Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo nobene kršitve ZPP, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Sodišče druge stopnje je to storilo potem, ko je ugotovilo, da je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje dovolj izčrpno izpeljan in dejansko stanje popolno ugotovljeno. Zato je procesnopravno pravilna ugotovitev, da zaslišanje predlagane priče, ne glede na to, kaj bi izpovedala, ne bi moglo privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev. Kajti sodišče mora razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje le tedaj, če kakšno pravno odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno, ali pa, če bi bilo dejansko stanje lahko zaradi novega dokaza drugače ugotovljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da se mora izseliti iz enosobnega stanovanja št. 14 v IV. nadstropju stanovanjskega bloka v L., ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno ravnalo, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke. Tožena stranka je predlagala zaslišanje priče F. H. iz L. in tudi povedala, da sta se s toženo stranko pogosto obiskovali, ter da je zato dobro seznanjena s tem, kje je toženka živela. Ker obiskovati pomeni prihajati na dom, to pa je v stanovanje, je bil njen dokazni predlog dovolj konkretiziran. Glede na oceno, da so izpovedi ostalih prič nezanesljive, bi izpoved te priče nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije. Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo nobene kršitve ZPP, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Sodišče druge stopnje je to storilo potem, ko je ugotovilo, da je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje dovolj izčrpno izpeljan in dejansko stanje popolno ugotovljeno. Zato je procesnopravno pravilna ugotovitev, da zaslišanje predlagane priče, ne glede na to, kaj bi izpovedala, ne bi moglo privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev. Kajti sodišče mora razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje le tedaj, če kakšno pravno odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno, ali pa, če bi bilo dejansko stanje lahko zaradi novega dokaza drugače ugotovljeno (370. člen ZPP).

Res je sicer, da je sodišče druge stopnje k tem razlogom dodalo še ugotovitev, da toženkin dokazni predlog tudi ni bil dovolj konkretiziran. Res je tudi, da je toženka že v pritožbi navedla dejstvo, da sta se s pričo obiskovali. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovitev sodišča druge stopnje o nepopolnosti tega dokaznega predloga pravilna. Tožena stranka namreč ne pove, kje sta se s pričo obiskovali. Trditev v reviziji, da je to lahko pomenilo zgolj obiskovanje na domu v L., iz pritožbenih navedb ne izhaja. Ker je bistvo spora med strankama prav v tem, kje je toženka prebivala oz. kje je bil njen "dom", bi toženka v pritožbi morala navesti točen kraj obiskov.

Ker torej sodišče druge stopnje ni storilo očitane kršitve ZPP, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene procesne (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), pa tudi ne materialnopravne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).