Jedro

Tožnica je v letu 2006 prejela vdovsko pokojnino iz Italije. V skladu z mednarodnim sporazumom o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodkov in premoženja, ki ga je imela Slovenija sklenjenega z Italijo, pa se omenjeni dohodek obdavči samo v Sloveniji. Zato tožnici od odmerjene dohodnine utemeljeno ni bil odštet znesek v tujini plačanega davka.

Postopek sporazumevanja iz 3. odstavka 25. člena mednarodnega sporazuma je samostojen postopek (v smislu člena 256 in naslednjih ZDavP-2) ter je ločen od postopka pritožbe zoper odmerno odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj, Izpostava Kranj, odločil, da se tožnici za leto 2006 odmeri dohodnina v znesku 2.741,98 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 210,00 EUR znaša 2.531,98 EUR in mora biti plačana v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je izpodbijana odločba izdana v skladu z 102. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06 – UPB-4, v nadaljevanju ZDoh-1) in 158. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) ter Odredbo o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2006 (Uradni list RS, št. 117/05). Davčni organ je odločil na podlagi napovedi za odmero dohodnine za leto 2006, ki jo je vložila zavezanka. Osnova za odmero dohodnine je 5.355.223,00 SIT, ki je bila zmanjšana za splošno olajšavo iz 105. člena ZDoh-1 v višini 604.330,00 SIT. Nadalje je bila tožnici osnova zmanjšana za plačane zneske za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše v nadaljnjem znesku 65.000,00 SIT. V skladu z določbo 3. odstavka 106. člena ZDoh-1 je bilo zavezanki priznano zmanjšanje dohodnine v višini 14,5 % odmerjene pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v znesku 747.319,00 SIT. Od odmerjene dohodnine je bila v skladu z določbo 2. odstavka 117. člena ZDoh-1 odšteta med letom plačana akontacija dohodnine v skupnem znesku 50.324,00 SIT. Zavezanka je v napovedi dohodka iz naslova 1106 uveljavljala tudi v tujini plačani davek. V skladu z mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodkov in premoženja, ki jo ima Slovenija sklenjeno z Italijo, pa se omenjeni dohodek obdavči samo v Sloveniji. Zato zavezanki od odmerjene dohodnine ni bil odštet znesek v tujini plačanega davka. Vračilo v tujini plačanega davka pa lahko zavezanka uveljavlja pri pristojnem davčnem organu v tujini.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT 499-01-422/2008 z dne 16. 2. 2009 pritožbi tožeče stranke ugodilo ter nadomestno odločbo, ki jo je prvostopni organ izdal po vložitvi tožničine pritožbe dne 19. 6. 2008 opr. št. 05 00243 0 odpravilo, pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Kranj, Izpostava Kranj, št. DT 05 00243 0 z dne 18. 10. 2007 pa vzelo v reševanje. Pri tem je drugostopni organ odločil, da omenjeno pritožbo zavrne iz naslednjih razlogov. V konkretnem primeru ni sporno, da je pritožnica rezidentka in državljanka Republike Slovenije v skladu s 4. in 5. členom ZDoh-1. Eden izmed virov dohodnine je tudi dohodek iz zaposlitve iz 1. odstavka 23. člena ZDoh-1. Za omenjeni dohodek se v skladu z 2. odstavkom 24. člena šteje dohodek iz delovnega razmerja in dohodek iz drugega pogodbenega razmerja ali razmerja na drugi podlagi. Za dohodek iz delovnega razmerja pa se štejejo tudi pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pritožnica je v napovedi za odmero dohodnine za leto 2006 napovedala poleg dohodka iz oddajanja premoženja v najem tudi dohodke iz naslova pokojnine iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (vdovska pokojnina) v višini 5.153.925,00 SIT, ki izvira iz Italije. Navedla je, da uveljavlja oprostitev v skladu z mednarodno pogodbo z Italijo. Napovedi je priložila tudi CUD 2007 in v napovedi vpisala tudi podatke o tujih prispevkih. Sporazum med Socialistično federativno Republiko Jugoslavijo in Italijansko Republiko o izogibanju dvojnemu obdavčenju dohodka in premoženja (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/83, Akt o nasledstvu sporazuma, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 11/92, v nadaljevanju Sporazum), ureja vprašanje obdavčevanja dohodkov, ki jih rezident Republike Slovenije prejema iz Italije. V skladu s 1. odstavkom 18. člena Sporazuma se pokojnina in drugi podobni prejemki, izplačani rezidentu države pogodbenice na podlagi prejšnje zaposlitve, obdavčijo samo v tej državi. Glede na to, da ima tožnica sama prebivališče v Republiki Sloveniji se šteje za rezidenta Slovenije. Prav tako je slovenska državljanka. Zato je dolžna od svoje pokojnine iz Italije plačati davek v Sloveniji, v Italiji pa te pokojnine ni mogoče obdavčiti. Ker v skladu z mednarodno pogodbo Italija nima pravice obdavčiti sporne pokojnine, tudi Slovenija ne more priznati tega plačanega davka kot odbitek od odmerjene dohodnine, saj je v Italiji davek odtegnjen v nasprotju z veljavnimi predpisi. Kolikor v Italiji od pokojnine pritožnici odtegujejo davek, pa ima slednja možnost vračilo plačanega davka uveljavljati pri pristojnih italijanskih davčnih organih. Sporazumevanje iz 3. odstavka 25. člena Sporazuma poteka skladno s 1. podpoglavjem 2. poglavja ZDavP-2, členi od 256 do 258, tako, da zavezanec sam vloži vlogo za uvedbo postopka skupnega dogovarjanja, ki je ločen od postopka pritožbe zoper odmerno odločbo. Drugostopni organ tako ugotavlja, da je bila pritožnici dohodnina za leto 2006 odmerjena v skladu z veljavnimi predpisi. Zato tudi ni mogoče ugoditi njeni zahtevi za povračilo že plačane dohodnine za leto 2006. Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo upravnih organov ne strinja. Najprej podrobno pojasnjuje, kako je prišlo do izdaje izpodbijane odločbe in kakšna je njena vsebina v povezavi z odločbo organa druge stopnje. Za tožnico nikoli ni bilo sporno, da v danem primeru prihaja v poštev Sporazum in ne konvencija med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske Republike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka iz premoženja, saj slednje Italija še ni ratificirala. Slovenski zakoni predpisujejo, da se odpravi dvojna obdavčitev dohodkov rezidenta iz virov izven Slovenije. To se v obravnavanem primeru opravi tako, da se pri davčni odmeri odbije dvojni plačani davek v smislu 127. člena ZDoh-1 in 256. člena ZDavP-2. Navedeni določili izrecno predpisujeta, da lahko rezident od odmerjene dohodnine odšteje znesek ustreznega dela dohodnine, ki jo je plačal od dohodkov izven Slovenije. Navedeno lahko uveljavlja že v napovedi za dohodnino. Z izpodbijanima odmernima odločbama pa upravni organ prve in druge stopnje nista odštela zneska v tujini plačanega davka, pri čemer sta bila kršena določila 127. člena ZDoh-1 in 256. člena ZDavP-2. Sporazum sta sklenili državi in ne davčni zavezanec. Nepravilno je stališče prvo toženke in drugo toženke, da mora tožnica sama od davčnega organa v Italiji zahtevati povrnitev v Italiji odmerjenega in odtegnjenega davka. Prav določilo 25. člena Sporazuma, kakor tudi določilo 256. člena do 258. člena ZDavP-2 oziroma 241. do 243. člena ZDavP-1 so namenjeni postopku sporazumevanja za odpravo dvojnega obdavčenja. Če tožnica kot rezident Slovenije meni, da ji bodo z ukrepi ene ali obeh držav pogodbenic naloženi oziroma ji utegnejo biti naloženi davki, ki niso v skladu s Sporazumom, se sme, ne glede na pravna sredstva, ki so predvidena v notranjih zakonih teh držav, obrniti na pristojni organ države pogodbenice, katere rezident je. To mora storiti v dveh letih po prvem obvestilu o ukrepu, ki omogoča obdavčenje, ki ni v skladu s sporazumom. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ neposredno prekršil določila mednarodne pogodbe in z dokončno odločbo zavrnil reševanje ugovora, ki ga je tožnica nanj naslovila po določilu 3. odstavka 25. člena Sporazuma skupaj s pritožbo. Gre za samovoljnost upravnega organa. Problem ima zavezanec s tem, da je njegov dohodek s sporno odmerno odločbo v Sloveniji dvojno obdavčen. Problem ima tudi s tem, da je z odmerno odločbo davčni položaj zavezanca interpretiran tako, da se dohodek obdavči samo v Sloveniji, ter da se mu zaradi tega v tujini plačanega davka ni odbilo. Ob tem se mu je naložilo plačilo slovenskega davka. Sklenitev mednarodne pogodbe izraža namen pogodbenic, da se bosta izogibali dvojnemu obdavčenju za neposredno obdavčenje. Za rešitev problema v zvezi z izogibanjem dvojnega obdavčenja po mednarodni pogodbi je pristojen organ države pogodbenice in ne davčni zavezanec. Z izpodbijanimi odmernima odločbama je bila v Sloveniji uveljavljena dvojna obdavčitev dohodka zavezanca, kljub podatkom zavezanke, da je bil v tujini odtegnjen in plačan davek ter predložena ustrezna dokazila. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se njeni tožbi ugodi izpodbijano odločbo pa v celoti odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi naj se ji priznajo stroški upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so razlogi za odločitev tožene stranke razvidni tako iz izpodbijane prvostopne kot tudi drugostopne odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe iz omenjenih razlogov.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožnica je v letu 2006 prejela vdovsko pokojnino iz Italije, ki je bila obdavčena tako v Italiji kot tudi v Sloveniji. Ne glede na to pa v danem primeru ni podlage za ugotovitev, da se tožničina pokojnina, prejeta v Italiji, v skladu z 18. členom Sporazuma ne bi v celoti obdavčila v Sloveniji, niti da bi se ji nesporno plačani znesek davkov in prispevkov v skladu s 127. in v povezavi s 128. členom ZDoh-1 oziroma 273. členom ZDavP-2 obračunal kot odbitek v osnovi za dohodnino. Tudi 273. člen ZDavP-2, ki ga davčna organa sicer izrecno ne navajata, določa, da davčni zavezanec, ki je rezident, lahko uveljavlja odbitek za ustrezen znesek plačanega davka v tujini od dohodkov, ki so vključeni za osnovo za dohodnino v Republiki Sloveniji v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine oziroma v napovedi za odmero dohodnine. V tem primeru so sestavni del ugovora tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka plačan v tujini dokončen in dejansko plačan. Osnove za to, da bi morala tožnica utemeljeno plačati davek v Italiji, pa glede na navedeni Sporazum, v danem primeru ni in temu dejstvu tožnica tudi ne oporeka. Zato slovenski davčni organi omenjenega odbitka pri odmeri dohodnine tožnici pravilno niso mogli upoštevati.

Nobenega dvoma pa ne more biti o tem, da je tožeča stranka pravilno sprožila postopek sporazumevanja iz 3. odstavka 25. člena Sporazuma. Tudi po mnenju sodišča gre v danem primeru za samostojen postopek, ki pa ga je treba izpeljati in ki po mnenju sodišča tudi ustreza členu 256 in naslednjih iz ZDavP-2. Kolikor pa tožeča stranka meni, da tožena stranka na njeno vlogo ni odreagirala, pa bi morala, pa ima na voljo pravna sredstva, ki jih za take primere določa ZUP, oziroma zadevo obravnava kot nedovoljen molk upravnega organa.

Nasvet, ki ga je tožnici dal upravni organ, naj neupravičeno odtegnjen davek tožnica poiskuša dobiti povrnjen v Italiji, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Dan pa je bil verjetno iz razloga, ker so davčni organi v Italiji najbrž spregledali dejstvo, da se je upravičenec do sporne pokojnine spremenil tako, da se je iz italijanskega državljana prenesel na slovensko državljanko.

Do ostalih tožbenih ugovorov se sodišče ni podrobneje opredeljevalo, saj so glede na ugotovljeno in povedano, irelevantni.

Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.