Jedro

Nesprejemljivo je stališče, da bi bila začasna odredba, s katero se zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, lahko izdana le v primeru predhodno zadržanega učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi (torej že pri delodajalcu), kot to določa 85. čl. ZDR/2002. Če bi takšno vsebine začasne odredbe omejili le na primere iz 85. člena ZDR/2002, bi ostali nezaščiteni delavci, ki niso člani sindikata, pa tudi delavci v situacijah, ko delodajalec niti ne spoštuje predvidenega postopka pred odpovedjo, v skladu z 83. in 84. čl. ZDR/2002

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo tožnika, s katero bi se zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, ki je bila tožniku podana s strani tožene stranke dne 3.4.2003, začasna odredba pa bi sicer veljala do pravnomočne odločitve sodišča. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev odločb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje kljub napotkom pritožbenega sodišča še vedno ni izjasnilo o verjetnosti obstoja terjatve tožnika, ki je osnovni pogoj za izdajo začasnih odredb. Dodatno zmedo in nejasnost v obrazložitvi sklepa povzroča tudi zadnji stavek v 1. odstavku na 2. strani sodbe. Stavek je nerazumljiv in tožnik iz njega ne more razbrati, kaj je sodišče hotelo povedati. Če je bilo sodišče mnenja, da verjetnost tožnikove terjatve ni izkazana, se mu sploh ne bi bilo potrebno ukvarjati z ostalimi predpostavkami za izdajo začasne odredbe. Nejasno je tudi, kaj je imelo v mislih sodišče prve stopnje pri tem, ko se je sklicevalo na 85. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Nejasen v zvezi s tem je tudi zaključek, da je tožena stranka ravnala popolnoma pravilno, saj takšen zaključek nima zveze z 85. čl. ZDR. Neutemeljeno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z nenadomestljivo škodo. Sodišče je enostavno navedlo, da bi tožnik moral o posledicah svojega sklepanja delovnega razmerja razmišljati že pred tem, kar pa je prejudiciranje in ne pravni argument. Sodišče prve stopnje se je očitno povsem postavilo na stran tožene stranke, saj so navedbe le-te zanj očitno tudi že dokaz. Tožnik še dodaja, da je po zaposlitvi pri toženi stranki normalno delal leto in pol, šele po tem času pa so se pojavile njegove zdravstvene težave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z večino pritožbenih navedb, vendar to za samo odločitev o izpodbijanem sklepu ni bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se kljub jasnemu napotku pritožbenega sodišča v prejšnjem sklepu še vedno ni izrecno izjasnilo do verjetnosti obstoja tožnikove terjatve, kar je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v skladu z 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98-87/2002). V zvezi s tem so si tudi nekoliko nasprotujoči zaključki sodišča prve stopnje, da je "v tem delu toženec ravnal popolnoma pravilno" ter nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z nenadomestljivo škodo, ki naj bi tožniku nastala oz. ne nastala in ki predpostavlja predpostavko za izdajo začasne odredbe, na katero se tožnik sklicuje. Če je namreč sodišče menilo, da je toženec ravnal popolnoma pravilno, bi to lahko pomenilo, da verjetnost obstoja terjatve niti ni izkazana, zaradi česar ni logično, da se je v nadaljevanju ukvarjalo še z vprašanjem nenadomestljive škode. Prav to razlogovanje pa bi lahko vodilo tudi do zaključka, da je sodišče prve stopnje štelo, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana.

Nejasni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa za odločitev o izpodbijanem sklepu vendarle niso odločilnega pomena, saj je za izdajo začasne odredbe na predlog stranke poleg verjetnega obstoja terjatve potrebno ugotoviti tudi obstoj ene izmed predpostavk, ki jih v 272. čl. določa ZIZ. Ker se je tožnik skliceval le na nenadomestljivo škodo, oz. težko nadomestljivo škodo, ki bi jo bilo potrebno preprečiti z začasno odredbo, je lahko odločilno že to, da ta predpostavka ni izkazana.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z nenadomestljivo škodo navedlo, da tožnik prejema nadomestilo plače, prav tako pa bo to nadomestilo prejemala njegova žena, če tudi bo postala trajno presežna delavka; torej niso podane predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem torej zavzelo jasno stališče, ki ga tožnik v pritožbi niti ne izpodbija; res pa je tudi, da so ostala izvajanja sodišča v zvezi s tem (da bi se moral prej zamisliti, da je zamolčal podatke o svojem zdravju, da je imel težave že preje, da je za situacijo odgovoren sam) v sedanji fazi postopka celo neprimerna. Zato kljub uvodoma neprimernim stališčem sodišča prve stopnje v zvezi s tem lahko ugotovimo, da je le-to zavzelo jasno stališče, da tožnikov gmotni položaj in gmotni položaj njegove družine ni tako ogrožen oz. ne bo tako ogrožen, da bi bila potrebna izdaja začasne odredbe.

S takšnim razlogovanjem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožniku bo prenehalo delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka, torej bo v tem času deležen nadomestila plače. Po tem obdobju se bo lahko prijavil na zavod za zaposlovanje in prejemal denarno nadomestilo, enako kot njegova žena (v primeru, če sprejmemo tožnikove navedbe o tem, da ji bo oz. ji je že prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki). Tožniku in njegovi ženi bo pripadala tudi odpravnina, ki bo vsaj nekoliko oz. v krajšem obdobju omilila njune finančne težave. Glede na takšne ugotovitve bi moral tožnik za opredelitev težko nadomestljive škode še natančneje opisati svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje svoje družine, torej tudi podatke o tem, kje prebiva, koliko porabi za sprotne potrebe, oz. koliko porabita njegova otroka, ali eventualno razpolaga z drugim premoženjem ter možnostmi zaslužka, ipd.. Tožnik tega niti ni navedel, zaradi česar le glede na njegove podatke o premoženjskem stanju in njegovo izpoved, ko je bil zaslišan kot stranka, ni mogoče sklepati o tem, da mu bo brez začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Ker torej ta predpostavka za izdajo začasne odredbe ni podana, edino na to predpostavko pa se tožnik tudi sklicuje, je sodišče prve stopnje lahko odločilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, brez tega, da bi se izrecno izjavilo tudi o verjetnosti obstoja njegove terjatve.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče opozarja na nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo 85. čl. ZDR. Inštitut zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi iz 85. čl. ZDR v konkretni zadevi dejansko ne pride v poštev, saj tožnik sploh ne navaja, da bi predhodno sindikat nasprotoval odpovedi in da bi tožnik pri delodajalcu zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (kar je sicer možno tudi v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti), vendar to ni odločilno. ZIZ pozna odprto število začasnih odredb, torej tudi konkretna začasna odredba ne more biti izključena. Nesprejemljivo je tudi stališče, da bi bila začasna odredba s takšno vsebino lahko izdana le v primeru predhodno zadržanega učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi (torej že pri delodajalcu), kot to določa 85. čl. ZDR. Če bi takšno vsebine začasne odredbe omejili le na primere iz 85. čl., bi ostali nezaščiteni delavci, ki niso člani sindikata, pa tudi delavci v situacijah, ko delodajalec niti ne spoštuje predvidenega postopka pred odpovedjo, v skladu z 83. in 84. čl. ZDR.

Glede na navedeno se torej pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal tega, da mu bo brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, zaradi česar in v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije tudi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).