Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi.

Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki II izreka, tako da v tej točki v celoti na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati na delo in ji od 4. 7. 2020 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja (priznati delovno dobo in jo prijaviti v obvezna zavarovanja) ter ji za čas od 4. 7. 2020 do izdaje sodbe plačati plačo v znesku 1.911,38 EUR, znižano za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V presežku, v višini nadomestil za čas brezposelnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec se zahtevek zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 4. 2020, ki jo je toženka podala tožnici, nezakonita in zato delovno razmerje še traja z vsemi pravicami (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo in ji od 4. 7. 2020 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja (prizna delovno dobo in jo prijavi v obvezna zavarovanja) ter ji za čas od 4. 7. 2020 do izdaje sodbe obračuna plačo v bruto znesku 1.911,38 EUR, odvede davke in prispevke ter ji plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka II izreka). Naložilo ji je, da tožnici plača pravdne stroške v znesku 1.063,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in pomanjkljiva ter je ni mogoče preizkusiti. Podano je nasprotje glede bistvenih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je storilo kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni naredilo dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zmotno je uporabilo materialno pravo, in sicer določbe ZIUPPP. Te določbe se v času podaje odpovedi, ko je veljal ZIUZEOP, niso uporabljale. ZIUZEOP je določil svojo veljavnost retroaktivno. Ni prepovedal podaje odpovedi. Tožnica je bila napotena na čakanje na delo od 6. 4. 2020 do 17. 4. 2020, na dan podaje odpovedi je bila v bolniškem staležu. Ravnanja toženke pred podajo odpovedi dne 22. 4. 2020 niso bistvena za odločitev. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev glede obstoja poslovnega razloga. Toženka je že v odpovedi utemeljila, zakaj jo je podala tožnici. V postopku pred sodiščem prve stopnje je to dodatno pojasnila, odgovarjala je na očitke tožnice, da je bila diskriminirana. Sodišče prve stopnje je dejstva ugotavljalo izven trditvene podlage tožnice, ki ni navedla, da je bila diskriminirana zaradi bolniškega staleža. Ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Toženka ni bila dolžna upoštevati kriterijev. Tožnica je bila zadolžena za znamke A.,B.in C., marketinške aktivnosti za te znamke so se začele izvajati šele sredi maja 2021 (A.) oziroma te znamke še danes nimajo skrbnikov (B., C.). Blagovne znamke, ki sta jih pokrivala druga dva delavca, so zahtevale takojšnjo aktivacijo. Toženka je iz ekonomskih in posledično organizacijskih razlogov podala odpoved tožnici. Ni je diskriminirala, četudi so nekateri delavci na istem delovnem mestu obdržali zaposlitev. V času, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, so njeno delo opravljali drugi delavci, kar ne predstavlja diskriminacije. Delo je moralo biti opravljeno. Tožnica, ko je toženka sprejela odločitev o podaji odpovedi, ni bila v bolniškem staležu. D.D. je marketinške aktivnosti v zvezi z znamko A. opravila, ko je bila tožnici odpoved že podana. Zakonita zastopnica je, ko je bila zaslišana, izpovedala, da je prišlo do prenosa dela s tožnico na D.D., ker je bila tožnica odsotna z dela, in ne zaradi odpovedi. Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi lahko šlo za diskriminacijo. Takšen zaključek je nejasen. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za navedbe, ki utemeljujejo sodno razvezo, pravila o prekluziji ne veljajo. Toženka je navedla, da je izgubila zaupanje v tožnico in da nima prostega delovnega mesta, kjer bi lahko opravljala delo. V primeru, ko so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1, je treba dati prednost sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (sodba in sklep VIII Ips 240/2021). Upošteva se okoliščine po prenehanju delovnega razmerja, izjemoma pa tudi tiste, ki so bile prej (sodbi VIII Ips 54/2017, VIII Ips 305/2015). O okoliščinah je izpovedala zakonita zastopnica toženke, da ne vidi možnosti za reintegracijo in da ni potrebe po delu tožnice. Toženka je v vmesnem času organizirala delovni proces, tako da je zaposlila druge delavce. Sodišče prve stopnje dokazov za sodno razvezo ni izvedlo. Od reparacije ni odštelo nadomestila za čas brezposelnosti in odpravnine. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, razen glede reparacijskega zahtevka. Svojo odločitev je ustrezno utemeljilo. Razlogi v izpodbijani sodbi so jasni in je sprejeto odločitev vsekakor mogoče preizkusiti.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 8. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP konkretizira glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 4. 2020 obrazložena, da pa toženka v njej ni utemeljila, zakaj je odpoved podala ravno tožnici. Na podlagi takšne ugotovitve sodišče prve stopnje ni štelo, da odpoved ne bi bila obrazložena v smislu določbe 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti odpovedi sprejelo na podlagi presoje, da je toženka kršila določbe interventne zakonodaje in da izbire tožnice ni utemeljila; da torej ni dokazala, da ji odpovedi ni podala iz drugega, nedopustnega razloga, oziroma da pri izbiri delavca, kateremu bo delovno razmerje prenehalo, ni kršila načela prepovedi diskriminacije. Takšna presoja sodišča prve stopnje ni protispisna (protispisnost je podana, če gre pri ugotavljanju bistvenih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedi prič oziroma strank), da bi toženka sodišču prve stopnje lahko očitala kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Niti ta kršitev niti kršitev iz 14. točke ni podana, četudi tožnica ni izrecno navedla, da je bila diskriminirana, ker je bila v bolniškem staležu, sodišče prve stopnje pa je to ugotovilo. Šlo bi kvečjemu za ugotavljanje dejstev izven trditvene podlage, torej kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Tudi ta kršitev ni podana. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je odpoved prejela iz drugih, nedopustnih razlogov, da je bila diskriminirana, toženka pa že s svojimi navedbami, s katerimi je utemeljevala izbiro tožnice izmed štirih (treh) delavcev na istem delovnem mestu Vodja projektov v marketingu, ni utemeljila, zakaj bi odpoved podala ravno tožnici.

7. Toženka v pritožbi povzema del odpovedi, v kateri je navedla, da blagovne znamke, za katere je na delovnem mestu Vodja projektov v marketingu skrbela tožnica, ne bodo med prvimi podprte z aktivnosti, in da bo postopna aktivacija (po čakanju na delo) zahtevala, da ožji obseg kadra postane bolj fleksibilen in obvladuje večje število blagovnih znamk ter da se delo optimizira, tako da se na novo porazdelijo blagovne znamke. Poleg tega v pritožbi še navaja, da je bila tožnica zadolžena za znamke A., B. in C., marketinške aktivnosti za te znamke so se začele izvajati šele sredi maja 2021 (A.) oziroma te znamke še danes nimajo skrbnikov (B., C.). Blagovne znamke, ki sta jih pokrivala druga dva delavca, so zahtevale takojšnjo aktivacijo. Da so navedbe toženke same s seboj v nasprotju, kaže pritožba tudi glede podaje odpovedi, ko toženka po eni strani sama utemeljuje, da je odločitev o odpovedi sprejela že prej, po drugi strani pa sodišču prve stopnje očita, da tega ne bi smelo upoštevati, saj je relevanten le dan (22. 4. 2020), ko je odpoved podala.

8. Pred sodiščem prve stopnje je toženka izbiro delavca utemeljila z navedbami, da so bili na delovnem mestu Vodja projektov v marketingu zaposleni štirje delavci, eni delavki (E.E.) je delovno razmerje prenehalo na drug način; izbiro izmed treh delavcev (F.F., D.D. in tožnica) je toženka opravila na način, da sta zaposlitev ohranila dva delavca (F.F. in D.D.), ki sta zadolžena za blagovne znamke, ki so v letu 2019 imele večji doprinos kot znamke tožnice.

9. Te navedbe toženke, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ne utemeljijo izbire tožnice kot delavke na delovnem mestu Vodja projektov v marketingu, ki bi ji delovno razmerje prenehalo. Pri tem je bistveno, kot je pravilno izpostavljeno v izpodbijani sodbi, da je D.D., ki se je šele zaposlila pri toženki, do 22. 4. 2020, ko je toženka tožnici podala odpoved, opravljala delo en dan in tako ni mogla imeti bistveno višje obremenitve in višje pomembnosti blagovnih znamk kot tožnica oziroma bi to lahko imela le v primeru, če bi toženka blagovne znamke odvzela tožnici (ali drugim delavcem) in ji jih na novo dodelila. V nasprotnem primeru novo zaposlena D.D. ne bi imela nobene blagovne znamke in njen doprinos (toženka doprinos delavca prikaže kot doprinos blagovne znamke, za katero je dodeljen) nikakor ne bi bil višji od doprinosa tožnice.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi.

11. Toženka je predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi podala šele v 2. pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2021, po tem ko je sodišče prve stopnje že izvedlo dokaz z zaslišanjem strank. Navedla je le, da iz vseh vlog in izpovedi strank jasno izhaja, da med njima ni več potrebnega zaupanja, ki je ključno za izpolnjevanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi. Kot dokaz je predlagala: - zapisnik z naroka dne 20. 5. 2021; - kot doslej; - sodna presoja. Glede na navedeno sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov, enako kot mu očita, da predloga za sodno razvezo ni upoštevalo zaradi pravil o prekluziji. Sodišče prve stopnje je predlog, ki ga je toženka le pavšalno utemeljila, presojalo po vsebini in pravilno utemeljilo predvsem, da dejstvo, da je tožnica uveljavljala varstvo svojih pravic, ne more predstavljati okoliščine zoper reintegracijo.

12. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni podala navedb glede odpravnine, ki jo je prejela tožnica. Njene tovrstne pritožbene novote so na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevne, v vsakem primeru pa bo podlaga za plačilo odpravnine odpadla šele s pravnomočnostjo ugotovitve nezakonitosti odpovedi.

13. Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.), zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD). Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

14. Ker sicer niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke delno kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do navedb glede interventne zakonodaje, glede katere toženka pravilno opozarja na prehodne določbe Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZOEP; Ur. l. RS, št. 49/2020 in nadalj.), se ne opredeljuje, ker za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero je uspela s sorazmerno majhnim delom, kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožnici je dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo (tretji odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.). Pritožbeno sodišče ji je priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (v čemer so že zajeti stroški za posvet s stranko in pregled dokumentacije) in 2 % ali 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.