Jedro

V konkretnem primeru je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor, na katerega se v tej zvezi sklicuje pristojni organ, namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-440/2018/6 (1312-09) z dne 15. 3. 2018 za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“. V ostalem se tožba zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. 7. 12. 1993 (pravilno: 10. 3. 1985) v kraju Tunis, Tunizija, pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (1. točka izreka). Tožnik se pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 14. 3. 2018 od 11:45 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da pristojni organ izpodbijano odločitev temelji na prvem in drugem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter na podatkih, zbranih v dosedanjem postopku, to je na podatkih, razvidnih iz registracijskega lista, tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in iz razgovora, ki je bil ob ustni seznanitvi s pridržanjem opravljen s tožnikom.

3. Pri tem se ugotavlja, da tožnik ob podaji prošnje in niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, ter da se v konkretnem primeru poraja tako dvom v osebne podatke tožnika kot tudi glede tožnikovih navedb o osebnih dokumentih. Tožnik namreč govori arabsko, to je jezik, ki ga govorijo v več državah na severu Afrike, pri čemer se v postopkih večkrat izkaže, da prosilci v različnih državah Evropske unije spreminjajo navedbe o izvorni državi. Kot neprepričljive ocenjuje tudi tožnikove navedbe, da ima osebno izkaznico pri svojem dekletu v Franciji. Ob upoštevanju, da pristojni organ sam v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v zatrjevani izvorni državi (119. člen ZMZ-1) in dejstva, da Slovenija ni njegova ciljna država, obstaja utemeljena domneva, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot v druge države EU in ker njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, lahko upa, da v dublinskem postopku ne bo vrnjen v Slovenijo, kar vse utemeljuje dvom v resničnost navedenih osebnih podatkov in daje podlago za to, da se mu omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Da lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar je bistven osebni razgovor. Tega pa brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče opraviti, saj po presoji pristojnega organa obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Ugotavlja namreč, da je tožnik prečkal več varnih držav, pa v teh državah, čeprav bi lahko, ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ker obstaja utemeljena nevarnost, da bi tožnik Slovenijo zapustil še pred osebnim razgovorom in nato odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je pristojni organ odločil, da se tožnika pridrži tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na ta način zagotovi, da se o prošnji enkrat končno odloči in hkrati tožniku prepreči nadaljnje zlorabljanje postopkov za mednarodno zaščito.

5. Gibanje na območje in prostore Centra za tujce se tožniku omeji na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker se ugotavlja, da bi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja, tako zaradi povečanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, kot zaradi načina, po katerem se izvaja varovanje in ki ga pristojni organ podrobno opiše. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj bi tožena stranka ob izrečenem ukrepu lažje pridobivala dokumente in ugotavljala določena dejstva. Za ugotavljanje tožnikove istovetnosti drži ravno obratno, saj bo zaradi omejitve dostopa do spleta v Centru za tujce tožena stranka do teh dejstev in dokazov prišla težje. Poleg tega pa mora nevarnost pobega temeljiti na objektivnih dejstvih, ki iz sklepa ne izhajajo.

7. Tožena stranka je dne 14. 3. 2018 tožniku naložila predložitev dokumentov do dne 16. 3. 2018, kar je nerazumen rok. Pri tem tožnika ni opozorila na posledice, če dokumentov ne bo predložil, kajti za toženo stranko je rok že potekel. Tožnik tudi ni izjavil, da dokumentov ne bo predložil. 8. V zvezi z ugotovljeno nevarnostjo pobega tožena stranka ne upošteva sodbe Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, niti sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey in sodbe Evropskega sodišča v zadevi Al Chodor (C 528/15 z dne 15. 3. 2016), po katerih je pridržanje dopustno le na podlagi zakonsko določenih objektivnih meril, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Pogoj za izrek ukrepa, ki predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo je po drugem odstavku Uredbe Dublin III pogojen z znatno nevarnostjo, da bo oseba pobegnila. Ta nevarnost pa v izpodbijanem sklepu ni obrazložena, ukrep pa tudi ni sorazmeren z razlogi, s katerimi je obrazložen.

9. Obenem s tožbo tožnik predlaga, da sodišče z izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve izvršitev izpodbijanega akta zadrži. V tej zvezi navaja, da kršitev pravice do osebne svobode pomeni škodo že sama po sebi, v primeru kršitve pravice do osebne svobode pa mora biti tožniku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

11. Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Ponovno poudari, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker iz njega ni razvidno, kako bi pridržanje pripomoglo k ugotavljanju tožnikove istovetnosti in razčiščevanju zadeve in da pridržanja glede na zahteve drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ni mogoče utemeljevati z navedbo o odstotku prosilcev, ki zapustijo azilni dom.

K I. točki izreka

12. Tožba je delno utemeljena.

13. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 2. alinei prvega odstavka istega člena) zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

14. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in ne iz razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena (v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU), na katero se nanaša večina tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava. Sporna pa sta tudi oba razloga, ki sta podlaga izpodbijane odločitve in s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva, v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

15. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, v razlogih izpodbijanega sklepa, ki jim tožnik ne ugovarja, pa je obrazložen tudi očiten dvom v resničnost osebnih podatkov, ki jih je navedel v postopku. Sodišče zato očitane bistvene pomanjkljivosti obrazložitve v tem pogledu ne ugotavlja. V zvezi s tožbenim očitkom, da je pridržanje tožnika za ugotavljanje njegove identitete nepotrebno in nesorazmerno zasledovanemu cilju, pa sodišče poudarja, da ukrep pridržanja na tej podlagi omogoča, da prosilec ostane na voljo zlasti zato, da se zagotovi njegovo sodelovanje v ugotovitvenem postopku in prispeva k omejitvi sekundarnega gibanja prosilcev v smislu uvodne izjave 12 Direktive 2013/33. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca pa je tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

16. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce zadovoljive in pri tem ne izpostavi nobenih posebnih problemov, tudi ne tistih, ki se sicer izpostavljajo v tožbi.

17. Pač pa sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Strinja se sicer s toženo stranko, da je v konkretnem primeru glede na okoliščine, ki so podrobno opisane v izpodbijanem sklepu, podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo omejeno gibanje, iz države pobegnil. Vendar pa je nevarnost pobega le ena od okoliščin oziroma eden izmed pogojev za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe, medtem ko glede ostalega, kar se zahteva po zakonskem besedilu, v izpodbijanem sklepu ni ustreznih razlogov. Tako iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja in ki jih ima tožena stranka oziroma pristojni organ namen ugotavljati, oziroma katera so tista dejstva, ki jih brez omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Še neopravljen osebni razgovor, na katerega se v tej zvezi sklicuje pristojni organ, namreč ni dejstvo, temveč dejanje postopka, ki sicer mora biti opravljeno, ne zadosti pa pogoju ugotavljanja „določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti“ in s tem zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 18. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni ne le v obrazložitvi, temveč tudi v izreku, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka odpravilo besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“. Zavrnilni del odločitve temelji na 3. alinei drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka

19. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

20. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.