Jedro

Tožnik je na račun predhodno plačal določeni znesek, za katerega je nesporno ugotovljeno, da ne izhaja iz naslova dohodnine, zato le-tega ne more dobiti vrnjenega, ker je s tem poplačal del svojega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad (DU) Novo mesto ugotovil, da je tožnik plačal znesek 4.194,50 EUR po odločbi DU Novo mesto z dne 7. 2. 1997 v času od 1. 1. 1997 do 18. 9. 2003 (točka 1 izreka), obračunal obresti od plačanega zneska do dne 18. 9. 2003 v znesku 7.824,48 EUR (točka 2 izreka), navedel, da se s plačili iz točke 1 in obrestmi iz točke 2 izreka pokrije del dolga glavnice, ki na dan 18. 9. 2003 znaša po odločbi DU Novo mesto z dne 14. 7. 2003 v višini 82.332,14 EUR (točka 3 izreka) ter, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (točka 4 izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je DU Novo mesto tožniku z odločbo z dne 7. 2. 1997 naložil plačilo prometnega davka (PD) v skupnem znesku 20.315.994,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti ter da je po pritožbi bila odločba odpravljena in v ponovnem postopku izdana odločba 14. 7. 2003, s katero je tožniku naloženo plačilo PD v znesku 19.730.073,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Glede na navedeno je bil knjigovodsko ponovno izračunan dolg po navedenih odločbah ter ugotovljeno, da je imel tožnik v času veljavnosti odločbe z dne 7. 2. 1997 do leta 2003 na kontu 2300 – prometni davek knjižena plačila v znesku 1.005.171,00 SIT. Zaradi odprave odločbe z dne 7. 2. 1997 je prvostopenjski organ od navedenih plačil do 18. 9. 2003 (datum izvršljivosti odločbe z dne 14. 7. 2003) tožniku obračunal pozitivne obresti v znesku 1.875.059,00 SIT. Z obema zneskoma je davčni organ pokrival dolg, ki je razviden iz pravnomočne odločbe, to je 19.730.073,00 SIT.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo, da je upravičen do vračila preveč plačanega davka v znesku 4.194,50 EUR (1.005.171,00 SIT) kot neutemeljeno zavrnil in odpravil 2. točko izpodbijane odločbe, 3. točko pa spremenil tako, da se s plačili iz 1. točke izreka pokrije del dolga glavnice, ki na dan 18. 9. 2003 po odločbi DU Novo mesto z dne 14. 7. 2003 znaša 19.730.073,00 SIT (82.332,14 EUR – točka 1 izreka). Pritožbeni organ pojasni, da je tožnik res podal vlogo za odlog prisilne izterjave do rešitve pritožbe, ki ji je prvostopenjski organ ugodil (z odločbo z dne 19. 9. 2003). Po zavrnitvi pritožbe s strani drugostopenjskega organa je skupaj s tožbo na Upravno sodišče tožnik pri prvostopenjskemu organu ponovno vložil tudi predlog za odlog izvršitve, ki pa ga je prvostopenjski organ zavrgel, ker tožnik ni uveljavljal nobene svoje pravice ali pravne koristi, saj je bilo predhodno namreč z odločbo ugotovljeno, da je pravica do izterjave davčnega dolga že zastarala. Davčni organ je pri tem ugotovil, da je neplačana obveznost iz naslova PD znašala 16.849.842,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki so znašale 6.491.390,00 SIT na podlagi 40. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, 18/96, v nadaljevanju ZDavP), ki je veljal v času izdaje prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Odlog izvršbe 19. 9. 2003 pa ni mogel zajeti na tej podlagi že plačanega davka v znesku 1.005.171,00 SIT, ker je prisilno izvršbo mogoče začeti, obenem pa tudi odložiti zgolj za zapadli davek, ki še ni bil plačan. Tudi iz odločbe o zastaranju je razvidno, da je zastarala pravica do izterjave tistega dolga, ki še ni bil plačan.

Znesek 1.005.171,00 SIT ne izhaja iz preplačila dohodnine, kar je razvidno iz kontnih kartic, saj so vsa plačila od leta 1997 do 2002 knjižena na kontu 2300, kar je prometni davek. Ob tem pritožbeni organ tudi ugotavlja, da je tožnik na račun akontacije davka iz dejavnosti plačeval le minimalne zneske ter da do poračunov dohodnine niti ni prihajalo. Ker je tožnik na ta račun predhodno (preden je bil odobren odlok izvršbe) plačal določeni znesek, za katerega je nesporno ugotovljeno, da ne izhaja iz naslova dohodnine, le-tega ne more dobiti vrnjenega, ker je s tem poplačal del svojega dolga.

Ob preizkusu izpodbijane odločbe po 247. členu Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) se pritožbeni organ ne strinja, da gre v obravnavanem primeru za preplačilo zneska 1.005.171,00 SIT, ki ga je prvostopenjski organ tudi nepravilno obrestoval s pozitivnimi obrestmi, saj tožnik na račun davka ni plačal več kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi in mu zato iz tega naslova ne pripada vračilo, posledično pa tudi ne obresti, ki po 4. odstavku 95. člena ZDavP pripadajo zgolj od neupravičeno ali preveč odmerjenega davka ter je prvostopenjski organ z obrestovanjem zneska kršil materialne določbe zakona.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala drugostopenjsko odločbo, razširil tudi zoper ta akt. V tožbi navaja, da po odločbi z dne 7. 2. 1997 ni plačal nič, saj je vložil pritožbo in podal predlog za odlog prisilne izterjave, ki mu je bilo ugodeno in mu zato ni bilo potrebno po navedeni odločbi nič plačati. Navedena odločba pa je bila kasneje odpravljena, zato ne drži, da znesek 4.194,50 EUR preplačila izhaja iz odločbe z dne 7. 2. 1997, temveč izhaja iz naslova preplačane dohodnine, zato bi moral biti tožniku vrnjen. Navaja, da je v konkretnem primeru treba uporabiti 2. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) in da je obstajala obveznost na vračilo preveč plačane dohodnine tožnika, medtem ko je bilo vprašanje ali obstoji davčna obveznost tožnika nerešeno. Pove, da je bilo ugodeno predlogu tožnika za odlog prisilne izterjave in da zato niso nastopili pogoji za pobot davčne obveznosti.

Davčni organ bi tožniku moral vrniti preveč plačano dohodnino skupaj z obrestmi, saj davčna obveznost, s katero je davčni organ pobotal obveznost vračila preveč plačanega davka ne obstoji oz. ni zapadlo plačilo oz. je zastarala v celoti (odločba davčnega organa z dne 24. 4. 2006). V razširitvi tožbe navaja, da davčna obveznost iz naslova PD nikoli ni zapadla v plačilo, saj je v prvotnem kot v ponovljenem postopku bilo ugodeno predlogu za odlog prisilne izvršbe in ne drži trditev tožene stranke, da naj bi navedeni znesek preplačila izhajal iz odločbe z dne 7. 2. 1997. Glede na to, da sta bila predloga za odlog izvršbe sprejeta, je logično, da tožeča stranka iz tega naslova ni izvedla nobenih plačil. Davčna obveznost iz tega naslova je bila namreč najprej odložena, kasneje pa je zastarala, pri tem pa ni pomembno kam so bila ta plačila knjižena. Predmetni znesek dejansko izhaja iz naslova preplačila dohodnine, kar je razlog, da je prvostopenjski organ ta znesek „naobrestil“. Kolikor bi res šlo za plačilo davčne obveznosti po navedenih odločbah ne bi bilo osnove za obrestovanje, saj bi tožeča stranka res plačala svojo obveznost, ki je kasneje postala naturalna, vendar pa temu ni tako, zato je napačna odločitev tožene stranke, ki ji očita pavšalnost navedb v zvezi z izvorom preplačila. Toženi stranki očita, da ni preverjala evidenc in odločb o dohodnini tožnika, iz katerih bi izhajalo kakšen davek iz naslova dohodnine mu je bil naložen ter da je sklepala na podlagi posrednih podatkov o plačilih tožnika.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri ugotovitvah in zaključkih, razvidnih iz obeh izpodbijanih odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali gre za preplačilo ali za izvršeno plačilo PD na podlagi odločbe davčnega organa. Tožnik namreč zahteva vračilo zneska 4.194,50 EUR z obrestmi, do katerega meni, da je upravičen, ker naj bi nastal iz naslova preplačila dohodnine, zato ne bi smelo priti do pobota navedenega zneska in ugotovljenih pozitivnih obresti za pokritje dolga glavnice (PD) na dan 18. 9. 2003. V obravnavani zadevi tožnik za svoje trditve, da gre za preplačilo dohodnine ne ponudi nobenih dokazov, iz upravnih spisov pa nedvoumno izhaja, kot je tudi pojasnila tožena stranka, da je imel tožnik na kontu 2300, ki je nedvomno konto za prometni davek, knjiženo plačilo v znesku, ki je predmet tega spora, in sicer je bil navedeni znesek knjižen v obdobju od 1997 do 2003. V obravnavani zadevni pa ni sporno, da je imel tožnik ugotovljeno davčno obveznost za PD z odločbo 7. 2. 1997 v višini 20.315.994,00 SIT oz. je bila vrednost ugotovljena v višini 19.730.073,00 SIT (odločba v ponovnem postopku z dne 14. 7. 2003), zato tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preplačilu v smislu 1. odstavka 95. člena ZDavP, ki je veljal v spornem obdobju. Po navedeni določbi se je davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč, plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če z zakonom ni drugače odločeno. To pa pomeni, da je predpostavka za vračilo pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega in ki šele omogoča ugotovitev preplačila.

Med strankama pa ni sporno, da je tožnik po pravnomočni odločbi, ki je bila izdana v ponovnem postopku, bil še vedno dolžan plačati znesek 19.730.073,00 SIT, in da je plačal znesek le 1.005.171,00 SIT, kar tudi po mnenju sodišča ne pomeni, da je plačal več kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnik imel odobren odlog prisilne izterjave oz. da je bila 9. 9. 2003 njegova vloga za odlog zavržena iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da je pravica do izterjave davčnega dolga že zastarala. Tako kot pravilno navaja že tožena stranka pa odlog davčnega dolga ne more zajeti na podlagi odločbe že plačanega PD v znesku 1.005.171,00 SIT, saj je možen odlog zgolj za zapadli davek, ki še ni bil plačan, pa tudi zastaranje se lahko nanaša le na izterjavo tistega dolga, ki še ni bil plačan.

Zato po povedanem sodišče ocenjuje, da nima prav tožnik, ko navaja, da je iz tega naslova upravičen do vračila navedenega zneska, sicer pa tožnik tudi sam pravilno sklepa, da pri naturalni obveznosti plačila ne more zahtevati nazaj.

Tožnik z ničemer ne izkazuje, da gre v obravnavanem primeru za preplačilo dohodnine. Sodišče nima razlogov za dvom v evidenco davčnega organa, ki jo vodi po uradni dolžnosti in tudi ne za dvom v pravilnost knjiženja davčnega organa. Iz obrazložitve obeh organov izhaja, da so bila vsa plačila od leta 1997 do 2002 knjižena na konto 2300, ki je konto za prometni davek in da ni šlo za nobeno preplačilo dohodnine. Zato tudi niso utemeljeni očitki tožnika, da se je tožena stranka zadovoljila le s posrednimi dokazi, češ, da naj bi tožnik na račun akontacije davka iz dejavnosti plačeval le minimalne zneske in da do poračunov dohodnine sploh ni prihajalo. Tožnik pa kakršnikoli drugih podatkov in dejstev glede dohodnine tudi v tožbi ne navaja. Ob takem stanju stvari je pravilna tudi odločitev tožene stranke, da ni podlage za pozitivno obrestovanje plačila PD. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1), tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (4. odstavek).