Jedro

Ker je zasebna tožilka za kaznivo dejanje in storilca izvedela 21. 12. 2011, kazensko ovadbo, ki jo je sicer okrožni državni tožilec zavrgel s sklepom z dne 3. 9. 2012 iz razloga, ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, je bila 13. 9. 2012 vložena zasebna tožba ob upoštevanju tretjega odstavka 53. člena ZKP pravočasna.

Priči, ki naj bi bili zaslišani na obravnavi, ki jo je sodišče opravilo v nenavzočnosti obdolženca, nanjo nista prišli in sta bili zaslišani šele na glavni obravnavi dne 10. 10. 2014 v prisotnosti obdolženca. Na obravnavi tako ni bilo narejenega nič takšnega, da bi moral biti tam navzoč obdolženi, saj je na njej pooblaščenka zasebne tožilke zgolj podrobneje pojasnila postavljeni premoženjski zahtevek, s katerim je zasebna tožilka tako in tako napotena na pravdo in predlagala pridobitev dodatnih listin na Policijski postaji, s katerimi je bil obdolženi kasneje seznanjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi T. Š. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi T. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), katerega mu je v po pooblaščenki, odvetnici … v vloženi zasebni tožbi očitala zasebna tožilka K. P.. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po določilih drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila zasebna tožilka s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Odločeno je bilo še, da mora, po določilih prvega odstavka 95. člena ZKP obdolženi povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, doslej zaznamovane v višini 61,30 EUR in plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, pa tudi povrniti izdatke zasebne tožilke in nagrado ter potrebne izdatke njene pooblaščenke.

2. Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega T. Š.. Kljub navedbi v njenem uvodu, da podaja predlog za oprostitev obdolženca plačila sodne takse, v nadaljevanju uveljavlja zgolj pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 429 ZKP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in prvostopno razveljavi ter s sklepom zasebno tožbo zavrže (393. člen v zvezi s prvim odstavkom 352. člena in členom 429 ZKP) oziroma tako, da jo spremeni in s sodbo zasebno tožbo zavrne (4. točka prvega odstavka 357. člena v zvezi s 429. členom ZKP), podredno pa, da obdolženca oprosti obtožbe (4. točka 358. člena v zvezi s 429. členom ZKP) oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena v zvezi s členom 429 ZKP). V odgovoru na pritožbo pooblaščenka zasebne tožilke predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniku ni bilo mogoče priznati uspeha že v njegovi uvodni trditvi, da obravnavana zasebna tožba ni bila vložena pravočasno s čemer iz razloga, da naj bi bila podana okoliščina, katera izključuje kazenski pregon obdolženega, uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. V zvezi s to trditvijo sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz kazenske ovadbe, katero je po pooblastilu zasebne tožilke vložila njena pooblaščenka (priloga pod A2 spisa) izhaja, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena takrat veljavnega KZ-1, katerega bi naj storil dne 21. 12. 2011. Gre za kaznivo dejanje, katero se je po določilih drugega odstavka 135. člena KZ-1 preganjalo na predlog, kot predlog za pregon pa se po določilih drugega odstavka 53. člena ZKP šteje tudi kazenskega ovadba. Ta pa mora biti, po določilih prvega odstavka 52. člena ZKP podana v roku treh mesecev od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Ker že iz ovadbe same izhaja, da je zasebna tožilka zvedela za kaznivo dejanje in storilca prej navedenega dne, 21. 12. 2011, je morala biti kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podan v omenjenem roku. Ta rok je bil v danem primeru upoštevan. Iz ovadbe namreč izhaja, da je bila ta napisana dne 9. 3. 2012 in poslana Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju. Zaradi preveritve kdaj je ta tja prispela, pa je sodišče druge stopnje, na podlagi pooblastil zapisanih v tretjem odstavku 377. člena ZKP od navedenega tožilstva pridobila njihov spis št. Kt/0/598/12 in ugotovilo, da se je to zgodilo dne 12. 3. 2012, torej pravočasno. To kazensko ovadbo je višji državni tožilec Okrožnega državnega tožilstva v Celju … s sklepom s prej navedeno številko in datumom izdaje 3. 9. 2012 (priloga pod A3 spisa) zavrgel iz razloga, ker naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Pri tem je navedel, da lahko ovaditeljica v zvezi z besedami katere bi ji naj obdolženec izrekel, zapisanimi v obravnavani zasebni tožbi, katere so povzete tudi v ovadbo in sklep državnega tožilca, če meni, da je s tem storil katero izmed kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, začne zoper njega kazenski pregon z vložitvijo zasebne tožbe. Skladno z določili 60. člena ZKP ji je za to dal rok 8 dni, katerega se je pooblaščenka zasebne tožilke (sklep državnega tožilca sta obe prejeli dne 7. 9. 2012) držala, saj je zasebno tožbo vložila dne 13. 9. 2012. To pa pomeni, da je bila zasebna tožba, seveda z upoštevanjem določil tretjega odstavka 53. člena ZKP, na kar opozarja pooblaščenka zasebne tožilke v odgovoru na pritožbo, vložena pravočasno, skladno tudi z v pritožbi navedenimi določili prvega odstavka člena 168. KZ-1 in prvega odstavka 52. člena ZKP.

5. Navedeno dejstvo je zaznalo že sodišče prve stopnje ob kontroli zasebne tožbe opravljeni po določilih 435. člena ZKP, kar dokazuje že okoliščina, da je od pooblaščenke zasebne tožilke z dopisom z dne 27. 5. 2013 zahtevalo, kasneje opravljeno dopolnitev zasebne tožbe. Ni torej res, kar trdi pritožnik, da ta kontrola ni bila opravljena. Ob edinem mogočem zaključku glede pravočasnosti vložitve zasebne tožbe, navedenem v prejšnji točki obrazložitve te sodbe seveda sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da to s sklepom zavrže, kar pomeni, da ne obstoji tudi razlog, da bi bila v zvezi z njo sedaj izdana zavrnilna sodba, kot to predlaga pritožnik. Razumljivo pa je tudi nadaljnje ravnanje sodišča prve stopnje, da v razlogih sedaj izpodbijane sodbe ni navedlo prav ničesar v zvezi s pravočasnostjo vložitve zasebne tožbe. Kot rečeno, kršitev pri tem ni bilo, prav nihče v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tega vprašanja ni izpostavljal. Zaradi tega pritožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nadaljnjih v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, tistih iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 12. 9. 2014 opravilo v nenavzočnosti obdolženca. Pri tem že samo ugotavlja, da sta bila za to izpolnjena dva od treh pogojev, navedenih v prvem odstavku 442. člena ZKP, da je bil obdolženec nanjo v redu povabljen in da je bil v zadevi že zaslišan, kar je res. Ni pa sprejemljivo njegovo prepričanje, da pa ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da njegova navzočnost na njej ni nujna. Res je sicer, da bi naj bili takrat zaslišani priči M. G. in M. V., vendar ti nanjo nista prišli in sta bili zaslišani šele na glavni obravnavi dne 10. 10. 2014 v prisotnosti obdolženca. Na obravnavi tako ni bilo narejenega nič takšnega, da bi moral biti tam navzoč obdolženi, saj je na njej pooblaščenka zasebne tožilke zgolj podrobneje pojasnila postavljeni premoženjski zahtevek, s katerim je zasebna tožilka tako in tako napotena na pravdo in predlagala pridobitev dodatnih listin na Policijski postaji … s katerimi je bil obdolženi kasneje seznanjen. Pa tudi sicer pritožbi ne pove zakaj naj bi po njegovem napačna uporaba navedenih zakonskih določil vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe.

7. Povsem enaka ugotovitev velja v zvezi z njegovo nadaljnjo trditvijo, da je bil obdolženi zaradi neizvedbe zaslišanja z njegove strani predlaganih prič prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Zakaj sodišče prve stopnje prič Ž. M. in U. S. ni zaslišalo, je v celoti skladno podatkom spisa pojasnilo v razlogih sedaj izpodbijane sodbe v njeni točki 2. Tam zapisanemu dejansko ni kaj za dodati, razen tega, da pritožnik ni pojasnil kakšen vpliv naj bi imela na razsojo zadeve okoliščina, da je bila zasebna tožilka že od prvega srečanja nenaklonjena in neprijazna do obdolženca, takšna pa tudi do priče S. (s katero se po podatkih spisa sploh ni srečala). Dejstvo, da med obdolžencem in zasebno tožilko ni bilo “prave kemije”, je pojasnila že priča A. K., pa to nikakor ne more pomeniti, da je bil obdolženec zaradi tega upravičen razžaliti zasebno tožilko na način, kot je bilo ugotovljeno v sedaj izpodbijani sodbi. Da niso bili izvedeni še kakšni dokazi, pa pritožnik v pritožbi ne zatrjuje. V zvezi s tem je reči le še to, da je po prepričanju sodišča druge stopnje tudi pritožnik, kateri se očitno spozna na sodno prakso, seznanjen s tem, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, katere predlaga obramba, saj ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in tudi ne z njimi omejeno (prvi odstavek 18. člena ZKP).

8. Ostaja torej vprašanje pravilnosti in popolnosti po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja v tej kazenski zadevi. V zvezi s tem je reči, da je sodišče prve stopnje na glavnih obravnavah izvedlo vse za razsojo potrebne dokaze in jih v izpodbijani sodbi celovito in po presoji sodišča druge stopnje pravilno dokazno ocenilo. Ta ocena je pokazala, da so v ravnanju obdolženca podani vsi objektivni in subjektivni znaki očitanega mu kaznivega dejanja, zaradi česar mu je njegova storitev v celoti dokazana. Kaj več o tem po presoji sodišča druge stopnje v tej sodni odločbi ni potrebno povedati. Pritožnik v pritožbi glede tega vprašanja povsem nepovezano navaja, da se vsebina dokaznih sredstev v pomembnih delih ne prekriva in da priče ter oškodovanka ne izpovedujejo sinhrono, kar naj bi veljalo tudi za vsebino policijskega zapisnika. Takšnih posplošenih pritožbenih navedb ni mogoče pritožbeno presojati tako kot ne nadaljnje trditve o tem, kje točno naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Slednje jasno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe s pristavkom, da je kot kraj storitve kaznivega dejanja v zasebni tožbi in sodbi naveden kot prostori prodajalne …, čemur ne nasprotuje niti pritožnik. Ob takšnih ugotovitvah tako ne drži tudi nadaljnja pritožbena navedba, da sodbe sodišča prve stopnje v vsebinskem smislu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nadaljnje v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje nadalje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotavlja, da je izrečena mu pogojna obsodba, skupaj z upoštevanjem višine zagrožene kazni in trajanja preizkusne dobe primerna kazenska sankcija in vanjo v korist obdolženca ni potrebno posegati. To velja tudi za nadaljnje odločitve sodišča prve stopnje, katerih pritožnik izrecno ne izpodbija.

10. Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrdit s pristavkom, da pritožnik ne pove kateri bi naj bili razlogi za spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno po določilih 4. točke 358. člena ZKP.

11. Obdolženec s pritožbo vloženo po zagovorniku ni uspel, zato mora plačati sodno takso. Glede na to, da z delom služi in ima primeren dohodek, ni videti razloga zakaj te ne bi mogel plačati. Njeno višino mu bo odmerilo, s posebnim nalogom, sodišče prve stopnje, skladno s tarifnim delom Zakona o sodnih taksah.