Jedro

Glede na nezadostne trditve, ki jih je v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti podala, tožena stranka ne more pričakovati podrobnejše obrazložitve, zakaj v pobot ugovarjana odškodninska terjatev ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 159782/2010 z dne 15. 11. 2010 vzdržalo v veljavi (I. točka izreka), toženi stranki pa je še naložilo v plačilo 1.555,57 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je 14. 12. 2012 zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožečo stranko obsodi na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke; podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Dejstvo, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek 9. 1. 2014, v konkretnem primeru ni ovira, da sodišče druge stopnje odloči o pritožbi, ne da bi bil prej izdan sklep o prekinitvi postopka (2. odstavek 207. člena ZPP). Naknadno ga bo skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka izdalo sodišče prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan. Razlogi sodbe so jasni in jih je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo plačilo v višini 13.119,00 EUR z DDV dogovorjeno s Pogodbo št. 1836/11 (A2), s katero se je tožeča stranka zavezala izdelati in montirati dvižna lamelna vrata, tožena stranka pa, da ji bo za to plačala (619. člen OZ). Ker je ugotovilo, da je bilo delo izvršeno in s strani tožene stranke prevzeto, je ugodilo tožbenemu zahtevku.

7. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo delo prevzeto. V pritožbi izpostavlja, da je bil običaj pri toženi stranki, da po končanju del končni obračun z izvajalci urejajo osebe, ki so pooblaščene za sklepanje pogodb. Kaj takega iz Pogodbe s tožnikom ne izhaja, zato sklicevanje na običaje z drugimi izvajalci v konkretnem primeru ni pomembno. Naročnik je dolžan prevzeti delo, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ). Na trditve tožene stranke, da prevzemni zapisnik ni bil podpisan po osebi, ki je upravičena sklepati pravne posle v imenu toženca, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je v imenu tožene stranke podpisal predstavnik tožene stranke, ki je naveden v Pogodbi (A2). Pravilno je odgovorilo toženi stranki, da če ni napotila k prevzemu osebe, ki je upravičena sklepati pravne posle, v razmerju s tožečo stranko ni pomembno. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost, da prevzeto delo plača. 8. Sodišče prve stopnje je trditve tožene stranke, da podaja pobotni ugovor iz naslova materialne škode v višini 14.591,58 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2011 obravnavalo kot materialnopravni ugovor in ne kot procesni ugovor. Zato o njem ni odločilo v izreku sodbe, čeprav bi moralo (3. odstavek 324. člena ZPP). Navedena kršitev določb ZPP pa nima vpliva na pravilnost odločitve, ker so razlogi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti odškodninskega zahtevka pravilni, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zato relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na pravočasnost podanih trditev o odškodninskem zahtevku, so nepomembne saj jih je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je v razlogih sodbe navedlo, da so prepozne, dejansko presojalo in se do njih tudi opredelilo. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da ji je zato, ker je tožeča stranka končala dela z 8 dnevno zamudo, investitor zaračunal pogodbeno kazen. Trdila je tudi, da tožeča stranka del ni izvedla kvalitetno, zaradi česar je bila tožena stranka prisiljena odpraviti napake na svoj račun. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v prvi pripravljalni vlogi škode ni konkretizirala, pritožnica ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi njene navedbe in dokaz iz druge pripravljalne vloge, v kateri je navedla, da ji je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda v višini 14.591,58 EUR, ki je enaka znesku, ki ga je sama morala plačati investitorju, kot to izhaja iz 5. alineje 3. točke končnega obračuna med investitorjem in toženo stranko. V razlogih sodbe je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni podala relevantnih trditev o vzročni zvezi med končnim obračunom del z investitorjem in delom, ki ga je opravila tožeča stranka, prav tako pa da iz zapisnika (priloga B1) ne izhaja, da se pogodbena kazen pri izgradnji Gospodarskega poslovnega objekta nanaša ravno na delo tožene stranke pri dobavi in montaži vrat. Glede na nezadostne trditve, ki jih je v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti podala, tožena stranka ne more pričakovati podrobnejše obrazložitve, zakaj v pobot ugovarjana odškodninska terjatev ni utemeljena. Če bi želela s pobotnim ugovorom uspeti, bi morala trditi in dokazati vzročno zvezo med zamudo, ki jo je povzročila tožeča stranka pri dobavi in montaži vrat in zaračunano pogodbeno kaznijo, ki jo je toženi stranki zaračunal investitor zaradi zamude roka izpolnitve obveznosti tožene stranke nasproti naročniku gradnje, čemur pa ni zadostila. Zato neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

10. S tem se izkaže, da tožena stranka z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni uspela, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.