Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so delovne naloge delovnega mesta višjega zdravnika specialista in zdravnika specialista očitno enake, da pa je za zasedbo delovnega mesta višji zdravnik specialist potrebno izpolnjevati dodatne pogoje, ki so bili določeni v 3. členu Aneksa k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji oziroma v 2. členu Pravilnika. Za vsako napredovanje oziroma razporeditev na višje delovno mesto, pa je potrebno izpolnjevati vnaprej določene pogoje. Za tožnico je tožena stranka ocenila, da teh pogojev ni izpolnjevala in takšne odločitve tožnica v sodnem postopku ni izpodbijala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,94 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 10. 2017 dalje obračunati in po obračunu davkov in prispevkov izplačati razliko v plači, in sicer med plačo, do katere je bila tožnica upravičena glede na dejansko opravljeno delo v tem obdobju, to je za delovno mesto višji zdravnik specialist (57. plačni razred), in izplačano plačo v tem obdobju (55. plačni razred), z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne razlike v plači za pretekli mesec od 5. v mesecu do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 931,47 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje poenostavljeno podalo lastno naziranje razlikovanja med čistim denarnim in nedenarnim zahtevkom in se tožnica v zvezi s tem sklicuje na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 30/2019, kjer je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da se izraz nečista denarna terjatev uporablja tudi glede denarnih terjatev javnih uslužbencev, o katerih je odločeno s sklepom delodajalca, javni uslužbenec pa te terjatve uveljavlja v istem znesku ali drugačnem obsegu, kot je bilo o tem odločeno v sklepu delodajalca. Sodišče prve stopnje pa je kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da tožnica s Sklepom strokovnega sveta tožene stranke z dne 25. 4. 2019 ni bila razporejena na delovno mesto "višjega zdravnika specialista", kar pa pomeni, da tožnica uveljavlja terjatev v višjem znesku ali drugačnem obsegu, kot je odločeno v sklepu delodajalca, zato bi naslovno sodišče lahko kvečjemu zavrglo tožbo tožnice in bi bilo tako tožnici omogočeno, da ponovno uveljavlja njene pravice pri delodajalcu. Meni tudi, da je v zvezi s čistim in nečistim denarnim zahtevkom obrazložitev sodišča prve stopnje preskopa, da bi se jo dalo preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP v zvezi z določbami ZDSS-1, saj se do bistvenih navedb pravdnih strank ni opredelilo, pa bi se moralo. Sodišče je navedlo, da med strankama ni sporno, da je delo, ki ga je opravljala tožnica, po svoji vsebini enako delu višjega zdravnika specialista, tožnica pa je podala jasen zahtevek, na podlagi kršitve prepovedi diskriminacije in načela enakosti, kot to izhaja iz določbe prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Glede na to, da je bilo nesporno, da tožnica dejansko opravlja delo višjega zdravnika specialista, ni bilo razlogov, da je tožnica prejemala nižjo plačo. Tožnica se je ves čas postopka sklicevala na določbe Konvencije o enakih prejemkih moških in žensk za delo enake vrednosti oziroma Konvencijo MOD št. 100, na podlagi katere je tožnica upravičena do enakega plačila za opravljeno delo. Če je tožena stranka kljub sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "zdravnik specialist" tožnici odredila opravljanje dela delovnega mesta "višji zdravnik specialist", bi morala za opravljeno delo zagotoviti tožnici tudi ustrezno plačilo. Tožnica se je sklicevala na sodbi VDSS opr. št. Pdp 79/2018 in Pdp 731/2018, v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo jasno stališče, da po 44. členu ZDR-1 mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za opravljanje dela, kar je podlaga za plačilo po dejansko opravljenem delu. V sporni zadevi pa je sodišče prve stopnje, ob nespornem dejstvu, da je tožnica dejansko opravlja delo višjega zdravnika specialista, zavrnilo zahtevek tožnice z obrazložitvijo, da tožnica za delovno mesto višjega zdravnika specialista ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Dejstvo, da je imela tožena stranka dve delovni mesti, zdravnik specialist in višji zdravnik specialist, opredeljeni na način, da sta dejansko vsebovala identične delovne naloge in obveznosti, pa ne more biti v škodo tožnici. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, o stroških postopka pa odloči kot o nadaljnjih stroških postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnica v konkretnem sporu uveljavlja denarno terjatev (razliko v plači med 57. plačnim razredom - višji zdravnik specialist in 55. plačnim razredom - zdravnik specialist). Tožena stranka v predhodnih postopkih ni izdala nobenega sklepa, s katerim bi odločila o posameznih terjatvah tožnice, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 30/2019. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki mu jih očita tožnica v pritožbi. Ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti in nasprotij, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, vsebuje tudi obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju. Iz obrazložitve je namreč jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo, da gre za čisto denarno terjatev. Zahtevek tožnice se je glasil na plačilo razlike v plači med 57. in 55. plačnim razredom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, torej med plačo, ki jo je tožnica prejela, in plačo, ki bi jo po njenem mnenju morala prejeti izplačano glede na dejansko opravljeno delo, kar predstavlja terjatev, ki že od svojega nastanka obstaja v točno določenem denarnem znesku. Čista denarna terjatev je tista terjatev, s katero javni uslužbenec zahteva plačilo za dejansko opravljeno delo, ali pa izplačilo dodatkov, ki so opredeljeni v odločbi o plači, pogodbi o zaposlitvi oziroma v sistematizaciji delovnih mest. Takrat predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben, kot je to pravilno zapisalo sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ves čas opravljala delo na delovnem mestu "zdravnik specialist". Tožena stranka ima v Pravilniku o pogojih za zasedbo delovnih mest višjih zdravnikov / zobozdravnikov specialistov in višjih zdravnikov / zobozdravnikov brez specializacije z licenco z dne 27. 9. 2017, določene pogoje za razporeditev zdravnikov specialistov na delovno mesto višjih zdravnikov specialistov (1. člen Pravilnika). Strokovni svet tožene stranke je s sklepom z dne 25. 4. 2019 zavrnil predlog revizije postopka preverjanja pogojev za zasedbo delovnega mesta višji zdravnik specialist, ki ga je vložila tožnica. Zoper sklep tožene stranke je tožnica nato dne 27. 5. 2019 vložila še pisno zahtevo za odpravo nezakonitosti. Tožena stranka je dne 18. 6. 2019 odgovorila na zahtevo za ugotovitev nezakonitosti in navedla, da je odločitev strokovnega sveta v revizijskem postopku glede izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta višji zdravnik specialist pravilna in da je postala dokončna.

8. V zvezi z odločitvijo delodajalca tožnica ni podala zahteve za sodno varstvo v roku 30 dni, zato tožnica odločitve tožene stranke, da pogojev za višjega zdravnika specialista ne izpolnjuje, ne more sanirati (zaobiti) s postavitvijo denarnega zahtevka za plačilo po dejanskem delu. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist in je to delo tudi ves čas opravljala ter je bila za to delo tudi plačana.

9. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) plačne skupine povezuje s funkcijami oziroma delovnimi mesti in nazivi, ki so značilne za dejavnost. Tudi osnovno plačo je opredelil kot tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (13. točka prvega odstavka 2. člena ZSPJS). Tožnica je delo ves čas opravljala na delovnem mestu "zdravnik specialist", za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. In kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na delovno mesto višjega zdravnika specialista ni bila razporejena, zato ni mogoče trditi, da je opravljala dela in naloge tega delovnega mesta in da bi morala biti za to delovno mesto tudi plačana. Skladno z določbo 19. člena ZSPJS se namreč javni uslužbenec ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv, uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno ugotovilo, da so delovne naloge delovnega mesta višjega zdravnika specialista in zdravnika specialista očitno enake, da pa je za zasedbo delovnega mesta višji zdravnik specialist potrebno izpolnjevati dodatne pogoje, ki so bili določeni v 3. členu Aneksa k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 16/2017) oziroma v 2. členu Pravilnika. Za vsako napredovanje oziroma razporeditev na višje delovno mesto, pa je potrebno izpolnjevati vnaprej določene pogoje. Za tožnico je tožena stranka ocenila, da teh pogojev ni izpolnjevala in takšne odločitve tožnica v sodnem postopku ni izpodbijala.

10. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje s tem, ko po eni strani ugotavlja, da je tožnica dejansko opravljala delo višjega zdravnika specialista, v nadaljevanju pa zahtevek tožnice zavrne. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi samo ugotovilo, da tožnica dejansko opravlja delo višjega zdravnika specialista. Sodišče prve stopnje je le ugotovilo, da tožnica v postopku vtožuje čisto denarno terjatev (razliko v plači med 57. plačnim razredom za delovno mesto višji zdravnik specialist in 55. plačnim razredom za delovno mesto zdravnik specialist). To pa ne pomeni, da postopki preverjanja pogojev za zasedbo delovnega mesta višji zdravnik specialist, ki jih je vodila tožena stranka, v tem postopku niso relevantni, kot to skuša neutemeljeno prikazati tožnica. Ravno ti postopki izkazujejo, da je tožena stranka pravilno tožnici, v vtoževanem obdobju, izplačevala plačo za delovno mesto, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bistveno, da tožnica na delovno mesto višji zdravnik specialist ni bila razporejena, zato ni mogoče trditi, da je opravljala dela in naloge tega delovnega mesta in bi morala biti plačana za to delovno mesto. Na ta način bi dejansko tožnica nedopustno obšla Pravilnik, ki jasno določa postopek in pogoje za razporeditev na delovno mesto višji zdravnik specialist. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači materialnopravno pravilna in zakonita.

11. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,94 EUR. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji), toženi stranki priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrado za pritožbo v višini 375 točk ter 2 % materialnih stroškov v višini 7,4 točke, skupaj 382,40 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV, znaša 279,94 EUR.