Jedro

Sodišče prve stopnje je torej izvedlo obsežni dokazni postopek, v katerem je razjasnilo vsa odločilna dejstva in na osnovi izvedenih dokazov, katerih vsebino je podrobno povzelo v obrazložitev sodbe, pravilno ugotovilo, da je storitev obeh kaznivih dejanj obdolžencu dokazana in da je zanju tudi krivdno odgovoren. Obdolženčev zagovor, ki ga ponavlja v pritožbi, da je sklenil ustno pogodbo za dodatna dela, je bil ovržen s prav vsemi v dokaznem postopku izvedenimi dokazi, na osnovi tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vsebina računa, ki ga je dne 30. 4. 2013 v višini 26.990,00 EUR izdal U. M. lažna ter brez podlage in ne izkazuje resničnega poslovnega dogodka. Tak račun pa je obdolženi odstopil družbi P. S. d.o.o. v izterjavo, čeprav je vedel, da je njegova vsebina lažna, s čemer je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditev ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa in to v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo (točka 17 obrazložitve).

Izrek

I. Pritožba obdolženega L.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 20218/2017 z dne 7. 2. 2020 je bil obdolženi L.R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba in z njo določeni posamezni kazni pet in tri mesece zapora ter nato na podlagi 53. člena KZ-1 določena enotna kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa odločilo, da je dolžan plačati krivdne stroške v zvezi z vročanjem vabil in privedbo na obravnavo, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženec iz vseh razlogov, kot navaja v pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegove pritožbene navedbe upošteva ter ravna v skladu z njimi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona obdolženi, ki navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov in zoper celotno sodbo, v pritožbi ne obrazloži. Zatrjuje zgolj, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava ter ni pravilno ugotovilo, da v njegovem ravnanju ni elementov kaznivega dejanja. Vse to pa je storilo v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni izkazana nobena od kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, kakor tudi ne nobena od kršitev kazenskega zakona, navedenih v 372. členu ZKP. Ker je tudi preizkus prvostopne sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP pokazal, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, kakor tudi ne kazenskega zakona, je pritožba obdolženca, podana iz navedenih pritožbenih razlogov neutemeljena.

5. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj. Obdolženi v pritožbi navaja, da je izvedel dodatna dela v okviru energetske sanacije U. M. na podlagi ustnega naročila ter nato za ta dodatno opravljena dela, ki so presegala tista, ki so bila pogodbeno dogovorjena, izdal U. M. račun za znesek 26.990,00 EUR v dobri veri, da bo U. M. ta račun poravnal in ni imel namena kogarkoli oškodovati. Ker mu U. M. izdanega računa ni plačal in je bila s tem povzročena premoženjska škoda, pa je kot direktor družbe P.E. d.o.o. na policijsko upravo podal pisno ovadbo zoper direktorja U. M. G.P. in vodjo investicij D.K., ker sta mu slednja preko M.S. ustno naročila izvedbo dodatnih del ter ga preslepila, da bo U. M. izvedena dodatna dela plačala družbi P.E. d.o.o., pa se je izkazalo, da tega namena nista imela.

6. Vse navedeno je obdolženi že navajal v svojem zagovoru, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nesprejemljivega. Ovržen je bil namreč s prav vsemi dokazi, ki so bili izvedeni v dokaznem postopku. G.P., takratni direktor U. M. je zaslišan kot priča pojasnil, da se sam v tehnične podrobnosti izvedbe energetske prenove ni vmešaval, temveč je za to pooblastil svoje pomočnike, med drugim D.K., vodjo investicij pri U. M., ta pa mu je pojasnil, da v konkretnem primeru obdolženi ni opravil nobenih dodatnih del, temveč je šlo le za spremembo lokacije montaže žaluzij, ki jo je izvršilo obdolženčevo podjetje, za kar ni bila izdana prav nobena začasna situacija. Dogovorjena torej niso bila dodatna dela, vsa izvedena dela pa so sodila v okvir del, dogovorjenih s pogodbo, ki je bila sklenjena na ključ, kar pomeni, da ta vsebuje tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo. Izpovedba prič P. je skladna z izpovedbo priče D.K., ki je pojasnil, da po podpisu primopredajnega zapisnika glavna izvajalka P.g. d.o.o., ne podizvajalka družba R. d.o.o., katere podizvajalka je bila družba P.E. d.o.o., nista uveljavljali nobenih dodatnih del. Slednje je potrdil tudi kot priča zaslišan M.S., odgovorni projektant. Obdolženi je inkriminiran račun izdal pol leta po zaključeni investiciji, obe priči, D.K. in M.S. pa sta zanikali, da bi z njim dogovorili kakršnakoli dodatna dela in sta pojasnili, da je pri montaži žaluzij prišlo le do spremembe lokacije, za kar pa ni bilo predvideno nobeno dodatno plačilo, ker s tem v zvezi tudi ni bilo nobenih stroškov, sicer pa bi bili ti, če bi nastali, zajeti v okviru stroškov sklenjene pogodbe na ključ. Njune navedbe je potrdil kot priča zaslišan Z.K., odgovorni nadzornik energetske sanacije U. M., o kakšnih dodatnih delih pa ni bil seznanjen niti R.K., direktor družbe R. d.o.o., kot je to navedel v okviru svoje izpovedbe kot priča. 7. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi podvomilo v verodostojnost izpovedb navedenih prič. Iz njihovih izpovedb pa jasno izhaja, da obdolženi ni dobil nobenega dodatnega naročila za montažo dodatne količine žaluzij, zato sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca, v katerem je trdil nasprotno, utemeljeno ni verjelo.

8. Obdolženi v pritožbi ne navaja ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, temveč zgolj vztrajno ponavlja, da je dobil naročilo za montažo žaluzij, ki je presegalo osnovno pogodbo in da je dobroverno verjel, da bo to dobil dodatno plačano, za kar je izdal tudi račun v znesku 26.990,00 EUR. Kot je že obrazloženo, pa je tak zagovor obdolženca bil ovržen s prav vsemi v dokaznem postopku na prvi stopnji izvedenimi dokazi.

9. Obdolženčevo pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni dovolj preverilo dejstev, ki jih je sam navajal v zagovoru in zato ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja ter bi to bilo mogoče pravilno ugotoviti le z neposredno opravljenim ogledom na terenu, kjer bi se točno ugotovilo in preštelo število in vrsto žaluzij, ki jih je njegovo podjetje montiralo in to primerjalo z naročenim ter pritožbena graja, da sodišče prve stopnje slednjega ni storilo, niso utemeljeni.

10. Prvostopno sodišče je namreč, kot je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe in iz podatkov kazenskega spisa, angažiralo izvedenca gradbene stroke mag. S.B., ki je tudi na osnovi ogleda, ki ga je opravil v navzočnosti obdolženca, J.Š., ki je bil neposredni izvajalec obravnavanih del in jim pokazal in povedal, kje in kaj so nameščali, kakor tudi v navzočnosti prič D.K., M.S. in Z.K., ugotovil, da je na celotnem projektu in na vseh objektih bilo izvedenih le šest zunanjih žaluzij več, kot je bilo predvideno s projektno dokumentacijo, nikakor pa ne 85 več, kot je to v zagovoru navajal obdolženi. Za teh šest dodatnih zunanjih žaluzij pa je na osnovi pogodbe del na ključ šteti, da so bile nameščene v okviru kompenzacije in ne na podlagi dodatnega naročila. Slednje je pokazal in povedal tudi J.Š., katerega je na ogled pripeljal obdolženi. Navzoči na ogledu niso imeli pripomb na pojasnila in ugotovitve izvedenca, kot je to obrazloženo v napadeni sodbi (str. 12). Zato pritožbenim izvajanjem obdolženca, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ni mogoče pritrditi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo samo opraviti ogled na terenu. Ta dokaz je bil namreč izveden posredno z ogledom, ki je bil opravljen s strani izvedenca in v navzočnosti vseh akterjev, ki so bili pomembni za ugotavljanje dejanskega stanja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pa tudi v navzočnosti obdolženca, ki na ugotovitve izvedenca ob ogledu ni imel pripomb.

11. Sodišče prve stopnje je torej izvedlo obsežni dokazni postopek, v katerem je razjasnilo vsa odločilna dejstva in na osnovi izvedenih dokazov, katerih vsebino je podrobno povzelo v obrazložitev sodbe, pravilno ugotovilo, da je storitev obeh kaznivih dejanj obdolžencu dokazana in da je zanju tudi krivdno odgovoren. Obdolženčev zagovor, ki ga ponavlja v pritožbi, da je sklenil ustno pogodbo za dodatna dela, je bil ovržen s prav vsemi v dokaznem postopku izvedenimi dokazi, na osnovi tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vsebina računa, ki ga je dne 30. 4. 2013 v višini 26.990,00 EUR izdal U. M. lažna ter brez podlage in ne izkazuje resničnega poslovnega dogodka. Tak račun pa je obdolženi odstopil družbi P.S. d.o.o. v izterjavo, čeprav je vedel, da je njegova vsebina lažna, s čemer je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditev ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa in to v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo (točka 17 obrazložitve).

12. Na osnovi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi to, da je obdolženi s tem, ko je oktobra 2014 na Policijsko upravo M. vložil pisno ovadbo, v kateri je naznanil, da naj bi G.P., direktor U. M. in D.K., vodja investicij pri U. M., storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, saj je v ovadbi zatrjeval, da sta mu navedena preko M.S. ustno naročila izvedbo dodatnih del in sprememb ter ga preslepila, da bo U. M.u vsa izvedena dodatna dela plačala družbi P.E. d.o.o., pa tega namena nista imela in s strani družbe P.E. d.o.o. izdanega računa v višini 26.990,00 EUR nista potrdila in izplačala, s tem pa povzročila P.E. d.o.o. premoženjsko škodo v navedeni višini, čeprav je vedel, da družba P.E. d.o.o. ni dobila naročila za dodatna dela, vsa izvedena dela pa so bila plačana pogodbeni partnerici U. M. družbi P.g. d.o.o. kot glavni izvajalki. Kot je že bilo obrazloženo, v dokaznem postopku izvedeni dokazi niso potrdili zagovora obdolženca, da bi mu bila naročena kakršnakoli dodatna dela, za katera bi smel izstaviti račun, pa zato obdolženi ni imel nobene podlage za podajo kazenske ovadbe, česar se je zavedal, pa jo je vendar podal. Za vse navedeno sodišče prve stopnje navaja tehtne razloge v točkah 18 in 19 obrazložitve prvostopne sodbe in z njimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša ter se zato v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

13. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj, je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, pri tem pa ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ovrednotilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo ustrezni posamezni in enotno kazen zapora ter tudi primerno preizkusno dobo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izrečena kazenska sankcija ustrezna in pravična ter bo dosegla namen kaznovanja in je zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 15. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar več, kar bi terjalo še dodatno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, slednje pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno (člen 391 ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (7112, 71113 in 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.