Jedro

Zaradi ugotovljenih olajševalnih okoliščin, toženi stranki ni uspelo dokazati, da so izkazani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Disciplinski ukrep, ki so ga izrekli organi tožene stranke, je bil za storjeno kršitev predpisan kot obligatoren in je zato kot tak zakonit. Ni pa v sorazmerju s posledicami in številnimi olajševalnimi okoliščinami, ki jih je treba pri izreku disciplinske sankcije upoštevati. Izpodbijana sodba je zato pravno pravilna, ker so bili podani pogoji po 90. členu ZDR (1990) za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Disciplinski organi tožene stranke so ugotovili, da si je tožnica dne 4. 7. 2001 z nezakonitim razpolaganjem s sredstvi, ki so ji bila dosegljiva pri delu, prilastila 40.200,00 SIT od vnovčenih nedobitnih srečk. S tem je storila hujšo kršitev delovnih obveznosti in ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da so podane številne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo tak izrek. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnico sprejeti nazaj na delo, ter ji plačati davke in prispevke in tudi plačo, ki bi jo prejemala, če bi bila ves čas v delovnem razmerju.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so pri tožnici podane takšne olajševalne okoliščine, ki po določbi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) utemeljujejo pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obstaja glede odločilnih dejstev nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, ki so podlaga izpodbijane sodbe. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišči sta izvršitev izrečenega ukrepa pogojno odložili, za to pa nista navedli utemeljenih razlogov. Sodišči sta napačno razlaga interni akt tožene stranke, v katerem nikjer ni določeno, da za določene disciplinske kršitve olajševalnih okoliščin ni potrebno upoštevati. Disciplinska organa sta olajševalne okoliščine obravnavala, vendar jih nista mogla upoštevati pri izreku disciplinskega ukrepa, v izpodbijani sodbi pa ni navedenih razlogov, zakaj bi jih morala bolj upoštevati. Izrečeni ukrep je bil v skladu z disciplinsko politiko tožene stranke.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so določeni v 367. in 370. členu ZPP. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču ugotovitve, ki so dejansko njene lastne pritožbene trditve (stran 3 pritožbe) - kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem jasno povzeto (stran 3 sodbe). Revizija ne pove, s katerimi listinami so v nasprotju razlogi sodbe. Če pa pod listino misli na interni akt tožene stranke, gre za materialni predpis, ki je podlaga za odločitev: napačna uporaba (tudi razlaga) materialnega predpisa pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava in ne formalno pomanjkljivost sodbe, ki se lahko uveljavlja kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba tudi ima razloge oziroma obrazložitev o vseh odločilnih dejstvih. Če se tožena stranka z dokazno oceno sodišča in njegovo odločitvijo ne strinja, to ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Ob pravni podlagi, na katero sodišči prve in druge stopnje pravilno opirata svoji odločitvi, je treba upoštevati tudi določbe Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84 - Mednarodne pogodbe - v zvezi v Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija). V 4. členu Konvencije je določeno, da delovno razmerje delavca ne preneha, če ni za to resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Po določbi točke a) drugega odstavka 9. člena Konvencije je na delodajalcu dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po definiciji iz 4. člena Konvencije. Hujša kršitev delovnih obveznosti, ki jo stori delavec, sodi v pojem "obnašanje delavca". Ta je bila ugotovljena v dokaznem postopku na sodišču prve stopnje.

Številne olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodijo v dejansko podlago sodbe. Ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje o olajševalnih okoliščinah, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Med olajševalnimi okoliščinami je sodišče posebej poudarilo ravnanje tožnice, da je še isti dan hotela svoje dejanje popraviti, torej njeno obžalovanje in zavedanje nepravilnosti svojega ravnanja. Prav tako je del zneska poravnala takoj, še pred obremenitvijo tožene stranke s strani organizatorja igre na srečo. Tako ravnanje tožnice po storitvi kršitve tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje pozitivno prognozo, zaradi katere je pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa smiselna in utemeljena. Ob upoštevanju tudi drugih olajševalnih okoliščin (delovna doba pri toženi stranki brez disciplinskih kršitev, uspešnost dela in preživljanje dveh šoloobveznih hčera) je utemeljena tudi presoja obeh sodišč, da te okoliščine pretehtajo obteževalne okoliščine: težo kršitve in stopnjo odgovornosti ob upoštevanju dejavnosti tožene stranke in generalno prevencijo.

Zaradi ugotovljenih olajševalnih okoliščin, toženi stranki ni uspelo dokazati, da so izkazani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Disciplinski ukrep, ki so ga izrekli organi tožene stranke, je bil za storjeno kršitev predpisan kot obligatoren in je zato kot tak zakonit. Ni pa v sorazmerju s posledicami in številnimi olajševalnimi okoliščinami, ki jih je treba pri izreku disciplinske sankcije upoštevati. Izpodbijana sodba je zato pravno pravilna, ker so bili podani pogoji po 90. členu ZDR (1990) za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa.

Sodišče je pooblaščeno odločiti tako, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. V prvem odstavku 8. člena Konvencije je določeno, da se lahko delavec, če meni, da mu je delovno razmerje neopravičeno prenehalo, pritoži (med drugim) pri sodišču. Ta organ ima po določbi prvega odstavka 9. člena Konvencije pravico proučiti razloge za prenehanje delovnega razmerja ter druge okoliščine v zvezi s primerom, in odločiti, ali je bilo prenehanje opravičeno. Iz te določbe izhaja, da sodišče ugotavlja in presoja razloge in tudi določene (torej tudi olajševalne) okoliščine posameznega primera. To je storilo sodišče prve stopnje. Sodišči torej nista prekoračili pooblastil, ki jih daje Konvencija, ravnali pa sta tudi v skladu z določbo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS), ki določa obseg odločanja delovnih sodišč. Delovna sodišča lahko na podlagi 2. točke prvega odstavka navedenega člena tudi spremenijo odločitve organov tožene stranke, torej delodajalca.

Revizijsko sodišče je po obrazloženem, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).