Jedro

Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi odločil, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka) ter da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedeno, da je tožnik kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju ZPKZ) nastopil 16. 10. 2014 in da se mu kazen predvidoma izteče 18. 10. 2024. Tožnik je predlagal pogojni odpust, k temu je dal pozitivno mnenje ZPKZ. Navedel je, da je obsojenec prvič na prestajanju kazni, prvič kaznovan, spoštuje sodbo sodišča, plačuje odškodnino za povzročeno škodo v povezavi s kaznivim dejanjem (od februarja 2020 plačuje mesečno po 20 EUR), spoštuje hišni red, usmeritve v osebnem načrtu, pri delu se zelo trudi, ima utrjene ugodnosti, ki jih koristi od septembra 2016, in ima urejene pogoje za življenje po odpustu. Prvostopenjski organ pa je predlog zavrnil zato, ker zoper pričakovanja, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, govorita tako obsojenčev odnos do oškodovancev in kaznivega dejanja kot tudi neizkazani pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Po oceni toženke je ZPKZ preuranjeno zaključil, da je odnos obsojenca do oškodovancev in do kaznivega dejanja primeren, prav tako pa je spregledal, da obsojenec v vlogi na nikakršen način ne pojasni, kako se bo na prostosti preživljal ob rednem odplačevanju dolgov, s tem pa ni izkazal, da ima urejene pogoje za vključitev v življenje na prostosti, z izjemo urejenega prebivališča. Navedba ZPKZ, da ima na prostosti zaposlitev, ni z ničemer izkazana in prav tako ni podkrepljena v prošnji samega obsojenca. Prav tako ni razvidno, od kod zavodu zaključek, da je obsojenec pripravljen plačati odškodnino, upoštevajoč dinamiko poplačila odškodnine. Prav tako ne pojasni, kako se bo na prostosti preživljal ob hkratnem rednemu plačevanju svojih finančnih dolgov in ne pojasni, na kakšen način ima urejene pogoje za vključitev v življenje na prostosti.

2. Tožnik v tožbi izpostavlja, da gre za ponovljen postopek, saj je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo IV U 136/2022-14 z dne 20. 12. 2022 opravilo odločbo toženke in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, da toženka pred izdajo upravnega akta ni ravnala po pravilih postopka, pa je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka) ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Predlaga spremembo odločbe in odločitev, da se tožnik takoj pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni, podrejeno pa, da se navedena izpodbijana razveljavi in vrne v ponovno odločanje v spremenjeni sestavi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka je sodišču posredovala upravni spis ter navedla, da sodišče obvešča, da je toženka na 1. letni redni seji 2023, ki je potekala 21. 2. 2023, odločila, da tožnika pogojno odpusti ter kot datum pogojnega odpusta določila 31. 5. 2023. 4. Navedeno pisanje je bilo vročeno tožniku, ki pa v zvezi s tem ni podal drugačnih informacij.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba ni dopustna.

6. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7. Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

8. V konkretnem primeru tožnik zahteva odpravo odločbe, s katero je organ za pogojni odpust njegovo prošnjo s prestajanja kazni zapora zavrnil. Glede na navedbe toženke, da je ta na 1. letni redni seji 2023, ki je potekala 21. 2. 2023, odločila, da tožnika pogojno odpusti ter kot datum pogojnega odpusta določila 31. 5. 2023 (neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana v skladu s drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 22. členom ZUS-1), je ugotoviti, da se tožnik v času odločanja o zadevi že nahaja na prostosti.

9. To po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava oz. razveljavitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe toženke in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ne bi imeli nobenega učinka, saj je tožnik v vmesnem času že bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora.1

10. V danih okoliščinah bi bilo sodno varstvo tožniku zoper izpodbijano odločbo toženke lahko zagotovljeno v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, na podlagi katere se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnik takšnega zahtevka ni postavil. Sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Tožnik je tisti, ki se odloči o tem, katere vrste tožbo bo vložil in po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, ki predstavlja tisto, kar želi s tožbo doseči. Sodišče ne sme mimo izražene volje tožnika samovoljno zaključiti, kakšen je njegov zahtevek. Sodišče v primeru vložitve izpodbojne tožbe tudi ni dolžno presojati, ali lahko odloči, kot da bi bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, saj ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba). Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Lahko pa tožnik ves čas do sprejema odločitve sodišča svoj tožbeni zahtevek spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko spremeni ali dopolni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči.2 Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe, ki jo je vložil v predmetni zadevi, ni spremenil v ugotovitveno tožbo, ne glede na to, da je bil po vložitvi svoje izpodbojne tožbe iz zapora odpuščen.

11. Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj ni več na prestajanju zaporne kazni, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika. Takšna razlaga je skladna z ustaljeno upravnosodno prakso.3

12. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da tožnik v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. 13. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1), brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe več ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

**K II. točki izreka:**

14. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018. 2 Ta stališča izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 3 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018 in opr. št. I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018.