Jedro

Neizpodbojne dejanske ugotovitve, da tožeča stranka zaradi objektivnih sprememb v zunanjosti ne trpi duševnih bolečin (npr. neugodnega počutja ali občutka manjvrednosti), utemeljujejo materialnopravni sklep o neutemeljenosti odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 7.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zaključilo je, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila sopotnica v osebnem vozilu reg. št. ..., zato ji pripada odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ne pa iz obveznega zavarovanja. Tožeči stranki je za telesne bolečine prisodilo 2.900.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 4.200.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 9.500.000 SIT s 13,5% zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo. Strinjalo se je z odločitvijo sodišča prve stopnje o nedokazanosti trditev, da je bila tožeča stranka sopotnica v osebnem vozilu. Iz naslova nepremoženjske škode ji je za pretrpljene telesne bolečine prisodilo 3.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 6.000.000 SIT.

Zoper to sodbo sta vložili revizijo obe pravdni stranki, in sicer iz vseh revizijskih razlogov.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še 3.000.000 SIT odškodnine. Navaja, da sta nižji sodišči sicer pravilno in popolno ugotovili dejansko stanje, nato pa oškodovanki prisodili prenizko odškodnino, ki ni v sorazmerju z obstoječo sodno prakso. Povsem neutemeljeno sta zavrnili zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Med spisovno dokumentacijo, pribavljenim izvedenskim mnenjem in razlogi v sodbah obstaja bistveno nasprotje o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Iz mnenja dr. R. P. izhaja, da je pri tožnici ostala huda estetska motnja na meji skaženosti zaradi preostale deformacije na glavi po ugreznjenju zaradi trepanacije in zaradi skoraj podvojitve telesne teže. Sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli upoštevati mnenja izvedenca dr. F. K., v katerem je zavzel stališče, da tožnica zaradi brazgotin ne trpi duševnih bolečin. Dr. F. K. je izvedenec nevrolog in ocena, ali je podana skaženost ali ne, ne spada v njegovo specialistično področje. Prav tako obstaja nasprotje med razlogi, na katere se opirata sodbi, in med izvedenimi dokazi, ki se nanašajo na vprašanje, kdo je v kritičnem času vozil osebni avto. Nobenega dokaza ni, da je bila to tožnica, zato tožena stranka tožeči stranki odškodninsko odgovarja iz obveznega avtomobilskega zavarovanja in bi ji morala izplačati tudi odškodnino za strah. Sodišči nista s potrebno skrbnostjo ocenili kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 21/99 in dokaznega gradiva, zbranega v tem spisu.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del izpodbijane sodbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi nižjo odškodnino. Meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z višino odmerjene odškodnine v nasprotju z vsebino listin. Prav tako pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ni prav, da je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino za telesne bolečine, ki so bile hude intenzivnosti le štiri dni. Posledice poškodbe iz leta 1976 in težave v desni rami niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti bi bila 4.200.000 SIT. Sodišče je premalo upoštevalo, da gre 25-30% vseh posledic na račun razmer, ki niso povezane z nesrečo. Duševne bolečine tožeče stranke se bodo v primeru invalidske upokojitve bistveno zmanjšale. Njeno sposobnost za opravljanje osnovnih življenjskih potreb in gospodinjskih del je ohranjena. Zaradi izgube vranice v medicinski dokumentaciji niso izkazane nobene zdravstvene težave, jetra pa delujejo normalno.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vsaka nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

O temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke: Zaradi priznanja odškodnine za strah, ki ni krita v okviru AO-plus zavarovanja (tretji odstavek 3. člena Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-95), ima tožeča stranka pravni interes, da dokaže, da je bila v prometni nesreči z dne 10.5.1995 sopotnica v osebnem motornem vozilu reg. št. .... Kritika tožeče stranke, ki meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zaradi neskladja med odločilnimi razlogi, ki sta jih navedli v prid nedokazanosti trditve tožeče stranke, da je bila sopotnica, in dokaznim gradivom v spisu Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 21/99, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Očitek procesne kršitve je namreč le navidezen, saj tožeča stranka z njim v svojem bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Za tako imenovano "protispisnost" bi šlo le tedaj, če bi sodišče podatke iz spisa K 21/99 napačno povzelo, torej, če bi jim pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tega niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista zagrešili. Postopkovna kršitev glede sestave odločbe ni podana, če sodišče dokazne listine napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačen dokazni pomen, npr. da dokazujejo ali ne dokazujejo določene strankine trditve o dejstvih). V slednjem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je moralo revizijsko sodišče preveriti še, ali so bila pravilno uporabljena pravila o dokaznem bremenu. V celoti soglaša z izhodiščem sodišča prve stopnje, da dokazno breme za dokazovanje dejstva, da je bila sopotnica, nosi tožeča stranka, ki je to, zanjo ugodno okoliščino, ves čas postopka zatrjevala.

O zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti: Uvodoma je treba poudariti, da tudi graja tožeče stranke, ki meni, da je zaradi nasprotja med odločilnimi razlogi sodišč o neutemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti in izvedenskim mnenjem dr. R. P. podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pomeni prikrito polemiko z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja. Kakšno je pravilno pojmovanje "protispisnosti", je že bilo pojasnjeno (glej zgoraj). Sodišče prve stopnje je vsa izvedenska mnenja (izvedensko mnenje izvedenca kliničnega psihologa M. P., izvedensko mnenje dr. R. P. in izvedensko mnenje dr. F. K.) pravilno povzelo. Zaradi pretiranega poudarjanja objektivnih meril skaženosti pa je tožeča stranka zanemarila odločilni argument, ki je sodišči prve in druge stopnje vodil v zavrnitev odškodninskega zahtevka iz tega naslova - neobstoj duševnih bolečin tožeče stranke.

Duševne bolečine zaradi skaženosti nastanejo zaradi sprememb na oškodovančevem telesu in drugih sprememb, ki so povezane z njegovo zunanjostjo (npr. trajna uporaba invalidskega vozička, bergel, šepanje ...). Takšna deformiranost v okolici prizadetega vzbuja občutke pomilovanja, odbojnosti in celo gnusa ali pa vsaj neugodno počutje samega oškodovanca pred drugimi osebami. Navedena oblika nepremoženjske škode ima tako objektivni in subjektivni element. Objektivni element zajema objektivne spremembe oškodovančeve zunanjosti, v konkretnem primeru so to brazgotine na glavi in prevelika telesna teža. Objektivni element pa mora, da bi bil tožbeni zahtevek za plačilo te oblike nepremoženjske škode utemeljen, povzročiti občutenje posledic v obliki duševnega trpljenja (subjektivni element sporne škode). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da sam poseg v pravno zavarovano dobrino ne pomeni nepremoženjske škode, ampak o njej govorimo šele, če nastane škodna posledica v obliki telesnih bolečin, duševnih bolečin ali strahu. Tudi kadar je kakšna od oblik nepremoženjske škode nastala, pa se lahko oškodovancu prisodi denarna odškodnina samo, kadar moč in trajanje bolečin ali druge okoliščine primera to upravičujejo, da bi se pri oškodovancu vzpostavilo porušeno psihično ravnotežje (primerjaj s prvim in drugim odstavkom 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR).

Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve, da tožeča stranka zaradi objektivnih sprememb v zunanjosti ne trpi duševnih bolečin (npr. neugodnega počutja ali občutka manjvrednosti), utemeljujejo materialnopravni sklep o neutemeljenosti odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti.

O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (3.500.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (6.000.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 7. do 11. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 5. do 7. strani). Vse posamezne okoliščine konkretnega primera, ki jih pravdni stranki, vsaka v svoji reviziji, po nepotrebnem ponavljata in izpostavljata, odvisno pač od cilja, ki ga zasledujeta v pravdi, sestavljajo del konkretnega dejanskega stanu sodb sodišč prve in druge stopnje, sodišče druge stopnje pa jim je dalo tudi ustrezno težo. Po drugi strani pa je treba trditev tožene stranke (da so hude telesne bolečine tožeče stranke trajale le štiri dni) odkloniti že iz razloga, ker pomeni nedovoljen poskus spreminjanja dejanskega stanja na revizijski stopnji. Poleg tega skuša tožena stranka nekorektno prikazati, da je sodišče kot del dejanske podlage sodbe sprejelo škodne posledice, ki niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 10.5.1995 (škodne posledice, ki jih je tožeča stranka utrpela v prometni nesreči 1976, in težave v desni rami).

Revizijsko sodišče je neutemeljeni reviziji pravdnih strank zavrnilo (378. člen ZPP).