Jedro

Tožena stranka odločitev opira na stališče, da je pravica do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena ZZVN osebna pravica, in kot taka nepodedljiva, ter da z upravičenčevo smrtjo preneha, pri čemer se sklicuje na stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 833/2001-3 z dne 13. 11. 2003. Tudi če bi se upravno sodišče strinjalo s stališčem iz navedenega sklepa, pa se deloma ne strinja, ker meni, da vsaj glede prejemkov iz naslova mesečne rente glede na določbo 1. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije ni utemeljeno delati razlike med vojnimi invalidi (katerih denarnih prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, se lahko podedujejo - 2. odstavek 87. člena Zakona o vojnih invalidih, ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 – 75/97) in osebami s statusom žrtve vojnega nasilja, sodišče meni, da je tožena stranka ravnala napačno, ko je tožničino zahtevo presojala izključno z vidika določbe 10. člena ZZVN, ni pa pri tem upoštevala specifičnih okoliščin primera.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 70104/00015/2001 0063 NK z dne 9. 2. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote A št. 173-977/96 z dne 27. 10. 2003, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel tožničino zahtevo za povračilo premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja po umrlem zakoncu AA. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bil AA z odločbo navedene upravne enote št. 173-977/96/977-B-AL z dne 14. 4. 1997 priznan status žrtve vojnega nasilja – begunca in pravica do mesečne rente v pripadajočih mesečnih zneskih od 1. 2. 1996 dalje ter pravica do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (dalje ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95 do 44/96) od 1. 2. 1996 dalje ter opredeljeno obdobje, ki se mu upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. V postopku revizije je tožena stranka z odločbo št. 0200473950/97 0070 TK z dne 6. 5. 1998 odločbo prve stopnje odpravila in odločila, da se AA status in pravice žrtve vojnega nasilja ne priznajo. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U 847/98-7 z dne 3. 6. 1999 AA tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. I Up 495/99-6 z dne 17. 5. 2001 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo odločanje. Upravno sodišče RS je v nadaljevanju postopka izdalo sodbo opr. št. U 1167/2001-16 z dne 17. 9. 2001, s katero je odpravilo odločbo tožene stranke in v obrazložitvi med drugim navedlo, da je odločba upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita in da zato ni podlage za ponovno odločanje na podlagi upravne revizije in bo po pravnomočnosti njegove sodbe šteti, da je bila revizija opravljena in da je k navedeni odločbi prve stopnje dano soglasje. Po pravnomočnosti sodbe dne 16. 10. 2001 je tako prvostopenjska odločba postala pravnomočna in izvršljiva. Ker pa je pravica do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena ZZVN pravica, ki je vezana na osebo in je nepodedljiva (50. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), kar pomeni, da je neposredno in izključno vezana samo na upravičenca in z njegovo smrtjo preneha (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 833/2001-3 z dne 13. 11. 2003), v tem delu prvostopenjske odločbe po mnenju tožene stranke ni mogoče izvršiti. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 87. člena Zakona o vojnih invalidih, ki se prav tako uporablja v postopku uveljavljanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, saj priznanja pravice do zdravstvenega varstva ni mogoče šteti za zapadli denarni prejemek po navedenem zakonu. S tem, ko je upravni organ prve stopnje ocenil, da je pravica AA do poplačila zdravstvenih storitev, priznana z navedeno pravnomočno prvostopenjsko odločbo z dne 14. 4. 1997, osebnostna pravica, ki ne vpliva na pravice in pravne koristi pravnih naslednikov, ter na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zahtevo tožnice zavrgel, torej po mnenju tožene stranke niso bila kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku, pritožbene navedbe tožnice pa so za odločitev o stvari irelevantne.

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke smiselno iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Navaja kronologijo odločanja o statusu in pravicah žrtve vojnega nasilja njenega moža AA, ki je v teku zgoraj opisanega sodnega postopka umrl. Navaja, da ji je upravni organ prve stopnje kot zakoniti dedinji izplačal mesečno rento, ki je pripadala možu od vložitve zahteve pa do njegove smrti. Ni pa ji hotel povrniti stroška, to je plačane premije za moževo prostovoljno zdravstveno zavarovanje, do katerega je bil na podlagi odločbe o statusu žrtve vojnega nasilja enako upravičen do smrti dne 24. 12. 1999. Tožnica se ne strinja z obrazložitvijo, da gre v stvari za pravico, ki je vezana na osebo in je nepodedljiva, kajti kot zakonita dedinja ni uveljavljala moževe pravice, pač pa povrnitev stroška za prostovoljno zavarovanje, ki ga je imel mož še za življenja in ki iz navedene pravice izhaja. Tožnica je prepričana, da kot dedinja zakonito terja dolg države do njenega moža, ki je nastal do moževe smrti s tem, ko je sam plačeval dopolnilno zdravstveno zavarovanje samo zato, ker je bila njegova zakonita pravica do povrnitve teh stroškov nezakonito odvzeta. Meni tudi, da je nelogično, da ji je bila mesečna renta, ki je tudi osebna pravica, ki se ne deduje, izplačana za ves čas, ko bi jo moral prejemati njen mož, dokler je še živel, doplačilo za zdravstveno zavarovanje pa ni bilo povrnjeno. Iz tožbe smiselno izhaja, da tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja ključna dejstva iz obrazložitve svoje odločbe, navaja pa še, da je iz sklepa o dedovanju št. D 11/00 z dne 29. 2. 2000 razvidno, da je AA umrl 24. 12. 1999, to je po izdaji prve sodbe Upravnega sodišča RS z dne 3. 6. 1999, vendar pred izdajo sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 495/99-6 z dne 17. 5. 2001 in pred izdajo temu sledeče sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U 1167/2001-16 z dne 17. 9. 2001, s katero je bilo tožbi AA ugodeno. Glede na dejstvo, da je tožnik umrl, mu navedeni sklep Vrhovnega sodišča RS in nova sodba Upravnega sodišča RS nista mogla biti vročena, zato po mnenju tožene stranke tudi ne moreta imeti nobenih pravnih učinkov. Očitno že Vrhovno sodišče RS pri izdaji navedenega sklepa ni bilo seznanjeno s podatkom, da je tožnik umrl, sicer bi po mnenju tožene stranke bila odločitev sodišča takšna kot v sklepu št. I Up 833/2002-2 z dne 13. 11. 2003 in kasneje v sklepu št. I Up 1314/2002-2 z dne 14. 12. 2003, saj glede na osebno naravo upravne zadeve, ki je vezana izključno na stranko osebno, tožnica kot tožnikova pravna naslednica postopka ne more nadaljevati. Dejstvo, da je bila tožeči stranki izplačana mesečna renta v višini, kot je razvidna iz prvostopne odločbe, torej še ne pomeni, da je bila izplačana zakonito, saj so po mnenju Vrhovnega sodišča RS v omenjenih sklepih tako status kot pravice na tej podlagi (tudi mesečna renta) pravice, ki so glede na njihovo pravno naravo vezane izključno na osebo in so nepodedljive. Zato tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter postopek v zvezi s tožbo AA zoper odločbo tožene stranke št. 02004/3950/97 0070 TK z dne 6. 5.1998 ustavi.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki je z izjavo št. U-A07-1175/2004-3-R z dne 30. 3. 2003 prijavilo udeležbo v tem postopku, odgovora na tožbo pa ni podalo.

Tožba je utemeljena.

Glede na razloge izpodbijane odločbe in glede na tožbene navedbe sodišče ugotavlja, da med strankama ni spora o dejstvih, ki so ključna za odločitev v tej zadevi, to je o tem, da je bila pok. AA med drugim priznana pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja (10. člen ZZVN), da je bila odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila ta pravica priznana, odpravljena z revizijsko odločbo tožene stranke, ter da je bila ta revizijska odločba v sodnem postopku odpravljena s sodbo U 1167/2001 z dne 16. 10. 2001, ki je postala pravnomočna, dalje da je upravičenec AA v teku sodnega postopka umrl, in da je tožnica njegova dedinja. Na podlagi teh dejstev tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožničino zahtevo (in ne zahtevek, kot je navedeno v izreku sklepa prvostopenjskega organa, kar pa tožena stranka prezre) za povračilo premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja po umrlem upravičencu zavrgel. Tožena stranka to odločitev opira na stališče, da je pravica do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena ZZVN osebna pravica, in kot taka nepodedljiva, ter da z upravičenčevo smrtjo preneha, pri čemer se sklicuje na stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 833/2001-3 z dne 13. 11. 2003. Tudi če bi se sodišče strinjalo s stališčem iz navedenega sklepa, pa se deloma ne strinja, ker meni, da vsaj glede prejemkov iz naslova mesečne rente glede na določbo 1. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije ni utemeljeno delati razlike med vojnimi invalidi (katerih denarnih prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, se lahko podedujejo - 2. odstavek 87. člena Zakona o vojnih invalidih, ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 – 75/97) in osebami s statusom žrtve vojnega nasilja, sodišče meni, da je tožena stranka ravnala napačno, ko je tožničino zahtevo presojala izključno z vidika določbe 10. člena ZZVN, ni pa pri tem upoštevala specifičnih okoliščin primera. Te pa so v tem, da upravičenec ni mogel pravice, priznane s prvostopenjsko upravno odločbo, uživati zato, ker je bila odločba odpravljena z revizijsko odločbo tožene stranke, ki je bila odpravljena s pravnomočno sodbo, izdano v dalj časa trajajočem sodnem postopku, med katerim je upravičenec umrl. Nadaljnja specifična okoliščina je v tem, da si je upravičenec izvrševanje te pravice lahko začasno zagotovil le sam s tem, da je plačeval premijo za prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Kolikor bi izdajo pravnomočne sodbe doživel, bi lahko od tožene stranke terjal povrnitev plačila premije. V teh okoliščinah gre pri izvrševanju sporne pravice v bistvu za terjatev, ki je denarne vsebine. Takšno terjatev pa je tožnica kot upravičenčeva dedinja lahko podedovala ne glede na zatrjevano siceršnjo nepodedljivost pravic, ki izvirajo iz statusa žrtve vojnega nasilja. Zato bi moral po presoji sodišča upravni organ prve stopnje tožničino zahtevo, ki je v pogledu višine terjatve sicer nepopolna, obravnavati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) ter o njej, kolikor bi bila ustrezno dopolnjena, vsebinsko odločiti. Izpodbijana odločba je torej nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo, odločbo odpravilo, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Na odločitev sodišča ni mogel vplivati ugovor, ki ga tožena stranka uveljavlja v odgovoru na tožbo, to je stališče, da zgoraj citirani sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 17. 5. 2001 in na njegovi podlagi izdana sodba Upravnega sodišča RS z dne 17. 9. 2001 nista mogla biti vročena upravičencu, zato tudi ne moreta imeti nobenih pravnih učinkov. Postopek v upravnem sporu po tožbi AA je tekel ob predpostavki, da tožnik živi in ob tej predpostavki sta bili izdani tudi obe navedeni sodni odločbi. Tožena stranka bi lahko, potem ko je ugotovila, da je tožnik umrl pred izdajo navedenih odločb, sprožila obnovo postopka, česar pa ni storila. Odločbi štejeta za pravnomočni, zato njunih pravnih učinkov brez uporabe izrednega, z zakonom predvidenega pravnega sredstva, ni mogoče izpodbijati. Tako pa tožena stranka ni imela nobene pravne podlage za predlog, naj sodišče postopek v zadevi U 1167/01 ustavi, še zlasti ne, ker predlog podaja v drugi sporni zadevi.