Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.799,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2004 dalje. V presežku za še zahtevanih 4.459,91 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vsaki od pravdnih strank je naložilo, naj plača del stroškov nasprotne stranke, sorazmerno njenemu uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Odločilo je, da pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo okoliščin, pomembnih za odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so od škodnega dogodka do izdaje sodbe potekla že tri leta, toženka pa odškodnine še ni plačala. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in zaradi strahu, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

7. Tožnik je v škodnem dogodku – tedaj je bil star 34 let – utrpel zvin desne rame in delno raztrganino tetive mišice supraspinatus. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje odločitev sodišč o ustreznosti odškodnine v višini, ki obravnavani primer umešča med škode manjšega obsega. V odmerjeni odškodnini v višini 2.100 EUR za telesne bolečine je sodišče ustrezno upoštevalo, da je bilo zdravljenje ambulantno, da so bolečine vztrajale nekaj več kot mesec dni, zatem pa so se in se bodo občasno pojavljale pri ekstremnih gibih vzročenja in notranjega obrata rame in da je bil tožnik v bolniškem staležu 20 dni. Njegove življenjske aktivnosti so le nekoliko zmanjšane. Tožnik ima težave pri gibih, ko z roko rotira navzven, zaradi česar je oviran pri opravljanju poklica upravnika občine in nekoliko oviran pri ponavljajočih delih na kmetiji. Odmerjena odškodnina v višini 1.500 EUR ustrezno odraža tožnikovo trpljenje zaradi opisanih prikrajšanj. Celotna odškodnina, ki z upoštevanjem zneska, plačanega na račun odškodnine pred pravdo, znaša skupno 4.230 EUR, in je ob sojenju na prvi stopnji predstavljala nekaj več kot 5 povprečnih neto plač, je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih.(1) Višje odškodnine v primeru podobnih poškodb so bile prisojene v zadevah, v katerih je zdravljenje vključevalo hospitalizacijo in je trajalo dalj časa, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je bilo obsežnejše. V višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, in kakršna je tudi odškodnina v obravnavani zadevi, je upoštevan tudi časovni razmik med nastankom škode in trenutkom odločanja o odškodnini. Dejstvo, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po dveh letih in pol od vložitve tožbe, pa samo po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine.(2)

8. Ker očitka bistvenih kršitev določb postopka tožnica ni obrazložila, revizijsko sodišče pa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti iz teh razlogov ne preizkuša, se o tem razlogu ni bilo mogoče izreči. 9. Glede na to, da revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), na navedbe v zvezi z nepravilnostjo odločitve o stroških ni bilo treba odgovoriti.

10. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. sodba II Ips 303/2005 z dne 8. 3. 2007. Op. št. (2): Prim. npr. sodbi II Ips 707/2005 z dne 16. 3. 2006 in II Ips 111/2000 z dne 7. 12. 2000.