Jedro

Tožnica ni uveljavljala tako imenovane čiste denarne terjatve, saj s tožbo ni zahtevala po višini opredeljenega denarnega zneska, ki bi bil po temelju nesporen, ampak je zahtevala ugotovitev, da je upravičena do napredovanj za dva plačna razreda, ter izplačilo razlik v plači ob upoštevanju tega napredovanja. Iz tega razloga bi morala, da bi bila tožba dopustna, predhodno uveljavljati varstvo pravic pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na končno postavljeno 1. in 2. tč. tožbenega zahtevka zavrže (prvi odstavek izreka), 3. tč. tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek 293,33 EUR iz naslova kilometrine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2008 dalje do plačila in znesek 172,90 EUR iz naslova neizplačanih dnevnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2002 dalje do plačila, v roku 8 dni, je zavrnilo (drugi odstavek izreka); v preostalem delu (v zvezi s prvotno postavljeno 1. tč. tožbenega zahtevka) je postopek ustavilo (tretji odstavek izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti znesek 32,84 EUR (četrti odstavek izreka).

Zoper izpodbijano sodbo in zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožničine tožbe in pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o zavrženju dela tožbe zmotno uporabilo materialno pravo. Določbe 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št, 56/2002 in nadalj.) namreč v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ne pa tudi za ostale javne uslužbence. Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, navedena določba ne more predstavljati pravne podlage za odločitev v tem sporu. Sicer pa tudi ne drži, da tožničin tožbeni zahtevek v tem delu ni denaren, saj 1. in 2. tč. tožbenega zahtevka predstavljata prav tak zahtevek, saj tožnica želi doseči razliko v plači. Posledica napredovanja je zvišanje plačilnega razreda, kar posledično pomeni tudi zvišanje plače. Tožnica je do napredovanja in s tem do višje plače upravičena na podlagi predpisov in ji tega ni potrebno posebej uveljavljati. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje tega dela tožničinega zahtevka ni obravnavalo po vsebini, zato je treba to izpodbijano odločitev razveljaviti. Nepravilno stališče pa je slednje zavzelo tudi glede odločitve o 3. tč. tožničinega zahtevka, katerega je zavrnilo zaradi zastaranja, saj ni upoštevalo tožničinih navedb, da je zastaralni rok za njeno terjatev iz naslova dnevnic in kilometrine za november 2002 začel teči šele s pravnomočnostjo sodne odločbe sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 110/2002 z dne 25. 2. 2003, kar je bilo 12. 3. 2003. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, navedlo je zgolj, da te tožničine trditve ne držijo, s čimer je kršilo pravila postopka, saj izpodbijane odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da tožnica tudi sicer do vtoževanih zneskov ni upravičena, ne drži, saj je prav citirana sodba spremenila naravo teh stroškov, zaradi česar bi moralo upoštevati, da je zastaralni rok začel teči šele 12. 3. 2003, izpolnjeni pa so bili tudi vsi pogoji za priznanje dnevnic in kilometrine iz naslova službenih potovanj. Iz priloženih listinskih dokazov je razvidno, da gre za službena potovanja, kar pa bi tožnica še dodatno izkazala s svojim zaslišanjem, vendar pa te možnosti ni imela, ker je sodišče prve stopnje ta njen dokazni predlog zavrnilo. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnica, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, z izjemo manjšega dela, kjer je svojo odločitev o zavrženju dela tožbe oprlo na določbo 24. člena ZJU, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivalo.

Glede odločitve o zavrženju dela tožničinega zahtevka, ki se nanaša na priznanje napredovanja in posledično izplačila razlike v plači, ima namreč pritožnica prav, ko opozarja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določbo 24. člena ZJU, saj se ta določba nanaša na javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, tožnica pa je javna uslužbenka v javnem zavodu, zato zanjo v skladu s 5. členom ZJU veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe. Vendar pa zmotno sklicevanje na ZJU ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je tožbo v tem delu zavrglo.

Za presojo spornega razmerja glede tega dela tožničinega zahtevka je namreč treba upoštevati določbo prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki ureja postopek uveljavljanja pravic pri delodajalcu in sodno varstvo. Glede na to, da tožnica uveljavlja varstvo svojih pravic za obdobje od 12. 7. 2005 dalje (tega dne je bil izdan tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi), pa je treba upoštevati tudi Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), vključno z novelo zaobseženo v Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZSPJS (ZSPJS-D, Ur. l. RS, št. 53/2005), ki se je začela uporabljati s 1. 7. 2005 (17. člen ZSPJS-D), s katero je bil dodan nov 3.a člen ZSPJS. V skladu s citirano določbo lahko javni uslužbenec ali funkcionar, ki ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu z zakonom. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni od vložitve pisne zahteve, ne izda obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Rok za sodno varstvo v ZSPJS ni določen, zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta določa, da če delodajalec, v zakonsko določenem roku po vročeni pisni zahtevi delavca, ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravna podlaga glede izplačila razlike v plači iz naslova plače, višje za dva plačilna razreda, med strankama ni nesporna in da bi morala tožnica pred vložitvijo tožbe uveljavljati t. im. notranjo pot oziroma varstvo pravic pri delodajalcu glede 1. in 2. tč. tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine predložene listine z dne 19. 1. 2007, ki jo je tožnica naslovila na toženo stranko približno eno leto in pol po tem, ko ji je ta predložila v podpis aneks z dne 12. 7. 2005, ki je spreminjal pogodbo o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na plačo, pravilno sklepalo, da bi takšna listina lahko predstavljala zahtevo za varstvo pravic. Pravilno pa je tudi zaključilo, da tožnica zgolj iz tega razloga ni zadostila procesnim zahtevam za uveljavljanje sodnega varstva, v smislu citiranega določila ZDR, saj je tožbo vložila šele dne 12. 3. 2008, kar je več kot eno leto kasneje po vložitvi te listine, kar je po izteku zakonskega prekluzivenga roka. Tožnica bi torej morala tožbo vložiti najkasneje v roku 30 dni po izteku 8 delovnih dni, od kar je naslovila zahtevek na toženo stranko in ker je to storila več kot eno leto kasneje, po vložitvi te listine, kar je po izteku 30 dnevnega prekluzivnega roka, ki ga določa ZDR v drugem odstavku 204. členu, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo v tem delu zavrže, pravilna.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi v tem sporu šlo za denarno terjatev, zaradi česar bi tožnica v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR terjatev lahko uveljavljala neposredno pred sodiščem, ne glede na rok iz drugega odstavka istega člena. V tej zadevi v tem delu namreč ne gre za denarno terjatev v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR, saj tožnica s tožbo ne zahteva po višini opredeljenega denarnega zneska, ki bi bil po temelju nesporen, temveč zahteva ugotovitev, da je upravičena do napredovanj za dva plačilna razreda od 12. 7. 2005 dalje ter izplačilo razlik v plači, ob upoštevanju napredovanja za dva plačilna razreda.

Navedenega stališča pa ne uspejo izpodbiti niti pritožbene navedbe, da je tožnica do napredovanj in posledično do višje plače upravičena na podlagi predpisov, zaradi česar ji po njenem mnenju, tega ni potrebno posebej uveljavljati. Slednja bi namreč morala svoje pravice, ki jih ji, na podlagi njenih zatrjevanj, dajejo materialnopravni predpisi, uveljavljati in ravnati v skladu s citiranimi določili, zlasti določbo drugega odstavka 204. člena ZDR.

Tožnica v pritožbi graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi 3. tč. njenega zahtevka, ki ga je vtoževala iz naslova kilometrine in iz naslova neizplačanih dnevnic za službeno potovanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb, da je zastaralni rok za terjatve iz naslova dnevnic in kilometrine za november 2002 začel teči šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, opr. št. Pd 110/2002 z dne 25. 2. 2003, kar je bilo 2. 3. 2003. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničina pritožba, tudi v tem delu, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za terjatve iz novembra 2002, tožba pa je bila vložena 12. 3. 2008, kar je po izteku 5-letnega zastaralnega roka (206. člen ZDR) in na tej podlagi pravilno zaključilo, da so vtoževane terjatve, iz tega naslova, že zastarale. Pravilno pa je tudi upoštevalo okoliščino, da je tožnica dne 25. 3. 2003 skušala pred sodiščem doseči uveljavitev te terjatve s spremembo tožbe. Glede na to, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo, se skladno z drugim odstavkom 366. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, 83/2001, št. in nadalj.), šteje, da z navedenim tožničinim dejanjem zastaranje ni bilo pretrgano, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Slednje pa se je pravilno opredelilo tudi do navedbe, ki jih pritožnica v pritožbi ponavlja, da je zastaralni rok za terjatve iz tega naslova začel teči šele s pravnomočnostjo navedene sodne odločbe. Dejstvo, da ni posebej argumentiralo, zakaj jih šteje za nepravilne, pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Gre namreč za materialnopravno vprašanje. Stališče pritožnice, da naj bi zastaralni rok za te vtoževane terjatve začel teči šele s pravnomočnostjo sodbe opr. št. Pd 110/2002 z dne 25. 2. 2003 citirane odločitve je pravno zmotno, saj te terjatve niso bile predmet navedenega postopka, ker sodišče prve stopnje spremembe tožničine tožbe, kot je bilo že navedeno, ni dovolilo. Glede na navedeno se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, kar pomeni, da je zastaranje, za te terjatve, začelo teči že novembra 2002, kot je to pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi.

Navedeno je zadosten razlog za zavrnitev tega dela tožničinega zahtevka, zato so nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožničin zahtevek pod tč. 3 tudi sicer (torej v primeru, če ne bi upoštevali, da so terjatve zastarale) ne more biti utemeljen, odveč. Zato tudi pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo. Posledično je zaradi navedenega očitana kršitev pravil postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje napravilo, ker ni zaslišalo tožnice, ki bi lahko izpovedala, da je v njenem primeru šlo za službena potovanja, brezpredmetna.

Izpodbijana sodba in sklep torej vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih in sta ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje pa je izvedlo tudi vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da so njeni zahtevki upravičeni, v posledici česar naj bi bila upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica, zaradi neuspeha v tem postopku, dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. In ker pritožnica ne navaja v tem delu nobenih drugih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa je na podano dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 5 obrazložitve).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pa sodišča ni odločilo, ker jih slednja v odgovoru na pritožbo ni določno priglasila.