Jedro

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, sklicevanje na pritožbene navedbe, v zvezi s katerimi naj bi višje sodišče kršilo zakon, brez njihove konkretizacije ne zadostuje.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, od tega na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je spoznalo obs. B.Z. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obeh strank zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo v plačilo 45.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 15.3. 2000 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in nepravilno uporabljenega kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi, spremeni napadeni sodbi in oprosti obdolženca oziroma sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da zagovornik ni navedel konkretnih kršitev zakona. Drugačna dokazna ocena obrambe o kriminalističnem izvedenstvu rokopisov je dejansko vprašanje, medtem ko trditve, da se pritožbena odločba ni opredelila do pritožbenih navedb, ne bo mogoče preizkusiti, saj je presplošna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Uveljavljeni kršitvi naj bi višje sodišče storilo, ker je zagovornikovo pritožbo, argumentirano z navedbami iz strokovne literature o načinu in metodi opravljanja izvedenstva spornih rokopisov, odpravilo s skopimi trditvami, da je izvedenec na glavni obravnavi obrazložil svoji izvedeniški mnenji. S tem ni ovrglo razhajanja med navedbami kriminalistične stroke v strokovni literaturi glede izvedenstva rokopisov in ocenjevanjem izvedenca P. S takimi navedbami pa zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je očitno, da drugače kot sodišči prve in druge stopnje ocenjuje izvedeni dokaz z izvedencem - grafologom. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Očitek, da se pritožbena odločba ni opredelila do navedb na drugi, tretji in četrti strani pritožbe, pa je presplošen, da bi ga bilo mogoče obravnavati. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato sklicevanje na pritožbene navedbe, v zvezi s katerimi naj bi sodišče druge stopnje kršilo zakon, brez njihove konkretizacije in v skladu s prej citiranim prvim odstavkom 424. člena ZKP, ne zadostuje.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Ti so odmerjeni kot povprečnina v višini 60.000,00 SIT. Pri tem je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka, ki ni bil zamotan, in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.