Jedro

Kontradiktornost postopka oziroma pravica do izjavljanja se na ta način obdolžencu zagotavljata tudi na pritožbeni seji, na kateri sme obdolženec znotraj vložene pritožbe oziroma odgovora na pritožbo dajati dodatna pojasnila, neposredno odgovarjati na navedbe nasprotne stranke in se braniti pred vsemi procesnimi dejanji, ki utegnejo vplivati na njegov pravni položaj. Obdolženčeva pravica do izjave se v pritožbenem postopku ne izčrpa že s podajo (pisne) pritožbe, pač pa mu je v okviru zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu treba omogočiti, če to zahteva, da svoje pravice in svoj pravni položaj brani tudi z udeležbo in sodelovanjem na seji pritožbenega senata. Obdolženec mora imeti možnost, da se sam odloči o tem, ali obravnavani primer (v njegovih očeh) terja razpis t. i. javne pritožbene seje.

Ob ugotovitvi kršitve določb prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP ni potrebno še dodatno ugotavljati kvarnega vpliva kršitve na zakonitost sodbe.

Bistveno za presojo očitanega kaznivega dejanja je, da je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je bil denar obsojenemu D. J. kot prokuristu družbe zaupan pri opravljanju gospodarske dejavnosti in da je bil pooblaščen za dvige s transakcijskih računov družbe ter imel pravico do razpolaganja s sredstvi družbe (tujim premoženjem). Obsojenec je bil znotraj podeljene prokure pooblaščen le za zakonito razpolaganje z družbinim premoženjem, kar pa dvigi družbinega (tujega) denarja, ki niso imeli podlage v poslovanju družbe, niso bili.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega M. N. se ugodi, sodba Višjega sodišča v Celju se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. J. se zavrne.

III. Obsojenega D. J. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16. 10. 2015 obsojenega M. N. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojenega D. J. pa za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Obsojenemu M. N. je izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora, obsojenemu D. J. pa kazen deset mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je obema obsojencema v plačilo naložilo denarna zneska, ki ustrezata s kaznivima dejanjema pridobljeni premoženjski koristi, in sicer M. N. znesek v višini 140.599,43 EUR, D. J. pa znesek v višini 38.879,99 EUR. Obsojenemu M. N. je sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo v plačilo eno polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, medtem ko je obsojenega D. J. oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornikov, ki sta bila obsojencema postavljena po uradni dolžnosti oziroma D. J. od 13. 7. 2015 dalje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, pa je odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 22. 1. 2016 pritožbam obeh obsojencev in njunih zagovornikov deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu M. N. znižalo izrečeno kazen na eno leto in šest mesecev zapora, obsojenemu D. J. pa je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. V ostalem je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovornica obsojenega M. N. in zagovorniki obsojenega D. J. Zagovornica obsojenega M. N. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovorniki obsojenega D. J. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi spremeni ter obsojenega D. J. oprosti obtožbe.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je 26. 5. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahtevi nista utemeljeni in predlaga njuni zavrnitvi. V delih, kjer zahtevi komentirata izpovedbe posameznih prič, oporekata neizvedbi zaslišanja predlaganih prič, drugače ocenjujeta izvedensko mnenje in podajata lastne dokazne zaključke, po stališču vrhovnega državnega tožilca zahtevi uveljavljata nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da sta sodišči o odločilnih dejstvih podali izčrpne, prepričljive in logične razloge. To velja tudi glede zavrnitve dokaznih predlogov, zato očitki o kršitvi pravice do obrambe ne držijo. Po stališču vrhovnega državnega tožilca prav tako ni podana procesna kršitev, ker je bila pritožbena seja opravljena v nenavzočnosti obsojenega M. N. Zagovornica tudi sicer konkretno ne pojasni, v čem naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost odločitve sodišča. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca ni podana niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče sodbo oprlo na izpovedbo na predobravnavnem naroku zaslišanega stečajnega upravitelja. Nadalje meni, da sta sodišči ustrezno obrazložili, zakaj sta uporabili KZ-1 kot milejši kazenski zakon, zaradi česar zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ne držijo niti očitki o kršitvi kazenskega zakona, da naj obsojeni D. J. očitanega dejanja v vlogi prokurista sploh ne bi mogel storiti. Iz pravnomočno ugotovljenih dejstev izhaja, da je bil J. upravičen na pravno veljaven način razpolagati s tujim premoženjem, sodišči pa sta v zvezi s tem vprašanjem podali obrazloženo stališče, ki mu je treba v celoti pritrditi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in zagovornikom. O odgovoru so se z vlogo z dne 6. 6. 2016 izjavili le zagovorniki obsojenega D. J. V izjavi prerekajo navedbe vrhovnega državnega tožilca, vztrajajo pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in dodatno pojasnjujejo nekatere uveljavljane kršitve.

B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega M. N. 5. Zagovornica obsojenega M. N. najprej zatrjuje, da je višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je navkljub obsojenčevi izrecni želji, da želi prisostvovati na pritožbeni seji, le-to opravilo v njegovi nenavzočnosti, za kar ni imelo pogojev, saj obvestilo za obsojenca ni bilo izkazano. Glede sklicevanja sodišča na poročilo pooblaščenega vročevalca, iz katerega izhaja, da je vročevalec ob poskusu vročitve od obsojenčeve partnerice izvedel, da se obsojenec nahaja v tujini in da se v Slovenijo vrača konec februarja, zagovornica navaja, da obsojenec partnerice nima, zato ni jasno, kdo je vročevalcu dal te informacije. Zmoten je zaključek sodišča, da bi obsojenec moral sodišču sporočiti spremembo prebivališča, saj je bil v tujini le krajši čas in si tudi uradno ni uredil spremembe prebivališča, niti odhoda v tujino ni bil dolžan sporočiti v smislu določbe četrtega odstavka 193. člena ZKP. Ker je pritožbeno sodišče odločilo v korist obsojenca le glede odločbe o kazenski sankciji, zagovornica meni, da je obsojenčeva odsotnost vplivala na zakonitost odločitve pritožbenega sodišča, saj obsojenec na seji ni mogel podati dodatnih pojasnil, zlasti glede pomembnosti predlogov za zaslišanje prič, ki jih je sodišče zavrnilo.

6. Pritrditi je treba obsojenčevi zagovornici, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je, kljub izrecni obsojenčevi zahtevi, pritožbeno sejo opravilo v njegovi nenavzočnosti, kršilo določbe ZKP. Za opravo pritožbene seje v nenavzočnosti obsojenega M. N. v obravnavanem primeru namreč niso bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 378. člena ZKP, ki v primeru, da obdolženec ni sporočil sodišču spremembe svojega prebivališča ali naslova, sicer omogoča opravo pritožbene seje tudi v njegovi nenavzočnosti.

7. Po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP sodišče o pritožbeni seji obvesti vse stranke in zagovornike, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen. Obveščanje o pritožbeni seji je sicer lahko manj formalno kot vabljenje na glavno obravnavo in se lahko opravi tudi na druge - manj formalne - načine, kot so sicer običajni in predvideni za primere vabljenja na glavno obravnavo, vendar mora biti iz spisa vselej razvidno, da so bili upravičeni procesni subjekti o seji obveščeni in tudi to, na kakšen način je pritožbeno sodišče upravičence o seji obvestilo.(1) Seja mora biti razpisana tako, da si procesni subjekti lahko organizirajo prihod na sodišče in da ima sodišče izkazano, da so vsi, ki imajo pravico biti navzoči, prejeli obvestilo o seji.(2) Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru obsojenega M. N. o seji ni uspelo obvestiti, a je kljub temu sejo opravilo v njegovi nenavzočnosti. Pritožbene seje sta se udeležili državna tožilka in obsojenčeva zagovornica, ki je že na seji nasprotovala stališču sodišča, ki je ocenilo, da so podani pogoji za opravo seje v obsojenčevi nenavzočnosti po četrtem odstavku 378. člena ZKP. V razlogih izpodbijane sodbe je višje sodišče, sklicujoč se na poročilo pooblaščenega vročevalca, navedlo, da bi moral obsojenec sodišče obvestiti o spremembi naslova, še zlasti, ker je sam izrazil željo po navzočnosti na seji pritožbenega senata (4. točka obrazložitve sodbe).

8. Glede na procesna dejstva, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in podatke kazenskega spisa, po presoji Vrhovnega sodišča stališču sodišča druge stopnje, da bi moral obsojeni M. N. obvestiti sodišče o spremembi naslova, ni mogoče slediti, saj na podlagi teh podatkov ni moč napraviti utemeljenega sklepa, da je obsojenec spremenil svoje prebivališče oziroma svoj naslov. Pritožbena seja se sme praviloma opraviti samo, če je izkazano, da so bili o njej obveščeni tisti upravičenci, ki so podali zahtevo, da se seja opravi v njihovi navzočnosti. Izjema od tega pravila velja za primer, če sodišče obdolženca ni moglo obvestiti o seji, ker ni sporočil spremembe prebivališča ali naslova. ZKP namreč v drugi povedi četrtega odstavka 378. člena določa, da ima senat lahko sejo, čeprav obtoženec o njej ni bil obveščen, če obtoženec ni sporočil sodišču spremembe prebivališča ali naslova. Navedeno pomeni, da sme sodišče postopati v skladu s to določbo in sejo opraviti v obdolženčevi nenavzočnosti, ne da bi bil ta predhodno obveščen o njej, le v primeru, če spremeni prebivališče ali naslov, pa te okoliščine ne sporoči sodišču. 9. Sodišče druge stopnje po pridobitvi poročila vročevalca, v katerem je ta navedel, da naj bi mu obdolženec dne 20. 1. 2016 po telefonu povedal, da se nahaja v tujini, naslednjega dne pa naj bi mu to povedala tudi oseba, ki se je vročevalcu predstavila kot obdolženčeva partnerka, ki naj bi še dodala, da se bo obdolženec iz tujine vrnil konec februarja, ni ugotovilo in tudi ni ugotavljalo, kdo je oseba, ki je dala vročevalcu informacije, da naj bi se obdolženec iz tujine vrnil konec februarja, niti ni sodišče preverjalo navedb, da naj bi se obdolženec nahajal v tujini, pač pa je te navedbe štelo kot resnične. Na podlagi tako pridobljenih podatkov je ocenilo, da je šlo pri obdolžencu za daljšo odsotnost in nato zaključilo, da bi obdolženec o spremembi naslova moral obvestiti sodišče, še zlasti zato, ker je sam izrazil željo po navzočnosti na seji pritožbenega senata. Izhajajoč iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov kazenskega spisa višje sodišče za takšen sklep v obravnavani procesni situaciji ni imelo podlage. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 25/2001 in I Ips 26/2001 z dne 11. 9. 2003 zavzelo stališče, ki ga je kasneje potrdilo v sodbi I Ips 90/2011 z dne 6. 10. 2011, da odsotnosti iz stanovanja zaradi krajših poti npr. v tujino ni mogoče razlagati kot spremembe naslova ali prebivališča. Procesna situacija je tudi v obravnavanem primeru v bistvenih okoliščinah enaka situacijam iz citiranih primerov. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na podatke, kot izhajajo iz poročila vročevalca, in sicer da je vročevalec prvič poskušal obdolžencu vročiti obvestilo o pritožbeni seji šele 8. 1. 2016, da je obdolženec dne 20. 1. 2016 vročevalca po telefonu obvestil, da se nahaja v tujini, 21. 1. 2016 pa naj bi mu obdolženčeva partnerica dejala, da se obdolženec iz tujine vrne konec februarja, medtem ko je bila pritožbena seja razpisana (in nato tudi opravljena) že za dne 22. 1. 2016, ni bilo mogoče sklepati, da je obdolženec spremenil naslov oziroma prebivališče in da bi moral o odhodu v tujino obvestiti sodišče.(3) Glede na dejanske ugotovitve, kot jih je moč povzeti iz podatkov spisa, Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam obsojenčeve zagovornice, da obdolženčev odhod v tujino ni pomenil spremembe njegovega naslova oziroma prebivališča. Sodišče druge stopnje na podlagi obdolženčevih navedb vročevalcu in navedb osebe, ki se je vročevalcu predstavila kot obdolženčeva partnerka, katerih (resničnost) dodatno ni preverjalo, ni moglo napraviti sklepa, da je obdolženec spremenil naslov prebivališča, saj je bilo na podlagi takšnih podatkov moč zaključiti le, da je obdolženec odšel v tujino za krajši čas. Določba četrtega odstavka 378. člena ZKP pa dolžnost sporočiti spremembo prebivališča ali naslova veže le na okoliščino, da je do takšne spremembe tudi dejansko prišlo. A contrario to pomeni, da obdolženec svoje krajši čas trajajoče odsotnosti z naslova svojega prebivališča zaradi odhoda v tujino sodišču ni bil dolžan sporočiti. Pri tem v zvezi z zanesljivostjo ugotovitev sodišča, da naj bi se obdolženec iz tujine vrnil konec februarja, in očitki vložnice zahteve v tej smeri, da obsojeni M. N. sploh nima partnerice, zato ni jasno, kdo naj bi vročevalcu dal informacije, da se bo obdolženec iz tujine vrnil šele konec februarja, ne gre prezreti, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila izpodbijana sodba višjega sodišča obsojenemu M. N. vročena na naslovu njegovega prijavljenega prebivališča v Teharjah že dne 16. 2. 2016, kar potrjuje s strani obsojenca podpisana vročilnica, pripeta k list. št. 1233 kazenskega spisa. To pa pomeni, da se je obsojeni M. N. v Sloveniji dejansko nahajal že pred koncem februarja, kar še dodatno potrjuje, da je bil njegov odhod v tujino časovno krajše narave.

10. Višje sodišče je z opravo pritožbene seje v nenavzočnosti obsojenega M. N., ker je zmotno štelo, da bi moral sodišču sporočiti odhod v tujino, kršilo določbe prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP in obsojenega M. N. prikrajšalo za njegovo pravico prisostvovati pritožbeni seji. S tem sodišče ni kršilo le določb ZKP, temveč tudi obsojenčeve ustavne in konvencijske pravice. Določbe 378. člena ZKP, ki upravičenim procesnim subjektom dajejo možnost zahtevati opravo pritožbene seje v njihovi navzočnosti, je namreč treba razlagati tudi v luči relevantnih ustavnih določb, zlasti pravice do enakega varstva pravic v postopku, pravic do obrambe in pravice do pravnega sredstva, upoštevajoč določbe 22., 25. in 29. člena Ustave, in v luči določb 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki vsakomur zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014, zavzelo stališče, da v primeru, ko pritožbeno sodišče, kljub izrecni zahtevi obrambe, obdolženca in njegovega zagovornika ne obvesti o pritožbeni seji, vpliva te kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe ni potrebno izkazati. S to odločbo je Vrhovno sodišče odstopilo od svoje dotedanje prakse,(4) v skladu s katero je veljalo, da gre v primerih opustitve obvestila o pritožbeni seji, kljub izrecni zahtevi obdolženca ali njegovega zagovornika, za relativno bistveno kršitev določb postopka, torej kršitev, pri kateri je treba izkazati njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Stališče iz citirane odločbe, da kršitev prvega odstavka 378. člena ZKP pomeni tudi kršitev ustavnih in konvencijskih pravic, zaradi česar vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe ni treba zatrjevati, je Vrhovno sodišče ponovilo tudi v zadevi I Ips 11688/2011-213 z dne 19. 11. 2015, v kateri zatrjevane kršitve sicer ni ugotovilo, saj so bile vse stranke o seji pravilno obveščene.

11. Tudi v obravnavanem primeru, ob upoštevanju izhodišč, ki jih je zavzelo v odločbi I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014 in nato potrdilo v odločbi I Ips 11688/2011-213 z dne 19. 11. 2015, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile obsojenemu M. N. s postopanjem pritožbenega sodišča, ki je v nasprotju z določbami prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP pritožbeno sejo, kljub izrecni obsojenčevi zahtevi, opravilo v njegovi nenavzočnosti, kršene ustavne pravice in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 12. Določba prve in druge alineje 29. člena Ustave vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja pravice, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (prva alineja) ter da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom (druga alineja). Določba 29. člena Ustave, ki je specialna v razmerju do pravic iz 22. in 23. člena Ustave, našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen.(5) Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da se posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.(6) Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča(7) iz tega ustavnoprocesnega jamstva med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in njegovega dostojanstva (34. člen Ustave), stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Pomen te pravice je po ustavnosodni praksi in praksi ESČP v zagotovitvi, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka. Le stranke so tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis.(8) Pravica do izjavljanja pa mora biti strankam zagotovljena tudi v postopku z (rednimi in izrednimi) pravnimi sredstvi.(9)

13. Pravico, da se brani, obdolženec uresničuje tudi z izvrševanjem pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave.(10) Po tem členu je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče v svoji ustavnosodni presoji poudarja, da namen ustavnopravnega varstva ni zgolj formalno in teoretično priznanje človekovih pravic, ampak Ustava zahteva, da mora biti zagotovljena možnost njihovega dejanskega in učinkovitega izvrševanja.(11) Določba 25. člena Ustave zagotavlja vsebinsko (meritorno) oceno pravilnosti prvostopenjske odločitve, s tem pa daje posamezniku možnost, da učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.(12) Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-98/91-21 z dne 10. 12. 1992 navedlo, da smisel ustavnega zagotovila iz 25. člena Ustave ni le v tem, da dá posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravica do pritožbe mora biti torej v skladu z zahtevami iz 25. člena Ustave in ustaljeno presojo Ustavnega sodišča dejanska in učinkovita. Kot del te zahteve pa je po prepričanju Vrhovnega sodišča treba šteti tudi možnost obdolženca, da v rednem kazenskem postopku neposredno sodeluje na seji pritožbenega sodišča in spremlja njen potek, če sam za to izrazi interes. Namreč, tudi ESČP pravici stranke do sodelovanja na pritožbeni obravnavi oziroma pritožbeni javni seji (appeal hearing) daje velik pomen. V zadevi Belziuk proti Poljski(13) je ESČP navedlo, da se jamstva 6. člena EKČP ne končajo s prvostopenjsko odločitvijo, da pa 6. člen EKČP vendarle ne daje vedno pravice do javne obravnave in do osebne navzočnosti. Na velik pomen načela kontradiktornosti tudi v pritožbenem postopku in možnosti sodelovanja strank na pritožbeni obravnavi je ESČP pokazalo npr. v zadevi Prokopenko proti Rusiji.(14) V tej zadevi je ESČP(15) ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ker državi ni uspelo izkazati, da je bila pritožnica pravilno obveščena o pritožbeni obravnavi, s čimer jo je sodišče prikrajšalo za njeno pravico sodelovati na pritožbeni obravnavi oziroma seji (appeal hearing). Vlada je v postopku med drugim zatrjevala, da prisotnost pritožnice ni bila nujna, saj je apelacijsko sodišče o (ne)utemeljenosti pritožbe lahko odločilo že na podlagi podatkov spisa in pisnih navedb pritožnice, vendar ESČP ob ugotovitvi kršitve teh navedb z vidika dejanskega vpliva na rezultat postopka ni presojalo.

14. Način izvrševanja pravice do pritožbe je v okviru t. i. pritožbene seje v rednem kazenskem postopku, kot rečeno, urejen v določbah 378. člena ZKP. Po teh določbah ima obdolženec pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in da je na njej, kolikor to želi, navzoč in personam. Potek seje pritožbenega senata je prikazan v tretjem odstavku 378. člena ZKP. Seja, ki jo vodi predsednik senata, se začne s poročilom sodnika poročevalca o stanju stvari in s predstavitvijo pritožb, ki se bodo obravnavale. Če je stranka, ki je vložila pritožbo, na seji navzoča, predstavi glavne poudarke vložene pritožbe, nasprotna stranka pa lahko poda odgovor na pritožbo. Stranke imajo na seji pravico, da natančneje pojasnjujejo svoje navedbe in stališča iz pritožbe ali odgovora na pritožbo. Na njihov obrazložen predlog se jim lahko dovoli, da v dopolnitev pritožbenih navedb preberejo posamezne spise ali listine iz spisa oziroma da se vpogleda v določeno spisovno gradivo. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v odločbi I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014, je namen navzočnosti obdolženca oziroma njegove obrambe na seji višjega sodišča tudi v kontroli poročila sodnika poročevalca, ki ga ta poda na pritožbeni seji. Poleg tega je obdolžencu in njegovemu zagovorniku z neposrednim in ustnim nastopanjem pred sodniki, ki odločajo o obdolženčevi zadevi, dana možnost, da s svojim nastopom in navajanjem argumentov v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb prepriča sodišče, da spremeni svoje stališče, ki si ga je dotlej lahko izoblikovalo le na podlagi pisne dokumentacije spisa. Kontradiktornost postopka oziroma pravica do izjavljanja se na ta način obdolžencu zagotavljata tudi na pritožbeni seji, na kateri sme obdolženec znotraj vložene pritožbe oziroma odgovora na pritožbo dajati dodatna pojasnila, neposredno odgovarjati na navedbe nasprotne stranke in se braniti pred vsemi procesnimi dejanji, ki utegnejo vplivati na njegov pravni položaj. Te pravice mu gredo ne glede na to, ali je na seji navzoč njegov zagovornik, saj gre za njegove lastne pravice, ki izvirajo iz ustavne pravice do izjavljanja in jamstva, da se brani sam (ali z zagovornikom). Na ta način se obdolžencu zagotavlja učinkovito uveljavljanje pravic in interesov tudi v pritožbenem postopku. S tem pa se mu daje možnost, da sovpliva na potek pritožbene seje in navsezadnje tudi na končno odločitev pritožbenega sodišča. Obdolženčeva pravica do izjave se v pritožbenem postopku torej ne izčrpa že s podajo (pisne) pritožbe, pač pa mu je v okviru zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu treba omogočiti, če to zahteva, da svoje pravice in svoj pravni položaj brani tudi z udeležbo in sodelovanjem na seji pritožbenega senata. Obdolženec mora imeti možnost, da se sam odloči o tem, ali obravnavani primer (v njegovih očeh) terja razpis t. i. javne pritožbene seje. Povedano drugače: odločitev, ali bo svojo pravico zahtevati razpis seje, izkoristil, mora biti odvisna le od obdolženca samega.(16) Takoj, ko izrazi to zahtevo, ga mora pritožbeno sodišče o seji obvestiti in, kolikor razlogi za neuspešno obvestilo niso na strani obdolženca, ker sodišču ni sporočil spremembe prebivališča oziroma naslova, pa bi jo moral, sodišče seje v njegovi nenavzočnosti ne sme opraviti, saj ga v nasprotnem primeru prikrajša za njegove ustavne pravice, ki mu zagotavljajo poštenost sojenja. S tem pa je lahko ogroženo tudi njegovo zaupanje v pravično in pošteno sojenje, ki temelji predvsem na predstavi, da je bil v razmerju do nasprotne stranke v popolnoma (29. člen Ustave) enakopravnem položaju in da je imel dejansko in učinkovito, ne le navidezno možnost realizirati svoje pravice. Namreč, po presoji Vrhovnega sodišča, ob upoštevanju predstavljenih izhodišč ustavnosodne prakse in sodne prakse ESČP, kot pomembno z vidika presoje kršitve ne gre prezreti niti tega, da je temeljni vidik pravice do poštenega sojenja (tudi) ta, da sodišče z načinom vodenja postopka zagotavlja in tudi daje videz, da je stranka subjekt in ne le objekt postopka.

15. Vztrajanje pri tem, da bi morala obramba ob ugotovljeni kršitvi določb prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP, ki hkrati pomeni tudi kršitev obdolženčevih ustavnih pravic ter pravice do poštenega sojenja,(17) še dodatno izkaz(ov)ati vpliv kršitve na zakonitost sodne odločbe, bi po prepričanju Vrhovnega sodišča povsem izvotlilo pomen, vsebino in nazadnje tudi učinkovitost obdolženčeve pravice do sodelovanja na pritožbeni seji, upoštevajoč pri tem, da obrambi dejanskega vpliva kršitve na zakonitost sodne odločbe v zadevah iz poprejšnje sodne prakse(18) v takšnih primerih pravzaprav nikdar ni uspelo izkazati. Ob ugotovitvi kršitve določb prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP zato ni potrebno še dodatno ugotavljati kvarnega vpliva kršitve na zakonitost sodbe.(19)

16. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v obravnavanem primeru jamstva poštenega sojenja pred pritožbenim sodiščem obsojenemu M. N., niso bila zagotovljena, saj mu sodišče s kršitvijo določb ZKP, kljub njegovi zahtevi, ni omogočilo sodelovati na pritožbeni seji, s čimer mu ni dalo možnosti, da se tudi sam ustno in neposredno pred pritožbenim senatom izjavi o dejstvih in okoliščinah, zatrjevanih v okviru pritožbenih navedb, da poda dodatna pojasnila glede (utemeljenosti) zavrnjenih dokaznih predlogov in da odgovori na navedbe državne tožilke, ki je na seji odgovarjala na pritožbene navedbe obrambe ter predlagala zavrnitev njihovih pritožb. S tem je bila kršena (tudi) obsojenčeva pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP ter pravice iz 22. člena in 29. člena Ustave, prav tako pa tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva (pritožbe), ki jo obsojencu zagotavlja določba 25. člena Ustave. Ugotovljene kršitve so terjale razveljavitev izpodbijane drugostopenjske sodbe, zato se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do ostalih očitkov, ki jih zagovornica uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. J. 17. Zagovorniki obsojenega D. J. uveljavljajo kršitev kazenskega zakona z navedbami, da obsojeni D. J. kot prokurist v družbi U., d. o. o., očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti. Obsojenec ni bil nikoli zastopnik družbe U., d. o. o., pač pa zgolj pooblaščenec stranke, kar pomeni, da je dejanja izvajal znotraj pooblastil, ki mu jih je zaupal zakoniti zastopnik družbe. Obsojencu bi se zato kvečjemu lahko očitalo kaznivo dejanje izneverjenja po 215. členu KZ-1, kar pa v tem primeru ni bilo ne očitano in še manj izkazano. Po navedbah zagovornikov tudi ni mogoče govoriti, da je obsojenec opravljal gospodarsko dejavnost, saj je le izvrševal naloge na podlagi podeljenega pooblastila. Očitajo še, da se nobeno od nižjih sodišč o razlikovanju med vlogo prokurista in vlogo zakonitega zastopnika ni posebej ukvarjalo.

18. Kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, kot je opredeljeno v prvem odstavku 209. člena KZ-1, stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupan pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Za obstoj kaznivega dejanja je bistveno, da so stvari osebi, preden si jih protipravno prilasti, zaupane, med drugim, pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V gospodarskih družbah, med katere se uvršča tudi družba z omejeno odgovornostjo, je zastopnik družbe poslovodja družbe, ki je zakoniti zastopnik družbe, lahko pa je zastopnik družbe tudi prokurist, ki mu pristojni organ družbe podeli pooblastilo za zastopanje (prokuro). Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v prvem odstavku 35. člena določa, da sme prokurist opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvajati in obremenjevati nepremičnine, za kar mora imeti posebno pooblastilo. Za tak pravni posel v obravnavanem primeru ni šlo. Zato glede na predstavljene določbe KZ-1 in ZGD-1 ni mogoče pritrditi navedbam zagovornikov, da očitanega kaznivega dejanja obsojeni D. J. kot prokurist družbe U., d. o. o., sploh ni mogel storiti, ker naj bi deloval znotraj danih pooblastil, in da bi mu zato lahko kvečjemu očitali kaznivo dejanje izneverjenja. Bistveno za presojo očitanega kaznivega dejanja, na kar je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je, da je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je bil denar obsojenemu D. J. kot prokuristu družbe zaupan pri opravljanju gospodarske dejavnosti in da je bil pooblaščen za dvige s transakcijskih računov družbe ter imel pravico do razpolaganja s sredstvi družbe (tujim premoženjem), kar vse izhaja tudi iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe. Obsojenec je bil znotraj podeljene prokure pooblaščen le za zakonito razpolaganje z družbinim premoženjem, kar pa dvigi družbinega (tujega) denarja, ki niso imeli podlage v poslovanju družbe, niso bili. Zagovorniki zato tudi ne morejo uspeti z navedbami, da je obsojenec le izvrševal naloge na podlagi podeljenega pooblastila, zaradi česar po njihovem stališču ni mogoče govoriti o opravljanju gospodarske dejavnosti. Obsojencu je bilo ravno na podlagi podeljene prokure, skladno z dolžnostmi in upravičenji, ki mu gredo kot prokuristu družbe, dano pooblastilo, da opravlja tista dejanja in naloge, ki pomenijo opravljanje gospodarske dejavnosti družbe, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. In kar je bistveno za presojo tega kaznivega dejanja, (dvignjenih) denarnih sredstev, ki so mu bila zaupana pri opravljanju gospodarske dejavnosti, obsojenec ni porabil za poslovanje družbe, pač pa si jih je protipravno prilastil. Nižjima sodiščema se ob povedanem zato ni bilo treba še posebej opredeljevati do načelnih razlik med vlogo prokurista in vlogo zakonitega zastopnika družbe. Glede na vse navedeno kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki, ni podana.

19. Zagovorniki v nadaljevanju navajajo, da bi se obtožbeni očitek lahko izpodbil z izvedbo predlaganih dokazov, ki jih sodišče žal ni izvajalo. Posebej zaskrbljujoče se jim zdi, da sodišče ni zaslišalo razbremenilne priče M. K., ki bi vedel povedati glede poplavljene dokumentacije, zaradi česar menijo, da je bil postopek voden v obsojenčevo škodo, saj sodišče ni upoštevalo 16. člena ZKP.

20. V zvezi z očitki, da bi se obtožbeni očitek lahko izpodbil s predlaganimi dokazi, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se jasno in določno sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Te morajo biti konkretizirane tako, da so navedeni razlogi in okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo kršitev zakona. Vložnik mora v zahtevi razločno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona in svoj očitek tudi konkretno obrazložiti. Šele na tak način uveljavljane kršitve omogočajo preizkus njihove utemeljenosti. Posplošenih in pavšalnih navedb zagovornikov, da bi se pritožbeni očitek lahko izpodbil s predlaganimi dokazi, zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati, saj zagovorniki niti ne povedo, ali in če, katero kršitev v zvezi s tem sploh uveljavljajo. Glede očitka, da sodišče ni zaslišalo priče M. K., zaradi česar zagovorniki menijo, da je bil postopek voden v obsojenčevo škodo, mimo določb 16. člena ZKP, pa je vložnikom treba pojasniti, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. ZKP v tretjem odstavku 16. člena obdolžencu sicer zagotavlja pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, vendar ta pravica ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, temveč je dolžno izvesti zgolj tiste dokaze, na podlagi katerih se uveljavljajo za konkreten primer pravno relevantna dejstva. Pri tem mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje priče M. K. zavrnilo ne le iz razloga, ker je bila obramba z njim prekludirana, pač pa tudi zato, ker je ocenilo, da zaslišanje navedene priče ni potrebno, saj je ugotovilo, da poslovna dokumentacija, ki naj bi bila uničena v poplavi, sploh nikdar ni obstajala. Pojasnilo je, da o tem, ali je bila kakršnokoli dokumentacija uničena, ni vedel povedati niti direktor družbe, soobsojeni M. N., kar bi mu glede na njegov položaj v družbi zagotovo moralo biti znano, če bi do uničenja zares prišlo. Obsojenca o kakršnemkoli uničenju dokumentacije predhodno nista izpovedovala ne računovodkinji F. ne priči L., ki je urejala knjigovodstvo družbe ob začetku stečajnega postopka, niti stečajnemu upravitelju H. Priča L. je celo povedala, da ji je obsojeni N. ob predaji dokumentacije izrecno rekel, da se v prostorih družbe nahaja vsa dokumentacija, pri čemer zatrjevanih listin med to dokumentacijo ni bilo. Presojo prvostopenjskega sodišča je kot pravilno sprejelo tudi višje sodišče in pri tem dodalo, da posojilne pogodbe, ki naj bi bile kvečjemu lahko sestavljene šele v letu 2007, do poplav pa naj bi po pričanju L. prišlo že v letu 2006, sploh niso mogle biti uničene. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče dokazni predlog za zaslišanje priče M. K. utemeljeno zavrnilo, svojo odločitev pa tudi ustrezno in argumentirano obrazložilo, zato sodišču ni mogoče očitati kršitve 16. člena ZKP.

21. Relativno bistveno kršitev določb postopka zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da je bil na predobravnavnem naroku zaslišan stečajni upravitelj, na izpovedbo katerega se opira sodba, čeprav se na predobravnavnem naroku dokazi ne smejo izvajati. Sodišču očitajo, da je s takšnim postopanjem obsojenca neenakopravno obravnavalo, saj je bil stečajni upravitelj kot obremenilna priča osebno prisoten na tem naroku. Po stališču zagovornikov gre za nedovoljen dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa. Menijo, da je podana kršitev iz 18. člena ZKP, kakor tudi kršitev 2. točke (pravilno drugega odstavka) 331. člena ZKP, kar utemeljuje s tem, da je bil stečajni upravitelj na naroku dne 13. 11. 2012, na katerem je bil zaslišan, ves čas prisoten in je poslušal navedbe obeh obsojencev. Navajajo še, da se je z zaslišanjem obremenilne priče na obsojenca že tekom predobravnavnega naroka vršil nedovoljen psihični pritisk v smeri priznanja krivde.

22. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču višjega sodišča, da zatrjevana kršitev 18. člena ZKP ni podana, saj izpovedba stečajnega upravitelja zgolj zato, ker je bila priča zaslišana na predobravnavnem naroku, ni že sama po sebi dokaz, ki bi bil pridobljen v nasprotju z določbami drugega odstavka 18. člena ZKP, zagovorniki pa tudi ne zatrjujejo, da bi bile z izvedbo tega dokaza konkretno kršene kakršnekoli pravice obsojenca. Sicer pa sta se obdolženec in njegov zagovornik, kar je pojasnilo že višje sodišče, z zaslišanjem stečajnega upravitelja na predobravnavnem naroku izrecno strinjala. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 26. 10. 2012 namreč izhaja, da sta zagovornika obeh obdolžencev tudi sama predlagala, da se narok preloži in se pred izjavo o krivdi obdolžencev zasliši še stečajni upravitelj R. H. Glede na navedeno se kot neutemeljene izkažejo, tudi sicer z ničemer konkretizirane navedbe zagovornikov o neenakopravnem obravnavanju obsojenca. Vrhovno sodišče prav tako pritrjuje višjemu sodišču, da ni podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP. Stečajni upravitelj R. H. je bil namreč zaslišan na samem začetku predobravnavnega naroka, še preden so stranke začele podajati svoje navedbe, in bil po zaslišanju nato tudi odpuščen. O zatrjevani kršitvi zato ni mogoče govoriti. Neupoštevne so tudi navedbe zagovornikov glede psihičnega pritiska, saj zagovorniki, zlasti ob dejstvu, da obsojeni J. krivde na predobravnavnem naroku ni priznal, ne povedo, kakšen pritisk naj bi se v smeri priznanja krivde nanj sploh vršil. Glede na to, da obsojeni J. krivde po obtožbi v tej kazenski zadevi ni priznal, pa je očitno, da zaslišanje stečajnega upravitelja na predobravnavnem naroku ni imelo nobenega vpliva na njegovo odločitev o (ne)priznanju krivde.

23. Z navedbami, da ostaja negotovo dejstvo, koliko plač je bilo obsojencu v letih 2001 do 2006 dejansko izplačanih, in ali ta znesek ustreza znesku, ki naj bi ga obsojenec neupravičeno prejel, zagovorniki po vsebini ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki pravnomočne sodbe, iz katerih izhaja, da obsojenec ni imel nobenih odprtih terjatev do družbe in da noben od dvignjenih zneskov ni predstavljal izplačila plač. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi v primeru navedb, da bi sodišče v zvezi z dvigi moralo odšteti zneske plač, ki bi jih obsojenec v inkriminiranem obdobju moral prejeti, da je sodišče zmotno ocenilo, da je izvedenec K. zneske plač odštel od zneskov, ki so pod obtožbo, da je gotovo, da obsojenec vseh plač ni dobil izplačanih in da je šlo za upravičene dvige obsojenca, ki za svoje delo ni prejel rednih plač in da bi zato obsojenec kvečjemu lahko izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti ter da je povsem logično, da obsojenec v stečajnem postopku ni prijavil svojih terjatev iz naslova neizplačanih plač, saj je v višini neizplačanih plač že sam dvignil gotovino.

24. Glede zatrjevanj zagovornikov, da sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, ali je obsojenec sam odredil gotovinske dvige, ki so predmet izreka sodbe, in da, kolikor obsojenec ni bil hkrati odredbodajalec, ne more odgovarjati za dvige zneskov, Vrhovno sodišče ugotavlja, da teh navedb, s katerimi se tudi sicer po vsebini napada dejansko stanje, zagovorniki v pritožbi niso uveljavljali, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Zagovorniki ne morejo uspeti niti s trditvami, da se ne morejo znebiti občutka, da je sodišče bolj vneto izvajalo dokaze v smeri potrditve obtožbe. S tem zgolj izražajo lasten, subjektiven ter povsem posplošen in pavšalen pogled na vodenje predmetnega kazenskega postopka.

25. Za nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodbe in zato nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi v primeru očitkov, da je sodišče določena dejstva ugibalo in da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moglo utemeljeno sklepati, da naj bi prišlo do večkratnega financiranja avtomatov po leasing pogodbah. Tudi sicer ta dejstva za presojo obstoja očitanega kaznivega dejanja niso bistvena, kar izhaja že iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Glede na povedano zato tudi ne držijo očitki zagovornikov, da sta bila s takšnim postopanjem sodišča kršena ustavna pravica do enakosti in načelo domneve nedolžnosti.

C.

26. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicujejo zagovorniki obsojenega D. J., zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom v delu glede obsojenega D. J. temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na njegovo premoženjsko stanje, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je Vrhovno sodišče obsojenega D. J. oprostilo plačila sodne takse. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega M. N. pa je Vrhovno sodišče ugodilo in sodbo Višjega sodišča v Celju v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, ki bo moralo v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pred opravo pritožbene seje o njej obvestiti tudi obdolženega M. N. (1) Glej Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 819. (2) Prav tam.

(3) Glede na takšne dejanske ugotovitve tudi ni nastopila upravnopravna obveznost obsojenca iz 2. člena Zakona o prijavi prebivališča, po katerem mora posameznik prijaviti stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja, odjaviti stalno prebivališče, če se za stalno odseli z območja Republike Slovenije, prijaviti začasni odhod z območja Republike Slovenije, ki traja več kot tri mesece ter prijaviti in odjaviti začasno prebivališče. (4) Npr. odločbe I Ips 59133/2012-196 z dne 21. 8. 2014, I Ips 42257/2011-201 z dne 5. 9. 2013 in I Ips 36901/2010-1011 z dne 12. 7. 2013 in druge.

(5) Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-328/03 z dne 12. 5. 2005, 9. točka obrazložitve.

(6) Ustavno sodišče je v odločbi Up-574/13-20 z dne 17. 6. 2014, s katero je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča, ker v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pritožniku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata seznanil z odgovorom vrhovnega državnega tožilca na njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti, zapisalo, da ima obdolženec v skladu z 22. členom Ustave pravico, da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov položaj. Bistveno sporočilo te odločbe je torej v tem, da mora biti pravica do izjave brezpogojno varovana ne le v okviru postopka na prvi in drugi stopnji, pač pa tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ( dodalo VS RS ).

(7) Npr. odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015, Up-497/14-15 z dne 24. 11. 2016 in druge.

(8) Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/02, Up-546/01-21 z dne 23. 10. 2003, 14. točka obrazložitve.

(9) Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-1266/05-24 z dne 7. 6. 2007, 7. točka obrazložitve.

(10) Tako odločba Ustavnega sodišča Up-487/10-20 z dne 20. 1. 2011, 5. točka obrazložitve.

(11) Glej prav tam.

(12) Tako npr. odločba Ustavnega sodišča Up-340/14-17 z dne 24. 9. 2015. (13) Sodba ESČP z dne 25. 3. 1998. (14) Sodba ESČP z dne 3. 5. 2007. (15) ESČP se je pri tem sklicevalo na zadeve Yakovlev proti Rusiji z dne 15. 3. 2005, Groshev proti Rusiji z dne 20. 10. 2005 in Mokrushina proti Rusiji z dne 5. 10. 2006, v katerih je v bistvenem podobnih primerih, ker pritožnikom, kljub njihovi zahtevi, ni bila dana možnost prisostvovati na pritožbenih obravnavah ( appeal hearing ), prav tako ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. (16) Primerjaj Horvat, mag. Štef an,

Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP-K, Uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana 2012 , str. 43 in 44. (17) Da za ugotovitev kršitve človekove pravice ni treba dokazati dejanskega škodljivega posega v to pravico, izhaja npr. iz odločbe Ustavnega sodišča Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004, 32. točka obrazložitve.

(18) Npr. zadeve I Ips 59133/2012-196 z dne 21. 8. 2014, I Ips 42257/2011-201 z dne 5. 9. 2013, I Ips 33281/2010-253 z dne 10. 5. 2012, I Ips 209/2008 z dne 26. 2. 2009. (19) Da to kršitev tudi hrvaška sodna praksa, ob v tem delu v bistvenem enaki zakonski ureditvi, obravnava kot absolutno procesno kršitev, čeprav v zakonu ni izrecno predvidena kot absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, izhaja iz Pavišić, Berislav, Komentar Zakona o kaznenom postupku, Dušević & Kršovnik, d.o.o., Rijeka, 2011, str. 858.