Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov in bo izvedlo le tiste, za katere bo ocenilo, da so pravno relevantni, pri čemer mora biti izkazana tudi ustrezna stopnja verjetnosti, da bo tak dokaz uspešen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Piranu je bil obdolženi Ž.F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen šest mesecev zapora in 50.000 SIT denarne kazni. Plačila stroškov ga je oprostilo. Pritožbi okrožnega državnega tožilca je višje sodišče delno ugodilo in odločbo o stroških postopka spremenilo tako, da je obdolžencu na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena, sicer je pritožbo ODT in v celoti pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče mu je v plačilo naložilo še stroške kazenskega postopka, in sicer na 60.000 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (47. člen KZ), zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve določb 2. odstavka 371. člena tega zakona, ker so kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odloči v skladu z 426. členom ZKP.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem ko nižje sodišče v tej kazenski zadevi ni združilo tega kazenskega postopka s postopkom, ki teče pred sodiščem prve stopnje, pristojnim za obravnavanje zadev v rednem postopku, sodišče ni kršilo kazenskega zakona v obravnavani zadevi in tudi ne določbe 47. člena KZ. Okrajno sodišče namreč ni bilo niti pristojno odločati o združitvi postopkov iz okrajne in okrožne pristojnosti, Okrožno sodišče v Kopru pa je o predlogu državnega tožilca za združitev kazenskih postopkov odločalo in ga zavrnilo. Ko vložnik zahteve uveljavlja kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb postopka. Sodišče obsojencu tudi ni kršilo pravice do obrambe s tem, ko ni postavilo izvedenca psihologa, saj ni vezano na dokazne predloge strank in izvede le tiste dokaze, ki so pomembni za izdajo zakonite odločbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb materialnega kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, da obsojenec ni bil deležen beneficij, ki jih predvideva 47. člen KZ, ker sodišče ni združilo dveh kazenskih postopkov, ki sta istočasno tekla zoper njega.

Ta kršitev ni podana. Res je sicer, da sta zoper obdolženca tekla ločeno dva kazenska postopka; obravnavani pred Okrajnim sodiščem v Piranu in drug zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po 1. odstavku 310. člena pred Okrožnim sodiščem v Kopru. V takšnih primerih se praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba (5. odstavek 32. člena ZKP), vendar pa odločitev o združitvi postopka ni v pristojnosti okrajnega sodišča, temveč je stvarno in sicer tako za odločitev o združitvi postopka kakor tudi za razsojo (1. odstavek 32. člena ZKP) pristojno okrožno sodišče. V obravnavani zadevi je okrožni državni tožilec dvakrat predlagal združitev postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru, vendar je zunajobravnavni senat tega sodišča s sklepom z dne 13.4.2000 in s sklepom z dne 29.3.2000 zavrnil predloga kot neutemeljena. Sodišče, ki je odločalo v obravnavani kazenski zadevi, ni kršilo določb, ki govorijo o združitvi postopka v primeru subjektivne koneksitete in mu zato tudi ni mogoče očitati neuporabe zakonskih določil o odmeri kazni v steku.

Z navedbami v zahtevi, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega le na podlagi dokaj nezanesljivih indicev, zagovornik ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, temveč graja le s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje. Isto velja tudi za njegovo oceno zagovora soobdolženega G. Presoja dokazov in torej tudi ocena verodostojnosti izpovedb je namreč v izključni domeni sodišča, ki izvaja dokaze. Nestrinjanje zagovornika s tem pomeni uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa je razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

S tem ko sodišče ni postavilo izvedenca psihologa, ki bi lahko pojasnil, ali je obdolženec oseba, ki ji je moč pripisati odločitev, da vrže bombo, je po mnenju zagovornika obsojencu kršilo pravico do obrambe.

Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz ocenilo kot tak, ki očitno ne more biti uspešen oziroma bi izvedba tega dokaza pomenila zgolj nepotrebno zavlačevanje postopka (stran 6. sodbe sodišča prve stopnje). Takšni presoji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je dodalo še, da osvetlitev obdolženčeve osebnosti in njegove reakcije v stresnih situacijah ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi obravnavane kazenske zadeve.

Sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihologa, obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč bo izvedlo le tiste, za katere bo ocenilo, da so pravno relevantni, pri čemer mora biti izkazana tudi ustrezna stopnja verjetnosti, da bo tak dokaz uspešen. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče predlagani dokaz presojalo in svojo odločitev, zakaj šteje dokaz kot tak, ki ne more biti uspešen, obrazložilo. Sicer pa zagovornik v zahtevi zgolj ponavlja svoje očitke, ne da bi konkretno izpodbil utemeljitev sodišč v izpodbijanih pravnomočnih sodnih odločbah.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost obravnavane kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).