Jedro

S pravnomočnim sklepom o začetku stečajnega postopka nad družbo M. I. d.o.o., se je začela oblikovati tudi stečajna masa, sestavni del katere je bilo tudi premoženje pripojene družbe M. d.o.o.

Izrek

Pritožba se zavrne in prvostopna sodba v izpodbijani 1., 2. in 4. točki izreka potrdi.

Zahteva tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Tožena stranka je dolžna drugo tožeči stranki v 15 dneh plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 316,57 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je brez pravnega učinka proti stečajni masi stečajnega dolžnika M. I. d.o.o., pravno dejanje storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o. v korist tožene stranke in sicer nalog njegovemu dolžniku B d.o.o., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneska 1.500.000,00 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 23.7.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku 1.500.000,00 SIT (1. točka izreka). Zato je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati v stečajno maso družbe M. I. d.o.o. znesek 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2003 dalje (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.500.000,00 SIT za čas od 23.7.2002 do 17.12.2002 je zavrnilo (3. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati prvi tožeči stranki stroške tega pravdnega postopka v višini 44.880,00 SIT in drugi tožeči stranki v višini 285.060,00 SIT v primeru zamude pa vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne ter jima naloži nerazdelno v plačilo stroške postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do dne plačila. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Drugo tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala drugostopenjskemu sodišču naj neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo prvostopnega sodišča. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče izčrpno obrazložilo odločitev o tem, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika storjeno po njegovem pravnem predniku M. d.o.o. izpodbojno in da so torej izpolnjeni vsi znaki, ki jih predpisuje zakonski dejanski stan iz 125. člena ZPPSL. Zato se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča, o pritožbenih razlogih pa je stališče drugostopnega sodišča navedeno v nadaljevanju te obrazložitve.

1. O stranski - sosporniški intervenciji drugo tožeče stranke, M. I. d.o.o. - v stečaju O položaju drugo tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani že odločalo (glej sklep Višjega sodišča v Lj., opr. št. I Cpg 758/2004 z dne 23.9.2004, objavljeno v informatizirani bazi odločb Višjih sodišč RS, IESP dokument VSL 05520). Kot odgovor na pritožbene navedbe tožene stranke zadostuje le povzetek jedra omenjene odločbe, ki se glasi: "Za opredelitev položaja intervenienta je ključna zatrjevana dejanska podlaga, s katero utemeljuje svoj položaj v pravdi. Pritožnik (M. I. d.o.o. - v stečaju) se je ob preiglasitvi intervencije dne 19.12.2003 (identično kot v tem sporu) sicer skliceval na določbo 1. odstavka 199. člena ZPP in sebe označeval kot stranskega intervenienta. Ob zatrjevanju dejanskega stanu, na katerem utemeljuje svoj položaj intervenienta pa je navajal povsem enak učinek pravde na položaj intervenienta kot v kasnejši vlogi z dne 13.2.2004 (enako kot v tej zadevi) to je neposredno učinkovanje pravde na samega intervenienta. Intervenient je namreč zatrjeval, da bo ob uspehu tožeče stranke vtoževani znesek vplačan v stečajno maso intervenienta. Takšen dejanski stan torej ne pomeni intervencijskega efekta za intervenienta v razmerju do tožeče stranke temveč pomeni zatrjevanje učinkovanja pravde neposredno na intervenienta. Za enak tožbeni zahtevek, kot ga je uveljavljala prvo tožeča stranka ima v materialnem pravu podlago tudi intervenient (kot drugo tožeča stranka, 1. odstavek 125. člena ZPPSL). Ob sklicevanju intervenienta na takšne učinke sodbe bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati položaj sosporniškega intervenienta že ob priglastitvi intervencije 19.12.2003." To pa pomeni, da je imela drugo tožeča stranka položaj sosporniškega intervenienta torej enotnega sospornika v smislu 1. odstavka 202. člena ZPP. Pri sosporniški intervenciji pa ima intervenient enak položaj kot stranka v postopku, že ob sami vložitvi tožbe. Drugo tožeča stranka torej ni bila prekludirana za vložitev tožbe v šest mesečnem prekluzivnem roku po 129. členu ZPPSL.

2. Pripojitev M. d.o.o. - pravne posledice dne 12.6.2003 začetega stečajnega postopka nad prevzemno družbo M. I. d.o.o. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja relevantna dejstva: - izpodbijano dejanje je bilo storjeno dne 23.7.2002 s strani družbe M. d.o.o., ; - 5.12.2002 je bila v sodni register vpisana pripojitev družbe M. d.o.o. k družbi I. I. d.o.o., ki se je hkrati preimenoval v M. I. d.o.o.; - 12.6.2003 je bil nad prevzemno družbo M. I. d.o.o., začet stečajni postopek.

Ob takšnih okoliščinah se ne more postavljati vprašanje ali je nad družbo M. d.o.o. začet stečajni postopek, saj je bila po vpisu pripojitve ta družba sestavni del prevzemne družbe, z vpisom pripojitve pa je prevzeta družba prenehala skladno s 3. odstavkom 521. člena Zakona o gospodarskih družbah. S pravnomočnim sklepom o začetku stečajnega postopka nad družbo M. I. d.o.o., se je začela oblikovati tudi stečajna masa, sestavni del katere je bilo tudi premoženje pripojene družbe M. d.o.o. Kot je obrazložilo Višje sodišče v Ljubljani v stečajni zadevi M. I., opr. št. III Cpg 48/2003), ko je potrdilo sklep o začetku stečajnega postopka z dne 12.6.2003, po pričetku stečajnega postopka nad družbo M. d.o.o. v sodnem registru ni bilo mogoče vzpostavljati prejšnjega stanja glede izbrisanih gospodarskih družb, ki so bile pripojene k prevzemni družbi. Pri tem ne more biti uspešno pritožbeno sklicevanje na razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani (4 Cpg 23/2003 z dne 7.5.2003), s katerim je bil razveljavljen sklep pripojitve družbe M. d.o.o. k prevzemni družbi. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je registrsko sodišče ta sklep prejelo po začetku stečajnega postopka dne 12.6.2003. To pa pomeni, da sama razveljavitev sklepa o pripojitvi ni mogla vplivati na položaj stečajnega dolžnika, nad katerim je bil začet stečajni postopek.

Ni predmet obravnave in reševanja v tem pritožbenem postopku vprašanje vpisa pripojitev na podlagi nepravnomočnega sklepa in učinkov pravnomočnosti pri konstitutivnih sklepih, ki se vpisujejo v sodni register. Pritožbeno sodišče namreč dodaja, da je razloženo razlago določb Zakona o sodnem registru v povezavi s 527. členom ZGD glede učinkov navedenih okoliščin preizkušalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v okviru obravnavanja ustavne pritožbe pod opr. št. Up 635/04-16. Pri obravnavanju omenjene ustavne pritožbe je pritrdilo stališču v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cpg 48/2003 v tem smislu, da uporaba metod razlage, ki jo je uporabilo Višje sodišče v Ljubljani pri odločitvi v omenjenem pritožbenem postopku, ne predstavlja arbitrarnosti pri sojenju in s tem kršitve pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS. Stališče v izpodbijani sodbi, da se pravne posledice dne 12.6.2003 začetega stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom nanašajo na prevzemno družbo M. I. d.o.o. kot tudi pripojeno družbo M. d.o.o. so pravilne. Pritožbeno stališče, da bi bilo treba tožbo, ki se nanaša na izpodbijanje pravnih dejanj pravnega prednika stečajnega dolžnika zoper katerega ni bil uveden stečajni postopek zavreči, ni pravilno.

3. Obstoj kritnega razmerja kot enega izmed pogojev objektivnega znaka izpodbojnosti - zmanjšanja stečajne mase stečajnega dolžnika Obstoj kritnega razmerja je natančno razložilo prvostopno sodišče (prim. razloge prvostopne sodbe stran 6 do 8). Že iz 3. odstavka 1045. člena OZ in 2. člena asignacijske pogodbe z dne 23.7.21002 (A/1) izhaja, da obveznost družbe B d.o.o. kot dolžnika stečajnega dolžnika preneha šele s plačilom zneska navedenega v 1. členu asignacijske pogodbe na žiro račun asignatarja, to je tožene stranke kot upnika stečajnega dolžnika. Šele s tem nakazilom in ne ob sklenitvi asignacijske pogodbe je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. odstavka 125. člena ZPPSL, to je zmanjšanje stečajne mase in oškodovanje upnikov. Sodišče je razložilo ves potek poslovanja med pravnimm prednikom drugo tožeče in B d.o.o. kot njenim plačilnim servisom. S tem je bilo izkazano razmerje med drugo tožečo stranko kot upnikom družbe B d.o.o.. O konkretni asignacijski pogodbi z dne 23.7.2002 pa je v obrazložitvi navedlo, da je prišlo do plačila drugo tožeče stranke toženi stranki v posledici izpolnitve naloga danega s strani drugo tožeče stranke kot asignanta družbi B d.o.o. kot asignatu in s tem do plačila drugo tožeče stranke preko družbe B d.o.o. toženi stranki. S pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju z dne 14.6.2001 (B1) sta pogodbeni stranki A.A. C. d.o.o., kot pravni prednik družbe B d.o.o. in M. d.o.o. kot pravni prednik drugo tožeče stranke sklenili generalno pogodbo o svetovanju, v kateri sta se med drugim v 2. členu dogovorili, da bo družba M. d.o.o. na podlagi dogovorjenega obsega del po tej pogodbi vsakokrat pisno sporočila spisek računov, ki naj jih družba A.A. C. d.o.o. plača na v naprej dogovorjen način kot sledi (prim. 3. alineja 2. člena te pogodbe in sicer po asignacijski pogodbi). Za vsak konkreten posel pa je bila sklenjena asignacijska pogodba, in sredstva nakazana na podlagi konkretne asignacijske pogodbe (v spisu A1). Sodišče druge stopnje v takšnem načinu poslovanja ne vidi fiktivnosti oziroma navideznosti sklenjene asignacijske pogodbe.

4. Subjektivni pogoj izpodbojnosti pravno dejanje je bilo storjeno s strani pravnega prednika stečajnega dolžnika Zato je bilo treba ugotavljati ali je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje pravnega prednika stečajnega dolžnika. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je bil žiro račun družbe M. d.o.o. blokiran, izkazane so bile hipotekarne obremenitve nepremičnin družbe razvidne iz zemljiške knjige (A/14), da je bilo finančno stanje družbe M. d.o.o. v letu 2002 objektivno slabo pa izhaja iz revizorjevega poročila o revidiranju računovodskih izkazov za leto 2002, (M. I. d.o.o. skupaj s pregledom poslovanja računovodskih izkazov vseh treh pripojenih družb, A/13). Takšno stanje M. d.o.o. in dolžnost tožene stranke, da je vedela oziroma bi morala vedeti za M. d.o.o. slabo ekonomsko finančno stanje je sodišče prve stopnje razložilo tudi v povezavi s podanim subjektivnim pogojem po 1. odstavku 125. člena ZPPSL (prim. zadnji stavek 2. odstavka 9. strani prvostopne sodbe). Ker je sodišče v okviru odločanja o tem, ali so podani pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj v smislu zakonskih znakov 125. člena ZPPSL ugotovilo, da je bilo slabo tudi ekonomsko finančno stanje pravnega prednika stečajnega dolžnika, ni razlogov, da ne bi moglo uporabiti pri presojanju podanega subjektivnega elementa tudi domneve predpisane v 1. točki 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Toženi stranki ni uspelo izpodbiti zakonske domneve, tožeča stranka pa je tudi v tožbeni trditveni podlagi navedla, da je bil pravni prednik stečajnega dolžnika v času izpodbijanega dejanja (23.7.2002) v slabem ekonomsko finančnem stanju.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niti ostale absolutne bistvene postopkovne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Drugo tožeči stranki je sodišče druge stopnje priznalo stroške postopka z odgovorom na pritožbo in sicer za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške v višini 2 % od vrednosti storitve po Odvetniški tarifi (OT) v višini 510 točk in 20 % davek na dodano vrednost v višini 102 točk, skupaj 612 točk. 100 % povečanja na podlagi 1. odstavka 5. člena OT pooblaščencu druge tožeče stranke pritožbeno sodišče ni priznalo, ker ni pojasnil, v čem naj bi se kazalo v obravnavani zadevi specialistično znanje potrebno za zastopanje drugo tožeče stranke, še posebej glede na 2. odstavek 5. člena OT. Ob upoštevanju Zakona o uvedbi EUR-A (ZUE) in vrednosti odvetniške točke od 1.1.2007 dalje (0,459 EUR) znašajo odvetniški stroški drugo tožeče stranke 280,90 EUR. Za plačno sodno takso za odgovor na pritožbo (prej 8.550,00 SIT) je sodišče druge stopnje priznalo drugi tožeči stranki znesek 35,67 EUR. Skupaj pripada drugo tožeči stranki 316,57 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.