Jedro

Odločitev o (zamudnih) obrestih ni mogoče prištevati (z njihovo kapitalizacijo) k vrednosti spora zaradi dovoljenosti revizije - gre namreč za stransko terjatev (drugi odstavek 39 člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 560.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2001 do plačila. Zahtevek za plačilo nadaljnjih 500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2001 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 900.000 SIT od 25.3.1996 dalje ter od zneska 160.000 SIT od 19.6.2001 dalje do plačila, je zavrnilo. Tako odločitev je sodišče druge stopnje potrdilo, ko je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe, torej proti odločitvi o zavrnitvi glavnice v znesku 500.000 SIT in zakonskih zamudnih obresti od zneska 560.000 SIT od 25.3.1996 do 26.9.2001. Pri tem obresti izračuna z zneskom 1.393.467 SIT in kot sporno vrednost v revizijskem postopku navede znesek 1.893.467 SIT. Zavrnjeni glavnični zahtevek v višini 500.000 SIT se nanaša na tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po stališču revizije je materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnik je utrpel Cranio cerebralno poškodbo s pretresom možganov in posledičnim post komocijskim sindromom. Gre za tak obseg škode, ki terja odločitev o nadaljnji odškodnini v skupnem znesku 1.060.000 SIT. Poleg tega revizija, uveljavljajoč enak revizijski razlog, izpodbija tudi odločitev, ki se nanaša na zamudne obresti od dosojenega zneska. Pri tem graja stališče, po katerem izpodbijana sodba sledi uveljavljeni sodni praksi, ki priznava tek zamudnih obresti od dosojenega odškodninskega zneska od sojenja pri sodišču prve stopnje dalje. Ni pravično, da sodišči nižjih stopenj upoštevata valorizacijo akontacije od 15.3.1996 dalje, ne priznavata pa zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode od 25.3.1996 dalje do plačila.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni dovoljena.

Revizija (367. člen ZPP) je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi, izdani na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Da bi bila revizija dovoljena, mora torej vrednost spora presegati znesek 1.000.000 SIT. V obravnavanem primeru gre za denarni zahtevek, pri katerem pa se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški in druge stranske terjatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Tožeča stranka revizijsko izpodbija odločitev o glavnem zahtevku v znesku 500.000 SIT, kar v drugem odstavku 367. člena ZPP predpisane vrednosti, ki še dopušča revizijo, ne presega, istočasno pa se ne strinja z odločitvijo v izpodbijani sodbi, nanašajočo se na zamudne obresti. Slednjega, torej odločitve o teku zamudnih obresti kot stranske terjave, ni mogoče prištevati k vrednosti spora na revizijski stopnji v znesku 500.000 SIT. Izračun, ki ga je kot podlago za dovoljenost revizije opredelil revident, torej nasprotuje predvsem določbi drugega odstavka 39. člena ZPP. Vrednost spora na revizijski stopnji predstavlja znesek 500.000 SIT, kar pa je premalo za ugotavljanje dovoljenosti revizije.

Nedovoljeno revizijo je po povedanem revizijso sodišče zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.