Jedro

V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto enotno stališče, da je 2. odstavek 15. člena ZUPJS potrebno pravilno razlagati in uporabiti tako, da se pri ugotavljanju dohodka primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi davčna uprava, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci davčne uprave. Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo davčne uprave, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od nje po uradni dolžnosti že na podlagi 51. člena ZUPJS. To pomeni, da je potrebno tudi v okoliščinah konkretnega primera upoštevati podatke o dohodku iz preteklega leta 2013 in ne predpreteklega leta, kot so bili na podlagi zmotne interpretacije 2. odstavka 15. člena ZUPJS upoštevani v predsodnem postopku. Zato sta izpodbijana posamična upravna akta že iz tega razloga nepravilna in nezakonita in jih je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca, št. ... z dne 9. 10. 2014 in prvostopenjsko odločbo pristojnega centra za socialno delo št. ... z dne 30. 5. 2014 v 1., 5. in 6. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Obenem je tožencu naložilo, da tožniku povrne 508,61 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Proti sodbi se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dohodke upošteval skladno s 15. členom ZUPJS, kot je veljal do 31. 8. 2014. Ker na dan vložitve vloge 22. 4. 2014 dohodki za preteklo leto še niso bili znani, je pravilno upošteval dohodke za predpreteklo leto. Od 1. 9. 2014 pa veljajo določbe ZUPJS, ki določajo drugačen način ugotavljanja dohodkov. Ta način je sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe zmotno povzelo. Uporabiti je namreč treba zakonodajo, kot je veljala v času odločanja na prvi stopnji. Za določitev tožnikovega prispevka je upošteval 3. odstavek 18. člena Uredbe o metodologiji za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev, po kateri se ne ugotavlja njegova plačilna sposobnost. Tožnik bi lahko višjo oprostitev uveljavljal le v skladu z 31. členom Uredbe, česar pa ni storil. V predsodnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno tudi materialno stanje upravičenke, saj podatki finančne uprave zajemajo tako slovensko kot tujo pokojnino. Po potrdilu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je namreč slovenska pokojnina nižja od pokojnine, upoštevane v izpodbijanih odločbah. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Materialno pravo je bilo delno zmotno uporabljeno, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

K predmetu sodne presoje

5. V tem socialnem sporu, ko se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 9. 10. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo pristojnega centra za socialno delo z dne 30. 5. 2014, se spor nanaša na oprostitev plačila institucionalnega varstva.

6. S prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom, potrjenim z dokončno odločbo, je bilo namreč odločeno, da je upravičenka A.A. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 232,36 EUR od 22. 4. 2014 dalje (1. točka izreka), njen prispevek pa znaša 368,97 EUR (2. točka izreka). Tožnik ni oproščen plačila storitve in njegov prispevek znaša 232,36 EUR (5. in 6. točka izreka). Ostali štirje otroci upravičenke so plačila oproščeni (4., 7., 8. in 9. točka izreka). Gre torej za oskrbo upravičenke A.A. v domu upokojencev, ki jo je v znesku 232,36 EUR dolžan plačati tožnik kot njen sin, ki ji je na podlagi pogodbe o preužitku dolžan zagotavljati popolno oskrbo na domu. V pritožbenem postopku je sporno, ali je toženec pravilno ugotovil dohodke upravičenke in tožnika za določitev višin njunih oprostitev oziroma prispevkov k plačilu.

7. Plačilo storitev institucionalnega varstva je urejeno v 100. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 3/2007– uradno prečiščeno besedilo s spremembami). Upravičenci in drugi zavezanci so po 1. odstavku tega člena ZSV dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Na podlagi 3. odstavka 100. člena ZSV je bila sprejeta Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami - v nadaljevanju: Uredba). Uredba predpisuje merila za določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev ter način njihovega uveljavljanja.(1) K dohodku upravičenke za določitev višine njene oprostitve oziroma prispevka

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so bili v predsodnem upravnem postopku pri ugotavljanju dohodka upravičenke za ugotovitev njene plačilne sposobnosti in določitev višine oprostitve napačno upoštevani podatki o dohodku, ki ga je prejela v letu 2012, to je v predpreteklem letu glede na vlogo, ki je bila vložena 22. 4. 2014. 9. Pritožba s tem v zvezi sicer utemeljeno opozarja, da je šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-C, Ur. l. RS, št. 99/2013), ki se je začel uporabljati 1. 9. 2014, spremenil 1. odstavek 15. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) tako, da se pri ugotavljanju upravičenosti do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev dohodek upošteva na način in glede na obdobje, določeno skladno z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. V času vložitve vloge veljaven 1. odstavek 15. člena ZUPJS pa pri ugotavljanju upravičenosti do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev glede ugotavljanja dohodka ni odkazoval na uporabo zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Po 6. členu ZUPJS centri za socialno delo odločajo po tem zakonu, torej ZUPJS, tudi o oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev. Uredba kot podzakonski akt v 11. členu res določa, da je ugotovljen dohodek dohodek in prejemek, ugotovljen na način, kot ga določa zakon za prejemnike denarne socialne pomoči. Vendar pa višji predpis po pravni teoriji in sodni praksi derogira nižjega. Pritožbeno sodišče se je že postavilo na stališče, da se za obdobje pred uveljavitvijo ZUPJS-C, tudi za ugotavljanje dohodka za upravičenost do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev, uporablja 15. člen ZUPJS. Torej tudi 2. odstavek 15. člena ZUPJS.(2)

10. Po 2. odstavku 15. člena ZUPJS, kot je veljal v času vložitve vloge 22. 4. 2014, se pri ugotavljanju dohodka upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine, podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev se primarno uporabljajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto. Če ti podatki med odločanjem še niso na voljo, se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, preračunani na raven preteklega koledarskega leta tako, da se povečajo za rast neto povprečne plače na zaposlenega v obdobju januar - december preteklega leta v primerjavi z istim obdobjem predpreteklega leta. Kadar tudi ti podatki niso na voljo, se nadalje uporabijo podatki, kot jih določa citirana določba, ki so jih davčnemu organu posredovale osebe, zavezane za dajanje podatkov in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine za preteklo leto ali za predpreteklo leto, če podatki za preteklo leto niso na voljo. Pri ugotavljanju dohodka se lahko upoštevajo tudi podatki iz uradnih evidenc centra za socialno delo in drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih oziroma pravicah iz javnih sredstev in druga dokazila skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

11. V sodni praksi pritožbenega sodišča(3) je bilo že zavzeto enotno stališče, ki ga je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS,(4) da je 2. odstavek 15. člena ZUPJS potrebno pravilno razlagati in uporabiti tako, da se primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi davčna uprava, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci davčne uprave. Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo davčne uprave, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od nje po uradni dolžnosti že na podlagi 51. člena ZUPJS. Pomeni, da je potrebno tudi v okoliščinah konkretnega primera upoštevati podatke o dohodku iz preteklega leta 2013 in ne predpreteklega leta, kot so bili na podlagi zmotne interpretacije 2. odstavka 15. člena ZUPJS upoštevani v predsodnem postopku. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene, izpodbijana posamična upravna akta pa že iz tega razloga nepravilna in nezakonita.

12. Ker so bili pri ugotavljanju upravičenkinega dohodka upoštevani napačni podatki za leto 2012, za pritožbeno rešitev zadeve niti ni relevantno, ali je bil upoštevan del pokojnine, ki ga upravičenka prejema iz Nemčije, na kar opozarja pritožba. V ponovljenem upravnem postopku bo namreč potrebno ugotoviti upravičenkine dohodke za leto 2013, in med te seveda upoštevati vse dohodke iz 12. člena ZUPJS. Torej tudi eventualno pokojnino, ki jo prejema iz tujine.

K dohodku tožnika za določitev višine njegove oprostitve oziroma prispevka

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da za tožnika, ki je s pogodbo o preužitku zavezan k oskrbi upravičenke na domu, ni potrebno ugotavljati njegovih dohodkov oziroma plačilne sposobnosti.

14. Dohodke tožnika in njegove partnerke za ugotovitev njegove plačilne sposobnosti je namreč v dokončni odločbi ugotavljal že sam toženec. Ker pa je iz dokončne odločbe razviden le skupen znesek mesečnega dohodka, brez specifikacije posameznih prejemkov, ne pa tudi iz katerega leta so navedeni podatki o dohodkih, torej preteklega ali predpreteklega, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ni namreč mogoče preizkusiti pravilnosti uporabe 2. odstavka 15. člena, niti 12. člena ZUPJS.

15. Po 3. odstavku 18. člena Uredbe se, če je kdo od zavezancev na podlagi pravnega posla, kot je to v obravnavanem primeru, zavezan upravičencu zagotavljati oskrbo na domu, njegov prispevek res določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan s pravnim poslom.(5) V okoliščinah konkretnega primera, ko tožnik zatrjuje, da brez ogrožanja svoje družine glede na svoje premoženjsko stanje ni zmožen plačevati z izpodbijano odločbo določenega prispevka, je potrebno ugotoviti plačilno sposobnost. ZSV namreč omogoča višjo oprostitev, kot jo določajo merila Uredbe. Skladno s 5. odstavkom 100. člena ZSV tako lahko center za socialno delo upravičencu oziroma zavezancu določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz Uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Višjo oprostitev ureja tudi 31. člen Uredbe. Sicer pa že 16. člen Uredbe določa, da je prispevek k plačilu storitve znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec, glede na svojo plačilno sposobnost oziroma preživninsko obveznost, zmožen in zato tudi dolžan prispevati za plačilo vrednosti opravljene storitve. Pomeni, da je treba tudi za tožnika, čeprav je s pogodbo o preužitku zavezan k oskrbi upravičenke na domu, ugotavljati njegovo plačilno sposobnost. Če namreč ni tolikšna, da bi bil sposoben prispevati k plačilu toliko, kot mu nalaga 18. člen Uredbe, potem so podani razlogi za oprostitev iz 31. člena Uredbe.

K odločitvi pritožbenega sodišča

16. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) 1. člen Uredbe.

(2) Sodba pritožbenega sodišča opr. št. Psp 262/2015 z dne 4. 6. 2015. (3) Na primer v zadevah opr. št. Psp 459/2013 z dne 16. 1. 2013 in Psp 257/2013 z dne 24. 10. 2013. (4) VSRS sodba VIII Ips 79/2015 z dne 13. 7. 2015. (5) Toženec je vrednost tožnikove obveznosti po pogodbi o preužitku ocenil na 350,00 EUR.