Jedro

Denarno kazen kot sredstvo izvršbe za dosego nenadomestnih dejanj je za dosego izpolnitve obveznosti dopustitve in opustitve mogoče izrekati vse dokler se ne zlomi odpor dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnika ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor dolžnika proti sklepu o začasni odredbi, ki je bil izdan dne 16.7.1993. Upnici je priznalo nadaljnje stroške v znesku 2.728,00 SIT in jih naložilo v plačilo dolžniku.

Proti temu sklepu se pritožuje dolžnik. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj dejansko stanje ni bilo popolnoma in pravilno ugotovljeno. Izvenzakonska skupnost z upnico je dejansko pomenila, da mu je upnica vodila gospodinjstvo približno 8 let. V tem času je nekajkrat samovoljno in brez pojasnila odšla od njega in se nato tudi ponovno vrnila. Po dokončnem razpadu pa se je odselila 4.1.1993 in odšla v tujino. Pred odselitvijo je zamenjala ključavnico na vratih spalnice in zato je bil prisiljen vzpostaviti prejšnje stanje, saj sicer ne bi mogel uporabljati spalnice v svoji hiši. O kakršnikoli sili ne more biti govora, saj je ravnal v okviru dovoljene samopomoči. Upnica sedaj živi v stanovanju svojega sina, ki je samski in kateremu je tudi pomagala pri nakupu stanovanja. Ker ima kje prebivati ji ne grozi nastanek nikakršne nenadomestljive škode.

Začasna odredba tudi ni potrebna, da bi se preprečila uporaba sile temveč nasprotno, do uporabe sile bi prišlo, če bi začasna odredba obveljala. Nemogoče si je zamišljati skupno življenje upnice in njegove nove izvenzakonske partnerice v istih stanovanjskih prostorih. Začasna odredba bi omogočila konflikte in nevzdržno življenjsko situacijo. Dolžnik predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa spremembo sklepa tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

V odgovoru na pritožbo upnica navaja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo obstoj razlogov za izdajo začasne odredbe, ki je bila izdana zato, da se prepreči uporaba sile. To priznava tudi dolžnik sam, ko v pritožbi napoveduje, da bo do uporabe sile prišlo, če bi obveljala začasna odredba. Takšna izjava ni nič drugega kot grožnja upnici, pri čemer se dolžnik niti ne trudi, da bi to svojo grožnjo pred sodiščem prikril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče lahko izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve ob pogojih iz 267. čl. ZIP. Začasno odredbo po prvem odst. 267. čl. ZIP lahko izda, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in tudi za verjeten obstoj nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po drugem odst. 267. čl. ZIP pa lahko sodišče izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjeten obstoj terjatve in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odst. 267. čl. ZIP, pri tem pa je po mnenju sodišča druge stopnje premalo natančno ugotovilo dejansko stanje oziroma ni razčistilo vseh pravno odločilnih dejstev za začasno odredbo, kot jo je izdalo.

Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo dolžniku prepovedalo, da upnico ovira v normalni uporabi njenih stanovanjskih prostorov v hiši, zlasti pa da ne sme zaklepati dohoda do stanovanja, ovirati odjema električne energije in vode, ne sme upnici preprečevati ogrevanja njenih stanovanjskih prostorov, ovirati ali preprečevati prost dostop upničinim obiskovalcem ali kakorkoli drugače oteževati njenih bivalnih pogojev, niti povzročati upničine ogroženosti v njenih bivalnih prostorih, vse pod pretnjo zagrožene denarne kazni 90.000,00 SIT. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni navedlo, kateri so "njeni stanovanjski prostori", ki so mišljeni v izreku sklepa o začasni odredbi, niti ni razčistilo in v sklepu ugotovilo vseh zatrjevanih oviranj normalne uporabe stanovanjskih prostorov. Razlogi sklepa se namreč nanašajo le na zamenjavo ključavnice in preprečitev dostopa v stanovanjsko hišo in na prepoved takega ravnanja dolžnika.

Nobenih razlogov pa ni v sklepu glede vseh ostalih prepovedi dolžniku. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi nekritično sledilo predlogu upnice v tistem delu, ki se nanaša na "prepoved povzročanja ogroženosti upnice v njenih bivalnih prostorih". Kaj je šteti pod povzročanje ogroženosti upnice si lahko vsak po svoje razlaga. Da ne bi kasneje nastopile težave pri izvršitvi sklepa o začasni odredbi pa mora biti izrek začasne odredbe glede obveznosti dolžnika jasen in nedvoumen. Denarno kazen kot sredstvo izvršbe za dosego nenadomestnih dejanj je za dosego izpolnitve obveznosti dopustitve in opustitve (226. čl. v zvezi s prvim do četrtim in šestim odstavkom 225. čl. ZIP) mogoče izrekati vse dokler se ne zlomi odpor dolžnika. Denarna kazen pa se zagrozi in izreče šele v izvršilnem postopku, ne pa v izvršilnem naslovu, ki je izdan v predhodnem postopku. Nobene podlage v zakonu ni, da bi sodišče že v začasni odredbi dolžniku zagrozilo denarno kazen.

Sodišče druge stopnje je zaradi navedenih pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v sklepu o začasni odredbi z dne 16.7.1993 pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora dolžnika spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe (380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).

Določbe ZPP in ZIP, ki sta predpisa bivše SFRJ, je sodišče druge stopnje uporabilo v tem sklepu na podlagi določila prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).