Jedro

Dogovor o posojilu sta pravdni stranki sklenili ustno. ZZZDR v I. odst. 12. čl. določa, da ima zunajzakonska skupnost za partnerja enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Določilo II. odst. 52. čl. ZZZDR, veljavnega v času sklepanja posojilne pogodbe, pa določa, da zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, vendar je za veljavnost le-teh potrebno, da jih overi sodnik, razen, če gre za običajna in manjša darila. ZZZDR pa tudi določa, da premoženje (aktivno ali pasivno), ki ga zakonce pridobita z delom v času zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (1. odst. 51. čl.), pri delitvi katerega se šteje, da sta deleža zakoncev enaka (I. odst. 59, čl.).

Zato ustno dogovorjena posojilna pogodba med pravdnima stankama ni veljavna, zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti pa ta kasneje tudi ni postala veljavna (čl. 73 ZOR). Tožnikovo posojilo (glede na določilo II. odst. 51. čl. ZZZDR) predstavlja (pasivno) skupno premoženje obeh pravdnih strank.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.9.2001, opr.št. P 876/2000 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo glavnice v znesku 436.534,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroškov kredita v znesku 5.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov zavarovanja kredita v znesku 6.911,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 175.329,00 SIT s pripadki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno presojalo vsebino izvenzakonske skupnosti pravdnih strank kot tudi posledice takšne skupnosti in njenega razpada. Zmotno je tudi ugotovilo, da je bil dolg toženi stranki odpuščen. Sodišče prve stopnje je do takšnih ugotovitev prišlo z zmotnim dokaznim ovrednotenjem izpovedb toženke, njenesestre in priče A. A. Toženka in njena sestra sta zainteresirani za izid te pravde, to pa, kar je povedala A. A., sploh ni dokaz, saj ta priča nikoli ni bila navzoča pri kakšnih dogovorih. Sodišče prve stopnje je pri tem sklepanju, kot potrditev svoje ocene, upoštevalo tudi kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 102/96, pri čemer pa je razmerje med vloženo tožbo, dejansko poravnavo dolga B. B. do toženke in sodbo napačno interpretiralo. B. B. je bil dolžan plačati odškodnino v roku 4 mesecev po pravnomočnosti sodbe. Ta pa je postala pravnomočna 11.2.1997 in takrat je tožnik pričakoval vrnitev dolga. Sodišče prve stopnje bi glede na svojo ugotovitev o tožnikovem odpustu dolga moralo ugotoviti, da gre v tem primeru za darilo, dano zaradi izvenzakonske skupnosti, ki je v takšnem nesorazmerju s premoženjskimi razmerami tožnika, da bi bila toženka tega dolžna vrniti tudi v primeru, če po zaključku sodišča ne bi bila dolžna vrniti dolga iz posojilne pogodbe. Pravdni stranki sta živeli v izvenzakonski skupnosti, ravno zaradi obstoja te skupnosti se je tožnik odločil, da bo toženki posodil denar za poplačilo dolga, ki je sicer nastal preden je tožnik toženko sploh poznal. Med pravdnima strankama je nesporno, da je šlo za čisto posojilo med njima, ki ga je toženka dolžna vrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstvo, da je priča v sorodstvenem razmerju s stranko, samo po sebi ne pomeni, da izpovedba takšne priče ni verodostojna. V obravnavanem primeru je izpovedbo toženkine sestre C. C., ki je sicer potrdila izpovedbo toženke, da ji je tožnik takrat, ko mu je toženka s posojo denarja od. A. A. želela posojeni znesek vrniti, ta izjavil, da tega ni treba, posredno potrdila razen toženke tudi priča A. A. Ob dejstvu, da datum tožnikove vložitve tožbe glede na iz kazenskega spisa K 102/96 izhajajoče plačilo B. B. toženki ne potrjuje tožnikovih trditev o dogovorjenem roku oz. odlogu plačila in neobostoj drugih dokazov, pa je prepričljiva in pravilna dokazna ocena in dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik toženki povrnitev obveznosti iz posojilne pogodbe odpustil. Pritožbene trditve tožeče stranke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja so tako neutemeljene, pritožbeno pojasnjevanje dejstev o tem, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje o časovnem razmiku med vloženo tožbo in iz kazenskega spisa izhajajočim plačilom tožnici zmotna, pa nedopustno (4. odst. 337. či. ZPP). Teh dejstev namreč tožeča stranka v postopku pred sodišče prve stopnje ni navajala.

Pritožbeni očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje pri materialnopravni presoji ni upoštevalo pravnih posledic izvenzakonske skupnosti pravdnih strank v času danega posojila in pravnih posledic razpada takšne skupnosti, so sicer utemeljeni, vendar na pravilnost odločitev sodišča prve stopnje niso vplivali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik toženki iztoževani znesek posodil v času, ko sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti in je posojeni znesek skupaj s stroški kredita bil namenjen za poplačilo toženkinih obveznosti do tretjih, nastalih še v času, ko tožnik in toženka nista živela v zunajzakonski skupnosti. Dogovor o posojilu sta pravdni stranki sklenili ustno. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevnaju ZZZDR) v I. odst. 12. čl. določa, da ima zunajzakonska skupnost za partnerja enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Določilo II. odst. 52. čl. ZZZDR, veljavnega v času sklepanja posojilne pogodbe, pa določa, da zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, vendar je za veljavnost le-teh potrebno, da jih overi sodnik, razen, če gre za običajna in manjša darila. ZZZDR pa tudi določa, da premoženje (aktivno ali pasivno), ki ga zakonce pridobita z delom v času zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (1. odst. 51. čl.), pri delitvi katerega se šteje, da sta deleža zakoncev enaka ([. odst. 59, čl.). Glede na navedena določila tako ustno dogovorjena posojilna pogodba med pravdnima stankama ni veljavna, zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti pa ta kasneje tudi ni postala veljavna (čl. 73 ZOR). Zato pa tožnikovo posojilo (glede na določilo II. odst. 51. čl. ZZZDR) predstavlja (pasivno) skupno premoženje obeh pravdnih strank. Iz trditve tožeče stranke ne izhaja, da tožeča stranka zahteva od tožene stranke delitev skupnega premoženja po 1. odst. 58. čl. ZZZDR. Zato pa je odločitev sodišča prve stopnje, ko je to zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevalaod tožene stranke izpolnitev pogodbene obveznosti iz sicer neveljavnega pravnega posla ter povrnitev stroškov za sklenitev tega posla, materialnopravno pravilna.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile kršitve, na katere mora (po II. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavmilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).