Jedro

Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 240 €.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega B. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Pod točko II. izreka izpodbijane sodbe je obsojenca na podlagi 1. in 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je še odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede dejanj, katerih je oproščen obtožbe, pa ni dolžan povrniti stroškov, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 44974/2011 z dne 14. 3. 2013 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, ki navaja, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na nedovoljene dokaze, ki bi morali biti iz spisa izločeni, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. B. D. je listine, ki jih je priložila kazenski ovadbi, pridobila na nezakonit in protiustaven način, saj ji obsojenec kot poslovodja družbe v času, ko je navedene listine pridobivala, ni odobril dostopa do informacij in vpogleda v poslovno dokumentacijo družbe. S svojim ravnanjem je posegla v obsojenčevo ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in hkrati izpolnila tudi zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti iz prvega odstavka 313. člena KZ. Po prepričanju vložnika je posegla tudi v v ustavne pravice same družbe V. d.o.o., ki kot pravna oseba uživa pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja iz 35. in 36. člena Ustave. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013, s katero je Ustavno sodišče tudi pravnim osebam priznalo pravico do zasebnosti, in navaja, da je B. D. s svojim ravnanjem posegla v polje ožje zasebnosti družbe V. d.o.o., ki ga ta ima v svojem poslovnem prostoru, poseg v ustavno pravico pa je dovoljen le na podlagi vnaprejšnje sodne odločbe. Vložnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar pa v nadaljevanju zahteve ne navaja okoliščin, ki bi očitano kršitev utemeljevale. Nadalje opozarja na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, predvsem v zvezi s presojo izpovedb prič B. D. in B. O. Meni, da izvedeni dokazi obsojenca sploh ne povezujejo s samim postopkom prodaje vozila. Navaja še, da je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ker je v izreku prvostopenjske sodbe navedeno, da je kupnino plačal Z. O., iz razlogov sodbe pa izhaja, da je bil plačnik B. O. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Po njegovi presoji zagovornik v precejšnjem delu zahteve analizira izpovedbe nekaterih prič in s tem uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo izčrpno obrazložitev, razlogi sodbe so dovolj jasni in ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, o čemer se je ustrezno opredelilo že sodišče druge stopnje. V zvezi s kršitvami ustavnih pravic vrhovni državni tožilec meni, da kršitve niso podane, saj je obsojenec priči B. D. več let dopuščal neomejen dostop do dokumentacije družbe. Tudi če priča listin ni pridobila po formalnem postopku, določenem v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), to še ne pomeni, da jih je pridobila s kršitvijo človekovih pravic.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le z vložitvijo pravnega sredstva, temveč tudi po vsebini (formalno in materialno izčrpanje). Navedeno pomeni, da mora vložnik kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo, pri čemer ne zadostuje le posplošeno sklicevanje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti. V zahtevi lahko uveljavlja tudi kršitve, do katerih je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje. V prehodnih in končnih določbah ZKP-K je v 114. členu določeno, da se peti odstavek 420. člena ZKP uporablja za postopke, v katerih sodba na prvi stopnji do začetka uporabe tega zakona (torej do 15. 5. 2012) še ni bila izdana, kar velja tudi za izpodbijano prvostopenjsko sodbo v obravnavani zadevi.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo pravice do zasebnosti družbe V. d.o.o., ki je vsebovana v 35. členu Ustave, in s kršitvijo pravice do nedotakljivosti stanovanja omenjene družbe iz 36. člena Ustave. Navedbe, ki se nanašajo na kršitev ustavnih pravic pravne osebe, predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Iz pritožbe izhaja, da je vložnik v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic le pavšalno navedel, da so bili dokazi pridobljeni med drugim tudi s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic, in sicer s kršitvijo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, pri čemer pa ni pojasnil, čigave ustavne pravice so bile kršene. Očitka, da je B. D. listine, ki jih je priložila h kazenski ovadbi, pridobila s kršitvijo pravic družbe V. d.o.o., ni v pritožbi niti omenil in tudi v postopku na prvi stopnji ni omenjene kršitve nikoli zatrjeval. Vložnik v zahtevi sicer navaja, da je stališče iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje napačno, ker v obravnavani zadevi ni šlo le za kršitev ustavnih pravic obsojenca, temveč tudi za kršitev ustavnih pravic družbe, kar nakazuje na uveljavljanje kršitev, do katerih je prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje, vendar takšnemu stališču ni mogoče pritrditi, saj ni razlogov, da vložnik kršitve ustavnih pravic pravne osebe ne bi mogel uveljavljati že v pritožbi. Ker zagovornik v pritožbi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi kršitve ustavnih pravic pravne osebe ni uveljavljal, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, kršitve iz omenjenega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni obravnavalo.

7. Vložnik nadalje v zvezi z nezakonito pridobljenimi dokazi navaja, da B. D. v času, ko je pridobivala listine, ni bila družbenica družbe V. d.o.o. Slednje sicer po mnenju vložnika za odločitev glede dovoljenosti z njene strani predloženih listin niti ni bistveno, ker tudi oseba, ki je družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ne more samovoljno vstopati v poslovne prostore družbe in listine po svoji izbiri pregledovati oziroma kopirati, temveč ji mora poslovodja na podlagi 446. člena ZGD vpogled dovoliti. Obsojenec kot poslovodja B. D. v obdobju, ko je pridobivala sporne listine, ni odobril dostopa do informacij in vpogleda v dokumentacijo družbe, svoje pravice pa slednja sodno ni uveljavljala. S tem je po prepričanju vložnika kršila izrecne določbe ZGD in hkrati posegla v obsojenčevo ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ki je izvirala iz njegovega položaja družbenika in poslovodje družbe. S tem je izpolnila tudi zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti iz prvega odstavka 313. člena KZ.

8. Na navedene očitke sta odgovorili že sodišči prve in druge stopnje, ki sta pravilno presodili, da je bila B. D. v obravnavanem obdobju poleg obsojenca družbenica družbe V. d.o.o. Očitki vložnika, ki kažejo na nasprotno, predstavljajo izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Neutemeljene so tudi nadaljnje vložnikove navedbe v zvezi s kršitvijo obsojenčeve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je navedbe, da je B. D. posegla v obsojenčevo ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, sicer ocenilo kot neobrazložene, saj zagovornik ni navedel, čigava pravica do zasebne lastnine je bila kršena. Vendar pa se je v nadaljevanju do teh očitkov vseeno opredelilo, ko je ugotovilo, da je bila poleg obsojenca tudi B. D. družbenica družbe V. d.o.o., in s tem imetnica poslovnega deleža v družbi. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave varuje tudi kapitalske deleže v gospodarskih družbah, zaradi česar je bila tudi B. D., tako kot obsojencu, zagotovljena pravica do zasebne lastnine, le ta pa se varuje tudi s pravico do informacij in vpogleda v poslovno dokumentacijo družbe. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je obsojenec kot poslovodja B. D. več let omogočal in dopuščal neomejen dostop do celotne dokumentacije družbe. Pri tem sta se sodišči sklicevali na sodbo I Ips 278/2010 z dne 1. 9. 2011, s katero je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi že presodilo, da dokumentacija, ki jo je B. D. priložila h kazenski ovadbi, ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, kot je ugotovilo že v citirani sodbi, da je obsojenec B. D. popolnoma zaupal, da je bila seznanjena s stanjem v družbi in da je vse do marca 2004 imela vpogled v njeno poslovanje in dokumentacijo. Izvrševanje pravice do informiranja in vpogleda ji je obsojenec omogočil s konkludentnim dejanjem, s tem, ko ji je dovolil neovirano poslovanje in delovanje v družbi, zato je moral pričakovati, da se bo lahko seznanila tudi z informacijami in listinami, ki so zanj obremenilne. Neutemeljena so tudi nadaljnja zatrjevanja vložnika glede spremenjenega odnosa med družbenikoma v času, ko je B. D. pridobivala listine, saj nimajo opore v ugotovljenih dejstvih.

Ocenjevanje, ali je B. D. imela pravico do dostopa do dokumentacije družbe, je predmet presoje dejanskega stanja.

Zagovornik v postopku na prvi stopnji ni predlagal izvedbe dokazov, na podlagi katerih bi se lahko ugotovilo takšno dejansko stanje, kot ga zatrjuje v zahtevi, Vrhovno sodišče pa je pri odločanju o zahtevi vezano na dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Okoliščine, ki jih zagovornik izpostavlja v zahtevi, Vrhovnemu sodišču pri odločanju tudi niso vzbudile dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi. Zaradi vsega navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da se izpodbijana sodba ne opira na dokaze, ki bi morali biti iz spisa izločeni, zaradi česar ni podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Nadalje vložnik opozarja na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, predvsem v zvezi s presojo izpovedb prič B. D. in B. O. Z navajanjem, da izvedeni dokazi obsojenca ne povezujejo s samim postopkom prodaje vozila oziroma s prejemom kakršnega koli zneska v gotovini, vložnik izraža dvome v ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve. Na te navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je na podlagi vseh izvedenih dokazov presodilo, da so bila vsa odločilna dejstva glede zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po prvem odstavku 244. člena KZ pravilno in popolno ugotovljena, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bilo vozilo prodano za 4 milijone SIT (in ne za 1,2 milijona SIT, kolikor je bilo nakazano na račun družbe V. d.o.o.), saj navedeni znesek izhaja iz računa št. ... z dne 21. 11. 2003, ki ga je predložila priča B. O., enakega pa je sodišču posredovala tudi upravna enota Novo mesto. V Salomonovem oglasniku je bila navedena cena vozila 4,5 milijona SIT, ročni zapis specifikacije načina plačila kupnine pa potrjuje, da je bila celotna kupnina v višini 4 milijone SIT plačana delno na račun, delno z gotovino. Takšna dejanska presoja nižjih sodišč Vrhovnemu sodišču ni vzbudila nobenega dvoma o pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev. Vložnik še navaja, da je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ker je v izreku prvostopenjske sodbe navedeno, da je kupnino plačal Z. O., iz razlogov sodbe pa izhaja, da je bil plačnik B. O. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil kupec vozila Z. O., denar za vozilo pa je izročil njegov brat B. O., zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.

Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, upokojenec s 1.000 € mesečnega dohodka, lastnik stanovanja in osebnega vozila.

Vrhovno sodišče je sodno takso odmerilo po tar. št. 71113 (količnik 0,8 za izrek pogojne obsodbe) v zvezi s tar. št. 7111, po kateri je sodna taksa določena v razponu od 70 €

do 170 €, ter upoštevalo količnik 2 po tar. št. 7152 (zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti). Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer je Vrhovno sodišče ocenilo, da plačilo takse v znesku 240 € ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja.