Jedro

Lov kot zakonski znak kaznivega dejanja obsega različne aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi. Lovljenje pri tem ni samostojna alternativna dispozicija, s katero bi bilo mogoče dokončati kaznivo dejanje, temveč je obligatorno vezana na eno od preostalih treh alternativnih dispozicij: ubije, rabi ali ujame. Lovljenje samo, pri katerem posledica ne nastane - torej divjad ni ubita, ranjena ali ujeta, ne zadostuje za dokončanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 342. člena KZ-1. Sam lov brez dovoljenja lahko predstavlja prekršek po ZDLov-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje nezakonitega lova po prvem odstavku 342. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP - zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče denarno kazen v višini 70 dnevnih zneskov po 33 EUR oziroma 2.310 EUR. Izrečeno denarno kazen naj obdolženi plača v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe.

3.Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženca, ki je predlagal, da višje sodišče pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopenjsko sodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da obdolžencu ni dokazano, da je storil obravnavano kaznivo dejanje. Svojo presojo je obrazložilo z argumentiranimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim v izogib ponavljanju v celoti pridružuje.

6.Kaznivo dejanje nezakonitega lova po prvem odstavku 342.člena KZ-1 stori kdor brez dovoljenja ali sicer neupravičeno lovi in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo. Lov kot zakonski znak kaznivega dejanja obsega različne aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi. Lovljenje pri tem ni samostojna alternativna dispozicija, s katero bi bilo mogoče dokončati kaznivo dejanje, temveč je obligatorno vezana na eno od preostalih treh alternativnih dispozicij: ubije, rani ali ujame. Lovljenje samo, pri katerem posledica ne nastane - torej divjad ni ubita, ranjena ali ujeta, torej ne zadostuje za dokončanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 342. člena KZ-1.

Sam lov brez dovoljenja lahko predstavlja prekršek po Zakonu o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), ki v 18. točki 77. člena določa, da se z globo za prekršek kaznuje kdor lovi divjad, razen divjega prašiča, zveri ter polha, ponoči (17. točka prvega odstavka 44. člena). Povsem jasno je, da se dispoziciji kaznivega dejanja in prekrška ne pokrivata, kot to obširno izpostavlja zagovornik v odgovoru na pritožbo. Take razmejitve tudi ne določa Dogovor o usklajenem delovanju Policije in Inšpekcije za lovstvo in ribištvo (Dogovor) pri obravnavi nezakonitega lova, kot to napačno razloguje pritožnica, temveč zakon sam, t.j. KZ-1 in ZDLov-1, ki ju Dogovor po vsebini smiselno zgolj povzema zaradi razmejitve pristojnosti med policijo in inšpekcijo.

7.Državna tožilka je obdolženemu očitala, da je 26. 9. 2019 ubil jelena ob 20.55 uri, t.j. ponoči, ko lov na jelenjad v skladu s 17. točko prvega odstavka 44. člena ZDLov ni dovoljen. Iz podatkov v spisu in skladno izpovedi prič, tudi lovskega inšpektorja, izhaja, da zakon noči ne definira, nastop noči se z letnimi časi in gibanjem sonca spreminja, z lovskimi pravili pa je nastop noči vezan na navtični mrak, kar pomeni, da prepoved nočnega lova preneha uro pred sončnim vzhodom in ponovno velja uro po sončnem zahodu. Iz podatkov spisa izhaja, da je 26. 9. 2019 navtični mrak nastopil ob 19.57 uri, kar pomeni da je ob tej uri nastopila noč, ko lov na divjad ni več dovoljen.

8.Nobenega dvoma ni, da je obdolženi 26. 9. 2019 ubil jelena, na podlagi izvedenih dokazov pa ni bil z gotovostjo potrjen očitek, da je obdolženi jelena ubil ob 20.55 uri, torej ponoči, kot mu je to očitalo tožilstvo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

9.Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica SMS sporočilu, ki ga je B. B. ob 20.55 uri poslal C. C. daje preveliko in odločujočo težo in pri tem prezre več relevantnih okoliščin in drugih dokazov. Nobenega dvoma ni, da je B. B. C. C. poslal SMS sporočilo "lovski blagor", čestitko ob uplenitvi živali, ker naj bi slišal strel, ki ga je pripisal C. C., t.j. pripisal uspešnemu ulovu. Ko sta se takoj za tem slišala, je B. B. C. C. pojasnil, da sam ni streljal in sta strel v nadaljevanju pripisala lovu sosednjih lovskih družin. Šele naslednji dan, t.j. po tistem, ko sta bila obveščena, da je obdolženi ustrelil jelena sta mu pripisala strel ob 20.55 uri.

10.Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da sam strel ne pomeni, da je žival tudi ubita ali ranjena. Pomeni zgolj strel, da je nekdo streljal, kar bi bil lahko tako obdolženi in še najmanj lovci, ki so bili takrat v predmetnem gozdu, poleg C. C. in B. B., še D. D. in E. E., C. C. sam je izpovedoval, da sta bila takrat v gozdu tudi F. F. in G. G. (ki pa naj bi prej že odšla), strel pa bi lahko pripisali tudi lovcem iz sosednjih lovišč, saj je kraj ustrelitve oddaljen zgolj 150 m od kar štirih meja z lovišči sosednjih lovskih družin. Gospodar H. H. je izpovedoval, da so ga pred obdolžencem o strelu obvestili trije drugi, ni povedal kdo, niti kdaj, nista pa to bila ne C. C., ne B. B., saj tistega večera H. H. nista klicala, kot sta sama izpovedovala sta strel pripisala lovcem sosednjih lovišč.

11.Poleg tega, da obdolženega nihče ni videl ustreliti jelena in da sta tudi obremenilni priči B. B. in C. C. strel ob 20:55 najprej pripisala lovcem sosednjih lovišč, naslednji dan pa po obvestilu, da je prejšnji dan ustrelil jelena, obdolženemu, ni moč prezreti, da so si izpovedi vseh zaslišanih lovcev precej različne, predvsem pa nasprotujoče. Obdolženi je povedal, da je streljal ob 19:40, kar sta skladno potrdili priči D. D., ki je strel slišal in skupaj z E. E. obdolžencu pomagal izslediti zastreljeno žival. D. D. naj bi kasneje slišal še en oziroma dva strela, pa na to ni bil posebej pozoren (ni vedel povedati kdaj), saj so takrat že iskali zastreljeno žival. Pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno podvomilo v izpoved B. B. Ta naj bi strel ob 20:55 uri slišal uro hoda stran od kraja strela, pri svojem vozilu, kjer se je iz neznanega razloga zadrževal vse od 20:33 do 20:55, ko naj bi strel slišal in poslal C. C. SMS sporočilo "lovski blagor". Slednje najprej izpodbija izpoved C. C., da je B. B. strel slišal, ker je bil takrat blizu, ker uro hoda proč ni blizu, nadalje pa iz izpovedi več prič lovcev izhaja, da je težko locirati strel, če ga glede na konfiguracijo gozda sploh slišiš in dejstvo neposredne meje s kar štirimi lovišči. Ne SMS sporočilo, ne povzete izpovedi tako ne morejo s potrebno gotovostjo potrditi, da je obdolženi očitanega večera uplenil jelena ob 20:55 uri.

12.Tega ne dokazuje niti s strani H. H. zapisan čas v lovske knjige. Zaslišan H. H. sam je povedal, da ga je obdolženi poklical in mu povedal, da je pred kakšno uro streljal, zato je v evidenčni knjigi to ustrezno zapisal, pri tem pa je tudi povedal, da na nobenem od njegovih dveh telefonov podatkov o obdolženčevem klicu nima več. Čas obdolženčevega klica zato ni moč več ustrezno preveriti, kar tudi pomeni, da ni mogoče s potrebno verjetnostjo sklepati, da je bil obdolženčev klic res ob 21:55 uri, še manj, da mu je rekel, da je ustrelil pred kakšno uro. Z enako verjetnostjo je namreč slediti zagovoru obdolženca, da so mu uro odstrela podtaknili, da je H. H. klical neuspešno kar petkrat, da bi mu javil odstrel ob 19:40 uri. Obdolženec sam v hladilnici ure odstrela v evidenčno knjigo ni vpisoval, kar bolj kaže na to, da ni imel nobene potrebe prikrivati čas odstrela, uro odstrela je Krničar vpisoval v knjige šele naslednji dan.

13.Pritožbeno sodišče je na podlagi opisanih ugotovitev zaključilo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, da ni zadosti dokazov, ki bi na ravni gotovosti potrjevali očitek tožilstva, da je obdolženi jelena ustrelil ob 20:55 uri in s tem storil predmetno kaznivo dejanje, pravilna in zakonita.

14.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------

1Šepec M. in Knez R., člen 342, r. št. 7, v: Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 342, 342/1

Zakon o divjadi in lovstvu (2004) - ZDLov-1 - člen 44, 44/1, 44/1-17, 77, 77/1, 77/1-18