Jedro

Ssodišče je pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD. V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2018 in Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 15. 2. 2018 ter na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

2. Zoper sodbo je po pooblaščencu pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter odloči o povrnitvi stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroškov.

Kot ključni razlog za odločitev je sodišče napačno navedlo, da tožnik ni dokazal, da je v bil v 24 mesecih pred 15. 12. 2014 vsaj devet mesecev obvezno zavarovan za primer brezposelnosti. O tem, da v tem obdobju tožnik ni bil obvezno zavarovan za primer brezposelnosti oziroma, da zanj ni bil plačan prispevek za primer brezposelnosti, ni bil sam nikoli seznanjen. Šele na podlagi obrazložitve sodbe v 7. točki je izvedel, da je njegov delodajalec sklenil z državo sporazum, po katerem je Zavod za socialno zavarovanje Italije (INPS) prevzel obveznost plačila mesečnega nadomestila plače vsem odpuščenim delavcem in s tem tudi vseh obveznih prispevkov. Ker je bil INPS neposredni plačnik nadomestila, s pogodbo za odpuščene delavce tudi ni bilo predvideno plačevanje prispevka za primer brezposelnosti. Takšna obveznost INPS že pojmovno ne bi bila mogoča, saj bi moral v tem primeru INPS sam sebi plačati zadevni prispevek. Slednje ne pomeni, da tožeča stranka in njegovi sodelavci v spornem obdobju od 1. 1. 2012 do 15. 12. 2014 niso bili zavarovani za primer brezposelnosti. Da so bili zavarovani potrjuje dejstvo, da so vsi tožnikovi sodelavci rezidenti Republike Italije brez težav uveljavili pravico do nadomestila za primer brezposelnosti za čas po 15. 12. 2014. Teh težav niso imeli nekateri drugi sodelavci tožeče stranke, ki so rezidenti RS (obmejni delavci), katerim pa je INPS v obrazec U1 v točki 2 kot zavarovalno dobo vpisal tudi obdobje od 1. 1. 2012 do 15. 12. 2014. Glede na zgoraj opisano je bilo dejansko stanje v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je bil za tožnika prispevek za primer brezposelnosti za celotno obdobje od 1. 1. 2012 do 15. 12. 2014 plačan. Drugačni zaključki sodišča nimajo podlage v izvedenih dokazih. Predstavnica Zavoda za socialno zavarovanje Italije je na naroku pred zaprošenim sodiščem v Rimu z dne 25. 10. 2019 izpovedala, da solidarnostna pogodba ni določala, da bi INPS plačeval prispevke, saj gre za neposredno plačilo INPS, kar izniči dokazno vrednost obrazca U1, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje temeljilo grajano odločitev. Tožeča stranka se je skladno s 65. členom Uredbe 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti pravočasno in pravilno prijavila pri ZRSZ v evidenco brezposelnih oseb in tudi pravilno uveljavljala dajatev za čas brezposelnosti. Ni sporno, da za tožečo stranko kot brezposelno osebo velja zakonodaja RS, vendar bi glede na navedeno, moral ZRSZ v postopku preveriti, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti po slovenskem pravu. Tožeča stranka je dokazala, da so izpolnjeni pogoj minimalnega obdobja zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov v 59. členu ZUTD. Sodišče je s tem, ko tožeči stranki ni priznalo pravice do nadomestila za čas brezposelnosti po 15. 12. 2014 napačno uporabilo materialno pravo. Ugotovitev sodišča, da je INPS po sklenjeni pogodbi s tožnikovim delodajalcem prevzel obveznost plačila nadomestila plače odpuščenim delavcem v spornem obdobju samo potrjuje dejstvo, da bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ker temu ni tako izrek izpodbijane sodbe nasprotuje razlogom sodbe, zato je podana absolutno bistvena kršitev določil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako so kršene tudi ustavne pravice tožeče stranke, ki kot obmejni delavec uveljavlja pravico do nadomestila za brezposelnost, nastalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani italijanskega delodajalca. Sodišče je ugotovilo, da glede na to, da je tožnik v celotnem obdobju od 1. 1. 2012 do 15. 12. 2014 prejemal nadomestilo plače in da je bil zdravstveno ter pokojninsko zavarovan, ni bil dolžan preverjati, ali so bili zanj plačani prispevki za brezposelnost. Ugoditev njegovemu zahtevku terja že načelo enakosti oziroma enakega obravnavanja delavcev, kar nalaga tudi evropska zakonodaja. Tožnikovi sodelavci, ki so rezidenti Republike Italije so zadevno pravico brez težav pridobili. Zato bi ZRSZ in sodišče ob reševanju zahtevka moralo upoštevati, da gre za ustavno pravico tožeče stranke in ZUTD presojati v skladu z namenom zakona ratio legis, pa tega nista storila. Tožeči stranki sta sprva celo očitala prepozno vložitev prijave v evidenco brezposelnih. Sedaj veljavni zakon priznava brezposelni osebi pravico do nadomestila za primer brezposelnosti celo v primeru, če zavezanec delodajalec prispevka za primer brezposelnosti ni plačal. Nenazadnje bi se moralo upoštevati dejstvo, da bi ZRSZ izplačano nadomestilo tožniku do višine, ki mu pripada po slovenskem pravu refundirala Italija (INPS). Ugoditev tožbenemu zahtevku, ne glede na plačilo prispevkov za primer brezposelnosti, terjajo že tožnikove osebne okoliščine, čemur pritrjuje tudi sodna praksa odločba VIII Ips 150/2015 z dne 22. 9. 2015. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, niti niso podane zatrjevane procesne kršitve.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2018 in Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 15. 2. 2018, s katero tožeči stranki ni bila priznana pravica za denarno nadomestilo za primer brezposelnosti.

6. Pravno podlago v predmetni zadevi tvorijo določila Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) in Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (OJ L 166 s spremembami) z dne 30. 4. 2004 ter Uredba (ES) 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 284 s spremembami izvedbena Uredba). Pomembno je načelo ohranitve pravic v nastajanju, opredeljeno v 6. členu Uredbe (ES) 883/20041 in načelo enake obravnave dajatev dohodka, dejstev in dogodkov iz 5. člena Uredbe (ES) 883/2004. Vendar je za poglavje o dajatvah za brezposelnost Uredbe (ES) 883/2004 značilno, da odstopa, od nekaterih temeljnih načel koordinacije sistemov socialne varnosti, saj ureditev kot jo določa Uredba velja, če v tej uredbi ni določeno drugače. In ravno slednje je določeno za poglavje o dajatvah za brezposelnost. Razlog za oblikovanje posebnih pravil na področju dajatev za primer brezposelnosti je tesno povezan z njihovo posebno naravo. Nacionalni ZUTD v prvem odstavku 54. člena določa osebe, ki se obvezno zavarujejo, 57. člen določa osebe, ki jim je omogočena prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje, 59. člen pa določa minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravic, ki jih lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih izključno na podlagi plačila prispevkov, v kolikor zakon za posamezni primer ne določa drugače.2

7. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožeča stranka glede na izpolnjen in posredovan obrazec U1 s strani italijanskega nosilca zavarovanja,3 v Sloveniji upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Tožeča stranka vztraja, da so v relevantnem obdobju4 zanjo plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, tožena stranka pa opozarja, da plačilo prispevkov ni izkazano, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do priznanja vtoževane pravice.

8. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožeči stranki delovno razmerje pri italijanskem delodajalcu prenehalo 15. 12. 2014 zaradi kolektivne odpovedi iz poslovnega razloga. V obdobju od 1. 1. 2012 do 15. 12. 2014 je tožeča stranka prejemala nadomestilo v znesku 1.867,00 EUR bruto. V tem obdobju je bila pokojninsko in zdravstveno zavarovana, ne pa tudi za primer brezposelnosti.

9. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje.5 Glede na tožnikovo zatrjevanje, da so bili zanj v spornem obdobju od 1. 1. 2014 do 15. 12. 2014 plačani prispevki za primer brezposelnosti, je sodišče z zaprosilom redno sodišče v Rimu6 prosilo za izvedbo dokaza z zaslišanjem predstavnice INPS. Na naroku 25. 10. 2019 je predstavnica INPS pojasnila, da je bil tožnik zajet v kolektivni odpovedi delovnega razmerja dne 15. 12. 2014.7 Izplačilo mesečnega nadomestila v višini 1.867,00 EUR bruto pomeni, da ni predvideno nobeno zavarovanje za primer brezposelnosti, kar posledično pomeni, da prispevki niso bili plačani. Glede na to, da prispevki niso bili plačani, sporno obdobje v obrazcu U1 ne more biti označeno kot zavarovalna doba.

10. Tožnik se je kot brezposelna oseba prijavil v kraju stalnega bivališča skladno s 65. členom Uredbe (ES) 883/2004, vendar bi kot obmejni delavec zaradi posebnega položaja, imel tudi možnost prijave v Republiki Italiji, kjer je imel nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.8 Za potrebe učinkovitega delovanja notranjega trga, predvsem pa pravice do prostega gibanja delavcev je ključno, da oseba, ki se nahaja v čezmejnem dejanskem stanju ni obravnavana slabše od osebe, ki dela le v eni državi članici (v nadaljevanju DČ).9 Ker se je tožeča stranka prijavila pri ZRSZ v evidenco brezposelnih oseb in uveljavljala dajatev za čas brezposelnosti v državi svojega bivališča, je tožena stranka pravilno odločala upoštevajoč materialna pravila nacionalnega, to je slovenskega prava.10 Vse DČ so res zavezane spoštovati ista nadnacionalna koordinacijska pravila, ki so namenjena poenotenju formalnih, vendar ne tudi vsebinskih (materialnih) vidikov nacionalnih pravil socialne varnosti. Ravno slednje predstavlja v predmetni zadevi osrednji del problema.

11. Poleg načela enakega obravnavanja državljanom EU, je bilo s 5. členom Uredbe (ES) 883/2004 na raven splošnega pravnega načela povzdignjena tudi enaka obravnava dajatev dohodka, dejstev in dogodkov. Slednje načelo je sicer razvilo Sodišče Evropske Unije (SEU), ki pa ga je potrdilo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 169/2010 z dne 9. 5. 2011. Glede vprašanja, ali lahko uporaba koordinacijskih pravil prava EU vodi k negativnim posledicam za delavce migrante je ugotovilo, da je pomembno, da je tožnik obravnavan enako kot slovenski državljan, ki je obvezno zavarovan na našem ozemlju.11

12. Za uresničevanje načela seštevanja izpolnjenih dob iz 6. člena Uredbe (ES) 883/2004 je pomembna izmenjava informacij med pristojnimi institucijami DČ. Informacije o izpolnjenih dobah, ki jih sporoči DČ, v kateri so dobe bile izpolnjene, so zavezujoče in jih druga DČ, naj ne bi preizkušala.12 DČ pa obdrži pristojnost določati druge pogoje za dodelitev dajatev iz socialne varnosti ob upoštevanju 5. člena Uredbe (ES) 883/2004, pri čemer morajo biti pogoji uporabljeni na nediskriminatoren način.

13. Za področje zavarovanja za primer brezposelnosti glede 5.13 in 6. člena14 Uredbe (ES) 883/2004 je dopuščena izjema, ki jo določa bodisi Uredba (ES) 883/2004 sama, bodisi jo določajo izvedbeni predpisi Uredbe (ES) 987/2009. Slednje pomeni, da zakonodaja pristojne DČ lahko upravičenost do dajatve iz zavarovanja za primer brezposelnosti pogojuje z izpolnitvijo zavarovalne dobe.15

14. Razlogovanje SEU v zadevi Frangiomore (C-126/77) in Warmerdam (C-388/87) lahko poruši zavarovalniški princip vplačil in izplačil ter uveljavi posledično neupravičeno, ugodnejšo obravnavo brezposelnih oseb, ki so se znašle v čezmejnem stanju v primerjavi z brezposelnimi osebami DČ, v kateri je bilo obdobje izpolnjeno, pa po zakonodaji te DČ ne šteje k obdobju zavarovanja. Slednje rezultira v neuravnoteženosti finančnih obveznosti med različnimi DČ.

15. Iz vidika uravnoteženosti izpostavljenih finančnih obveznosti med različnimi DČ je potrebno zato zagotoviti, da osebe, ki se nahajajo v čezmejnem dejanskem stanju po pravu EU ne uživajo višje ravni socialne varnosti ali dodatne ugodnosti, ki zaradi odsotnosti čezmejnega elementa niso na voljo osebam, ki se ne gibljejo med DČ.16 Ureditev ne sme voditi do neupravičene ugodnejše obravnave čezmejnih delavcev ter nesorazmernih posegov v finančno stabilnost sistemov socialne varnosti, saj za ta obdobja niso bili plačani prispevki. Nenazadnje to stališče izpostavlja tudi Evropska komisija, ki dopušča možnost, da enotno pravilo o upoštevanju obdobij iz drugih DČ obsega tudi željo DČ, da se pri presoji neupravičenosti do denarnih dajatev iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma pri seštevanju obdobij ne upoštevajo obdobja, ki po nacionalnih pravilih, po katerih so bila dopolnjena niso relevantna za pridobitev dajatev za primer brezposelnosti.

16. Ker se določena obdobja v italijanski zakonodaji upoštevajo drugače kot v slovenski zakonodaji,17 je primerjava oziroma upoštevanje sporočenih dob velikokrat težavno.18

17. Na podlagi obrazloženega je sodišče pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD.19 V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020. 18. Sodišče je pravilno izpeljalo dokazni postopek ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, upoštevajoč koordinacijska pravila in določila nacionalne zakonodaje, pravilno odločilo, da ni izpolnjen pogoj iz 59. člena ZUTD,20 zaradi česar je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

19. Tožeča stranka bi sicer lahko, kot je omenjeno v predhodni 11. točki obrazložitve, glede na položaj obmejnega delavca, zaprosila za nadomestilo tudi v Republiki Italiji, saj je bila tam nazadnje zaposlena in v tem primeru bi ji INPS priznal pravice, ki gredo njihovim delavcem skladno z njihovo nacionalno zakonodajo. Tako pa mora ostati neupoštevno pritožnikovo zatrjevanje procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je prvostopno sodišče v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe jasno opredelilo, da je odločanje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje na območju Republike Slovenije vezano na materialna pravila nacionalnega prava, ki takšnih (ugotovljenih) izjem oziroma posebne ureditve v 59. členu oziroma v celotnem ZUTD ni ter da ne more biti odločanje v Republiki Sloveniji vezano na (neusklajeno) prakso pristojnega nosilca zavarovanja za primer brezposelnosti v Italiji.

20. Sodišče je v 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da je tožeča stranka neuspešno zatrjevala, da so bili zanjo za obdobje od 1. 1. 2012 do 15. 12. 2014, prispevki plačani, saj izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Tožniku kot delavcu je bilo v Republiki Italiji, že na podlagi posebne nacionalne zakonodaje, v relevantnem obdobju izplačevano nadomestilo zaradi delne brezposelnosti za presežne delavce (in ne plača), vendar v spornem obdobju prispevki za primer brezposelnosti niso bili plačani, kar je edino relevantno za konkretni primer.

21. Neupošteven je tudi pritožnikov ugovor neenakega obravnavanja s sodelavci rezidenti Republike Italije, ki so po 15. 12. 2014 lahko uveljavili pravico do nadomestila za primer brezposelnosti, skladno z nacionalno zakonodajo Republike Italije. Tudi ugovor, da je bilo določenim sodelavcem, ki so bili rezidenti v Republiki Sloveniji v obrazec U1 sporno obdobje vpisano kot zavarovalna doba, ne more imeti pravne teže v tem postopku, saj bi moral tožnik zatrjevano nepravilnost uveljaviti v drugem ustreznem postopku pri Območni enoti italijanskega nosilca zavarovanja, če je menil, da je bil obrazec sestavljen napačno. ZRSZ je, zaradi že citiranega načela o spoštovanju in zaupanju medsebojnih izmenjanih podatkih, obrazec pravilno štelo kot uradno zavezujoč.

22. Upoštevajoč zvezanost trditvenega in dokaznega bremena je ugotoviti, da tožnik dokaznega bremena ni zmogel. Koordinacijska pravila kot nacionalna pravila, glede plačanih prispevkov za sporno obdobje odkazujejo na drugačno razlogovanje, kot ga je predstavila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

23. Stroške odgovora na pritožbo je dolžna nositi tožeča stranka sama.

1 Ki določa, da mora pristojni nosilec države članice upoštevati zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, četudi omenjena obdobja niso bila izpolnjena v tej, temveč v drugi državi članici. Upoštevati jih mora, kot da so bila izpolnjena pri njej (zavarovalna doba pomeni doba plačevanja prispevkov, doba zaposlitve ali samozaposlitve) opredeljene ali priznane kot zavarovalne dobe po zakonodaji, po kateri so bile dopolnjene ali se seštevajo za dopolnjene ter vsa obdobja, ki so obravnavana kot taka, če jih imenovana zakonodaja obravnava kot enakovredna zavarovalnim dobam. 2 Upravičenost do pravice je pogojena tudi s plačilom prispevkov, vendar pridobi delavec pravice iz ZPB tudi, če delodajalec prispevkov z ZPB ni plačal, in sicer ne glede na možnost njihove izterjave (tretji in četrti odstavek 90. člena ZUTD), pri čemer ta sprememba velja od 11. 7. 2020 dalje. 3 Državni zavod za socialno varnost INPS. 4 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. 5 V obrazcu U1 z dne 5. 1. 2015 je italijanski nosilec zavarovanja potrdil, da je bil tožnik v Republiki Italiji zaposlen od 17. 1. 1991 do 31. 12. 2011 in bil v tem obdobju zavarovan. V obdobju od 1. 1. 2012 do 15. 12. 2014 je bil zaposlen, ne pa zavarovan, od 1. 1. 2014 do 15. 12. 2014 pa je je prejemal nadomestilo v višini 1.867,00 EUR bruto, vendar ni bil zavarovan za primer brezposelnosti. 6 Skladno z Uredbo Sveta št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov o civilnih in gospodarskih zadevah. 7 Tožnik je od 17. 1. 1991 do 15. 12. 2014 delal za družbo A. kot voznik viličar, januarja 2012 pa je njegov delodajalec uvedel solidarnostno pogodbo z neposrednim plačilom INPS v trajanju 24 mesecev od 1. 1. 2012 do 15. 12. 2014. 8 To izbiro ima po 65. členu Uredbe. 9 To odraža načelo ohranitve pravic v nastajanju ( upoštevna obdobja, ki tvorijo neko pravico - zavarovalna doba), ki je bila izpolnjena v različnih DČ sešteva tako, kot da bi bila izpolnjena v DČ, v kateri oseba uveljavlja neko socialno pravico, saj bi v nasprotnem primeru lahko izkusila zmanjšanje ali celo izgubo pravic. 10 Le-to določa višino nadomestila, čas trajanja nadomestila, razloge za mirovanje ali prenehanje pravice, a na račun DČ zadnje zaposlitve, ki kot DČ dolžnica DČ upnici povrne tako nastale stroške, saj so bili prispevki za socialno varnost praviloma v daljšem časovnem obdobju plačani v DČ zadnje zaposlitve. 11 Če bi bila tožeči stranki ob navedenih dejstvih priznana pravica do starostne pokojnine, bi (ravno obratno) prišlo do neenakega obravnavanja, saj bi bil tožnik s tem v boljšem položaju kot osebe, ki so obvezno zavarovane na območju RS. 12 Upravna komisija v svoji odločitvi izpostavlja, da je treba pri uporabi načela seštevanja dob iz 6. člena Uredbe (ES) 883/2004 zagotoviti, da zavarovalne dobe, ki jih sporoči ena država članica, država članica prejemnica sprejme brez dvoma v njihovo kakovost. Vse zavarovalne dobe (bodisi dobe plačevanja prispevkov, bodisi dobe, ki se po nacionalni zakonodaji obravnavajo kot enakovredne zavarovalnim dobam) izpolnjujejo opredelitev zavarovalne dobe za namene uporabe Uredbe (ES) 883/2004 in izvedbene Uredbe (ES) 987/2009. 13 Zagotavlja brezpogojno enako obravnavo dajatev dohodka, dejstev ali dogodkov. 14 Zagotavlja brezpogojno seštevanje dob. 15 Slednje ugotavlja Evropska komisija v razlagalnem priporočilu v koordinaciji sistemov socialne varnosti iz leta 2011. Določba 1.t in 1.u člena Uredbe (ES) 883/2004 določa, da zavarovalna doba pomeni doba plačevanja prispevkov, doba zaposlitve ali samozaposlitve opredeljene ali priznane kot zavarovalne dobe, po zakonodaji po kateri so bile dopolnjene ali se štejejo za dopolnjene ter vsa obdobja, ki so obravnavana kot taka, če jih imenovana zakonodaja obravnavana kot enakovredna zavarovalnim dobam. Iz odločitve sodišča EU v zadevi Frangiamore (C-126/77) mora tako določena obdobja zavarovanja pristojna DČ upoštevati tudi, če ne bi štela kot obdobja zavarovanja, če bi bila dopolnjena po njeni zakonodaji. Ob interpretaciji 61. člena to pomeni, da mora pristojna DČ upoštevati vsa obdobja zavarovanja (zavarovalne dobe), ki so kot taka določena po zakonodaji državi članice, v kateri so bila dopolnjena obdobja zaposlitve in samozaposlitve pa tudi takrat, kadar bi ta, če bi bila dopolnjena po njeni zakonodaji štela kot obdobje zavarovanja oziroma bi zagotavljala zaščito v zavarovanju za primer brezposelnosti. Tudi v zadevi Warmerdam (C-388/87) je SEU leta 1989 odločil, da brezposelna oseba, ki v DČ zaposlitve ni bila prostovoljno zavarovana, pa bi lahko to bila v pristojni DČ, ki obdobje zaposlitve šteje kot obdobje zavarovanja uživa seštevek tudi tako dopolnjene dobe. 16 To je potrdilo že VSRS v že citirani sodbi VIII Ips 169/2010 z dne 9. 5. 2011. 17 V italijanskem zavarovanju je za primer brezposelnosti uveljavljena tudi delna brezposelnost, iz katere izhaja upravičenost do dveh nadomestil, do katerih so upravičeni le delavci v gradbeništvu in industriji. Gre za nadomestilo za presežne delavce, tj. eno izmed nadomestil (cassa integrazione guadagni ordinaria; CIGO), ki se odmeri v višini 80 % pretekle plače (delavci so do njega upravičeni v primeru zmanjšanja ali prenehanja dejavnosti delodajalca zaradi dokazanih finančnih težav ali začasnega manjšega obsega poslovanja delodajalca. Za ure, ko delavec iz navedenih razlogov dela ne opravlja (od 24 do 40 ur na teden) je upravičen do nadomestila za presežne delavce, ki ga lahko prejema največ 12 mesecev, v naslednjih šestih mesecih je nadomestilo omejeno na najvišji znesek splošnega nadomestila za brezposelnost). Do izrednega nadomestila za presežne delavce (cassa integrazione guadagni straordinaria; CIGS) so delavci upravičeni v primeru manjšega obsega dela zaradi krize prestrukturiranja ali preoblikovanja podjetja. Izredno nadomestilo za presežne delavce se odmeri v višini 80 % pretekle plače, za ure ko delavec ne dela, delavec pa ga lahko prejema največ 36 mesecev. (Ovire pri koordinaciji sistemov socialne varnosti med državami članicami EU na področju denarnih nadomestil za primer brezposelnosti, ki jo je opravila PF UL pri ZRSZ, oktober 2020). 18 To potrdilo je tudi opravljeno projektno delo "Ovire pri koordinaciji sistemov socialne varnosti med državami članicami EU na področju denarnih nadomestil za primer brezposelnosti, ki jo je opravila PF UL pri ZRSZ, oktober 2020". 19 Ki zajema dejanski stan neplačila prispevkov s strani delodajalca in se delavcu to obdobje kljub temu upošteva. 20 Zavarovanje najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih.