Jedro

Organ prve stopnje je v zvezi s trenutnim stanjem vpogledal tudi poročilo OSCE za Občino A in zaključil, da ta občina ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju. Tožnica tudi tega podatka in zaključka ne izpodbija v tožbi. Tožnica tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, da je njen strah zaradi neustreznih standardov zdravstvenega varstva v matični državi objektivno neutemeljen. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka preučila aktualne razmere v matični državi tožnice in utemeljeno ugotovila, da ne trajajo več razlogi, ki jih zakon določa v 1. in 2. odstavku 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta navedla razloge za svojo odločitev, obrazložitev obeh odločb pa obsega vse kar zahteva 214. člen ZUP.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Policijske uprave B št. 3C2303/247-07-0004/2004-10. V svoji obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje zavrnil prošnjo tožnice za izdajo odločbe o podaljšanju dovoljenja za zadrževanje tujca v Republiki Sloveniji in odločil, da mora tožnica v roku sedmih dni po pravnomočnosti odločbe zapustiti državo. Organ prve stopnje je ugotovil, da niso podani pogoji iz 2. odstavka 52. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 108/2002 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZTuj-1), ki prepovedujejo prisilno odstranitev tujca iz države. Tožena stranka navaja, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno na podlagi predloženih listin, z zaslišanjem tožnice in njenega izvenzakonskega partnerja AA. Organ prve stopnje je temeljito preveril in preučil trenutno situacijo v Srbiji in Črni Gori na podlagi stališč UNHCR in Varnostnega sveta ZN. Ugotovil je, da Občina A ne spada med občine, za katere velja, da so v nestabilnem varnostnem okolju in da kategorija etničnih Albancev, ki se niso želeli priključiti OVK, ni vključena na listo Albancev, za katere obstaja strah, da bi se v primeru vrnitve na Kosovo lahko soočili s preganjanjem. Tožnica utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo na podlagi dejstva, da se je njen zunajzakonski partner izognil sodelovanju z vojsko OVK. Organ prve stopnje je tudi pravilno ugotovil, da tožnica ne spada v nobeno od humanitarnih kategorij oseb, ki bi imele posebne potrebe zaradi posebej občutljivega zdravstvenega položaja, ker jim v matični državi ne bi bila na voljo primerna medicinska oskrba. V primeru vrnitve v matično državo je v samem A kot tudi v bližini zagotovljena potrebna zdravstvena oskrba. Tožena stranka zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji iz 51. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 108/02 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZTuj-1), zaradi katerih vrnitev tožnice v matično državo ne bi bila dovoljena iz razlogov ogrožanja njenega življenja ali svobode iz razloga rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju oziroma zaradi katerih bi bila lahko izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju. V zvezi z njeno pritožbeno navedbo, da bi bila kršena njena pravica do zagotovitve družinskega življenja, pa tožena stranka navaja, da to ni predmet tega postopka, tožnica pa lahko to uveljavlja v drugem postopku na podlagi 36. člena ZTuj. O tem je bila tožnica tudi seznanjena pred organom prve stopnje.

Tožnica v tožbi navaja, da meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Organ prve stopnje je tožnici 26. 3. 2002 že izdal dovoljenje za začasno zadrževanje za obdobje šestih mesecev. Družini je bilo to podaljšano že dvakrat po šest mesecev. Tožnica je ponovno vložila vlogo za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, ker razlogi ogroženosti niso v ničemer odpravljeni. Tožničina družina si ni mogla urediti dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združevanja družine. V primeru vrnitve bi bila tožnica kot samska žena brez moške zaščite in kot mati mladoletnih otrok še posebno in dodatno ogrožena. Obrazložitev organa prve stopnje nima ustrezne obrazložitve, ker ne navaja v čem so se razmere od izdaje dovoljenja za zadrževanje za tožnico spremenile, glede na spremenjene okoliščine. Tako je bilo že izdano dovoljenje tožnici za zadrževanje, kljub poročilom UNHCR, da so razmere na Kosovu za Albance sicer varne. Organ prve stopnje je takrat ugotovil, da glede na subjektivne okoliščine za tožnico vrnitev ni varna. Tožnica navaja, da organ prve stopnje ni pojasnil v čem so se okoliščine spremenile, da je sedaj vrnitev za tožnico varna, ni bila opravljena primerjava razmer v času izdaje zadnjega dovoljenja z razmerami v času izdaje izpodbijane odločbe organa prve stopnje. Tožnica opozarja, da njena vrnitev še vedno ni varna, saj bi bila brez moške zaščite, brez sorodstva in brez vsake možnosti, da poskrbi zase v tradicionalnem albanskem okolju na Kosovu. Tožnica izkazuje resen in utemeljen strah, da bo ob vrnitvi v matični kraj podvržena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Nadalje očita, da bi moral organ prve stopnje z gotovostjo ugotoviti, da so razmere za tožnico osebno ob vrnitvi objektivno varne in ni v zadostni meri presojal individualnih okoliščin ogroženosti. Navaja, da je bilo kršeno določilo 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Opozarja na 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in poudarja, da mora za priznanje zaščite obstajati dejansko tveganje, da bo oseba izpostavljena slabemu ravnanju, kar je v primeru tožnice nedvomno izkazano. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in tožnici izda dovoljenje za zadrževanje oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks in poudarja, da je begunka v Republiki Sloveniji, kjer išče zaščito in je brez sredstev za preživljanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je upoštevala poročilo UNHCR in Varnostnega sveta ZN za avgust in oktober 2004 in primerjala s poročilom OSCE, oktober 2003, Poročilo Generalnega sekretarja o začasni upravi misije ZN na Kosovu, Poročilo OVSE, organ prve stopnje pa je zaslišal tudi tožnico in njenega moža. Tožena stranka poudarja, da iz poročila UNHCR izhaja, da se večina kosovskih Albancev na Kosovu lahko vrne brez težav, enako velja za tiste etnične Albance, ki se niso želeli priključiti OVK in ki niso vključeni na listo tistih Albancev, ki bi se v primeru vrnitve na Kosovo, lahko soočali s preganjanjem. Eventuelna ločenost družine od moža oziroma očeta pa ni razlog po določilih ZTuj-1, zaradi katerega vrnitev tožnice v njeno matično državo ne bi bila mogoča. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnica je vložila vlogo za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje. Na podlagi 2. odstavka 52. člena ZTuj-1 se v Republiki Sloveniji dovoli zadrževanje, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom ZTuj-1, ki določa, da ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni (1. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Zadrževanje pa se tudi dovoli, če odstranitev ni možna iz drugih razlogov (2. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica v svoji vlogi navedla, da je pribežala zaradi preganjanja in srbskih napadov, hkrati pa je bil dodatni razlog za odhod iz matične države, da se je izvenzakonski partner hotel izogniti vpoklicu v vojsko OVK. Tožnica v tožbi teh razlogov ne izpodbija, prav tako pa ne navaja v zvezi s tem nobenih podrobnosti oziroma okoliščin. V tožbi le izpostavlja, da se brez izvenzakonskega partnerja ne more vrniti v matično državo.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bilo ugotovljeno, da ne obstajajo razlogi oziroma da ti razlogi ne trajajo več, ki bi imeli za podlago, da se dovoljenje za zadrževanje znova podaljša (3. odstavek 52. člena ZTuj-1). Že organ prve stopnje je navedel, da je bila izdana odločba o dovolitvi zadrževanja, ki je bila dvakrat podaljšana. V postopkih za podaljšanje je organ prve stopnje ugotovil, da se razmere na Kosovu niso spremenile in da bi bila zato resno ogrožena varnost in integriteta tožnice. Organ prve stopnje je ugotavljal trenutne razmere v tožničini matični državi in se pri tem oprl na različna poročila UNHCR, Varnostnega sveta Združenih narodov in Amnesty International. Organ prve stopnje na podlagi aktualnih poročil povzema, da Občina A ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju, prav tako pa, da kategorija etničnih Albancev, ki se niso želeli priključiti OVK, ni več vključena na listo tistih etničnih Albancev, za katere obstaja strah, da bi se v primeru vrnitve na Kosovo lahko soočali s preganjanjem. V zvezi z nosečnostjo tožnice, ki jo tudi v tožbi izpostavlja, pa je že organ prve stopnje navedel, da iz poročil UNHCR izhaja, da nosečnice niso navedene med tiste najbolj ogrožene osebe, za katere v primeru njihove vrnitve ne bi bila na voljo ustrezna medicinska oskrba. Tožnica v tožbi ne izpodbija aktualnih poročil, ki jih je pribavil organ prve stopnje. Tožnica sicer očita, da ni presojal individualnih okoliščin ogroženosti na njeni strani, vendar pri tem ne navaja katere so te individualne okoliščine, ki niso bile upoštevane. Po presoji sodišča je tožena stranka upoštevala razloge, ki jih je tožnica v svoji vlogi navedla. Organ prve stopnje je v zvezi s trenutnim stanjem vpogledal tudi poročilo OSCE za Občino A in zaključil, da ta občina ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju. Tožnica tudi tega podatka in zaključka ne izpodbija v tožbi. Tožnica tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, da je njen strah zaradi neustreznih standardov zdravstvenega varstva v matični državi objektivno neutemeljen. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka preučila aktualne razmere v matični državi tožnice in utemeljeno ugotovila, da ne trajajo več razlogi, ki jih zakon določa v 1. in 2. odstavku 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta navedla razloge za svojo odločitev, obrazložitev obeh odločb pa obsega vse kar zahteva 214. člen ZUP.

Tožnica očita, da organ prve stopnje ni opravil primerjave razmer glede na zadnje ugotovljeno stanje, na katerega je bila oprta prejšnja odločba. Iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje izhaja, da je ta povzel razloge, ki so bili upoštevani pri izdaji dovolitve zadrževanja, navedel pa je tudi poročila, iz katerih izhajajo spremenjene razmere. Pri tem je povzel tako stanje na Kosovu, posebej pa je izpostavil stanje v A, od koder prihaja tožnica. Tako je tožena stranka primerjala razmere, v tožbi pa tožnica tudi ne ugovarja, da je tožena stranka izpostavila tudi varnostno situacijo v A. Po presoji sodišča je že organ prve stopnje ugotovil vsa pomembna dejstva, na podlagi katerih je zaključil, da ne trajajo več razlogi iz 51. oziroma 1. in 2. odstavka 52. člena ZTuj-1. Pri tem tožnica očita, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, da niso bile v zadostni meri upoštevane njene individualne okoliščine ogroženosti, pri tem pa tožnica teh svojih ugovorov ne obrazlaga podrobneje in pri tem tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, ki jih je naredil na podlagi vpogledanih aktualnih poročil. Tožnica v tožbi očita, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, vendar ne navaja katere okoliščine z dejanskim stanjem niso bile prikazane oziroma ugotovljene. Tožena stranka je upoštevala mnenje UNHCR katerim osebam je potrebno nameniti posebno pozornost, pri tem je organ prve stopnje navedel katere osebe imajo posebne potrebe glede njihovega občutljivega položaja in zaključil, da tožnica ne spada v kategorijo oseb, ki imajo posebej občutljiv položaj. Tožnica očita tudi, da je prišlo do kršitve 138. člena ZUP. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica zaslišana, kakor tudi njen izvenzakonski partner, in s tem ji je bilo omogočeno, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi, varovano pa je bilo tudi načelo zaslišanja strank (1. odstavek 9. člena ZUP). Po presoji sodišča je tožena stranka ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne. Pribavila je večje število aktualnih poročil, tožnica pa v zvezi z zaključki organa prve stopnje na podlagi preučenih poročil, ne izpodbija podatkov, ki iz teh poročil izhajajo in ne navaja v zvezi s tem ničesar drugega, prav tako pa tudi ne izpodbija zaključkov, ki jih je tožena stranka in organ prve stopnje naredila na podlagi preučenih poročil. Po presoji sodišča zato ni utemeljen očitek, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 138. člena ZUP.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedbam tožnice o njenem premoženjskem stanju, zato je zaključilo, da bi bila s plačilom taks ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja oziroma preživlja svoje otroke.