeljeno in protispisno izhaja s stališča, da gre v obravnavanem primeru le formalno za park oziroma park kot bodoče stanje, saj katastrske listine kažejo drugače. Upravni organ v denacionalizacijskem postopku odloča po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin, v obravnavanem primeru, glede statusa zemljišča, iz listin zemljiškega katastra. V zemljiškem katastru se vodijo podatki o lokaciji, legi, površini in vrsti rabe zemljišč, kataster torej kaže dejanska razmerja zemljišč. Do spremembe vrste rabe iz "vrta" v "park" je prišlo v letu 1980 na podlagi naznanilnega oziroma prijavnega lista, s katerim je geodetski upravni organ seznanil zemljiškoknjižno sodišče s spremenjenimi katastrskimi podatki. Torej, ker je danes parcela 31/2 "park", bi morala tožena stranka izhajati iz navedenega dejstva pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku. Stvar upravičenca je, na njem je trditveno in dokazno breme, da dokazuje, da katastrski podatki ne izkazujejo pravilnega stanja zemljišča. Zemljiški kataster je javna evidenca in v njem zapisani podatki štejejo za resnične. Opredelitev v teh evidencah je sicer izpodbojna, vendar glede na sedanje stanje stvari, ki izhaja iz upravnega spisa, sodišče meni, da stranka z interesom v tem postopku z navajanji, da je parcela zgolj formalno park in da je danes povsem enaka kot ob podržavljenju, podatka o vrsti rabe zemljišča ni izpodbila. Drugačno vrsto rabe bi namreč stranka z interesom lahko dokazala le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišča, in kakršno bi lahko bilo podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah.

V obravnavani zadevi pa je nadalje pravno relevantno, ali "park" kot evidentirana vrsta rabe po katastru pomeni javno infrastrukturo, kot jo opredeljuje tožeča stranka ter tako posledično zazidano stavbno zemljišče v smislu določb ZDen. ZDen ne določa, katera zemljišča se štejejo za stavbna, niti katera so zazidana oziroma nezazidana. V času izdaje prvostopne odločbe veljavni ZSZ (Uradni list RS, št. 44/97) je v 2. odstavku 2. člena določal definicijo zazidanega stavbnega zemljišča in ga opredelil kot zemljiško parcelo na območju, ki je s prostorskim planom namenjena za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt. Isti zakon je opredelil park kot komunalni objekt in del javne infrastrukture (2. odstavek 3. člena ZSZ), torej za zemljiško parcelo, na kateri se je namen iz prostorskega plana že realiziral. Da je park zazidano stavbno zemljišče nadalje izhaja tudi iz v času odločanja sodišča veljavnega Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS 110/02). Enako sta pogoj prostorskega načrtovanja parka kot objekta določala predpisa, veljavna v času spremembe dejanske rabe parcele iz vrta v park (1980), Zakon o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin v naseljih (Uradni list SRS, št. 37/73) in Zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72, 8/78). Iz razlage navedenih predpisov je zato moč zaključiti, da se zemljišče, urejeno v park, katerim je kataster z ugotovitvijo dejanske rabe zemljišča sledil, šteje za zazidano stavbno zemljišče v smislu teh predpisov.

Pogoj realizacije gradbenega namena na zemljišču, ki je park, izhaja tudi iz katastrskih predpisov. Zakon o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, v nadaljevanju ZZKat), je delil zemljišča glede na njihovo dejansko vrsto rabe na katastrske kulture, zemljišča pod gradbenimi objekti, zelene površine in nerodovitna zemljišča. Kasnejši Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82, v nadaljevanju Pravilnik) je med zelene površine (kot gradbeni predpisi) uvrstil tudi parke in določil, da se v park uvrščajo zemljišča, urejena s sistemom zelenic, poti in objektov namenjenih za oddih in pouk, če dosegajo ali presegajo minimalno površino 200 m2. Oba citirana katastrska predpisa kažeta na to, da je zemljišče, ki je bilo uvrščeno v park, v času evidentirane spremembe vrste rabe, moralo po svoji dejanski rabi izpolnjevati določene pogoje ureditve, ki je skladna z opredelitvijo parka kot zazidanega stavbnega zemljišča. Navedeni status zemljišča in okoliščino, da je do spremembe statusa zemljišča iz nezazidanega v zazidanega prišlo po podržavljenju, pa bi morala pri svojem odločanju upoštevati tožena stranka, ko je presojala obstoj ovire za vrnitev zemljišča v naravi.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 - I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US) vračanje zazidanih stavbnih zemljišč v naravi ni možno. Določilo pomeni, da je zakonodajalec želel doseči izključitev vračanja tistih zazidanih stavbnih zemljišč, ki so bila pozidana po podržavljenju zemljišča. Glede na navedeno je tožena stranka torej tudi napačno uporabila materialno pravo, ko je ugotovila, da ovire za vračilo v naravi ne obstojijo. V ponovnem postopku naj zato tožena stranka ob odločanju o pritožbi tožeče stranke ponovno oceni dejanske ugotovitve in listine v postopku, upošteva pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi, ki se nanaša na status obravnavanega zemljišča kot park in s tem zazidano stavbno zemljišče ob denacionalizaciji in s pravilno uporabo določbe 2. odstavka 32. člena ZDen ponovno presodi, ali v obravnavani zadevi obstojijo ovire za vrnitev v naravi. V primeru, da v obravnavani zadevi tožena stranka (sama, ali po organu prve stopnje) ugotovi, da dejanski stan iz 32. člena ZDen glede obstoja ovire obstoji, je po mnenju sodišča nepotrebno in v nasprotju s procesno ekonomijo, da v nadaljevanju postopka preverja obstoj ovir še po določbi 3. odstavka 19. člena ZDen, kot je oviro opredeljevala tožeča stranka v postopku.

Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju in zato v posledici napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.