Jedro

Pri presoji, ali izvesti predlagani dokaz ali ne, mora sodišče pretehtati, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, ali je stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu pa šteti, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Obvestila o telesni poškodbi, kateremu je priložena tudi fotokopija medicinske dokumentacije, ki se nanaša na to poškodbo, v nobenem pogledu ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem, podanim na podlagi 264. člena ZKP.

Obsojenčeva mati v kazenskem postopku ni bila nikoli zaslišana in zato tudi ni bila poučena v skladu z 2. odstavkom 236. člena ZKP o pravni dobroti, da ni dolžna pričati. Take procesne situacije, četudi na zahtevo obrambe, ni mogoče obiti z zaslišanjem policistke o tem, kar ji je o obravnavanem življenjskem primeru med zbiranjem obvestil povedala v času sojenja že pokojna presumptivno privilegirana priča.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega V.Š. se ugodi in se sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavita ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.10.2001 obsojenega V.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Obsojencu je na podlagi 51. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. in 1. odstavku (pravilno bi bilo po 2. odstavku) 133. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Oškodovanko M.I. je s premoženjskopravnim zahtevkom po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V.Š. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva obsojenčevega zagovornika ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi obsojenčevega zagovornika, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenca sodnomedicinske stroke, da bi ta podal strokovno mnenje o načinu in času nastanka lahkih telesnih poškodb, ugotovljenih pri oškodovanki M.I., prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Med pravnimi jamstvi v kazenskem postopku, ki jih ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, je v 3. alineji 29. člena Ustave RS zagotovljena tudi pravica, da mu mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Vložnik tudi utemeljeno navaja, da ima obdolženec po 3. odstavku 16. člena ZKP pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Taka ureditev pomeni, da je glede predlaganja dokazov obdolženec v enakem položaju kot nasprotna stranka, kar mu v zadevi zagotavlja polno enakost orožij. S tem pridržkom je sodiščem prepuščeno, da odločijo glede pomembnosti predlaganega dokaza v tolikšni meri, kot je to še združljivo s konceptom pravičnega postopka. Pri tej presoji mora zato sodišče pretehtati, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, ali je stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu pa šteti, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je namreč bistven element pravice do poštenega sojenja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v skladu z navedenimi kriteriji v rednem postopku utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala obramba, razen dokaza s postavitvijo izvedenca sodnomedicinske stroke. Glede slednjega je sodišče prve stopnje svojo odločitev, ki ji je pritrdilo tudi višje sodišče, utemeljilo z navedbo, da so poškodbe oškodovanke dokazane "z zgoraj podanim izvedeniškim mnenjem", čeprav izvedenstva sodnomedicinske stroke v postopku sploh ni odredilo. Obvestila o telesni poškodbi, kateremu je priložena tudi fotokopija medicinske dokumentacije, ki se nanaša na to poškodbo, v nobenem pogledu ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem, podanim na podlagi 264. člena ZKP.

Obtožba je obsojencu očitala, da je z berglo večkrat udaril M.I. po rokah, nogah in sprednjem delu telesa in ji s takim ravnanjem prizadejal zlom baze dlančnice kazalca desnice, odlom sklepnih delov druge dlančnice in členka kazalca desnice, udarnine obeh nadlahti, leve podlahti, leve dojke in obeh stegen. Obramba je dokazni predlog za odreditev izvedenstva sodnomedicinske stroke v postopku, kar ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, utemeljevala z navedbami, da je obsojenec storitev kaznivega dejanja zanikal, da je njegova žena J.Š. povedala, da oškodovanke ni udaril z berglo, ampak da jo je samo porinil na kavč, da je padla, da se je oškodovanka šele po šestih dneh zglasila pri zdravniku in povedala, da se je poškodovala, ko je padla po stopnicah in da je šele naslednjega dne pri zdravniku navedla, da jo je z udarci z berglo poškodovala znana oseba, svojemu sinu pa šele po preteku enega meseca povedala, da ji je poškodbe prizadejal obsojenec. V postopku je tudi navajal, da je iz zdravniške dokumentacije razvidno, da sta podplutbi na oškodovankinih nadlahteh posledica stiska z roko in ne udarnini, kot je zatrjevano v obtožbi, ki jo je sodišče tudi v tem obsegu sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zatrjeval je tudi, da bi bile oškodovankine poškodbe bistveno hujše, če bi jih obsojenec prizadejal na način, kot je zatrjevala oškodovanka, ki je bila glede na letni čas odeta v lahka letna oblačila. Zagovornik je na ta način izkazal, da je predlagani dokaz zaradi ugotovitve načina in časa nastanka oškodovankinih telesnih poškodb materialnopravno relevanten in ga utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato bi ga sodišče v skladu z načelom pravičnosti postopka moralo izvesti. Ker tako ni ravnalo, je prekršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. V nadaljnjem postopku bo zato sodišče moralo odrediti izvedenstvo medicinske stroke in tako pridobiti strokovno mnenje predvsem o tem, na kakšen način in kdaj so ugotovljene lahke telesne poškodbe pri oškodovanki nastale. Presodi pa naj tudi, ali je pred tem potrebno zaslišati kot pričo sestro obeh udeleženih O.K. Kolikor pa se zahteva sklicuje na izpovedbo priče D.B. o vsebini izjave, ki ji jo je v okviru zbiranja obvestil dala v času sojenja že pokojna obsojenčeva mati M.Š., pa je treba povedati, da gre za dokaz, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe. Priča M.Š. v kazenskem postopku ni bila nikoli zaslišana in zato tudi ni bila poučena v skladu z 2. odstavkom 236. člena ZKP o pravni dobroti, da ni dolžna pričati. Take procesne situacije, četudi na zahtevo obrambe, pa ni mogoče obiti z zaslišanjem policistke o tem, kar ji je o obravnavanem življenjskem primeru med zbiranjem obvestil povedala v času sojenja že pokojna presumptivno privilegirana priča. Glede na to da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga obsojenčevega zagovornika za odreditev izvedenstva sodnomedicinske stroke prekršena obsojenčeva pravica do obrambe in da je vložnik zahteve izkazal, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe, je zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP ugodilo in sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Od vsebine izvedenskega mnenja je namreč odvisna ne le ugotovitev, ali je šlo za temeljno ali kvalificirano obliko kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ampak tudi to, ali je že v rednem postopku nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona.