Jedro

Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Zato je očitno, da ne more veljati rok s končnim datumom 19.10.1993 tako za vložitev zahteve kot tudi za vložitev tožbe. Upoštevati je namreč treba določbo 117. člena, po kateri je predhodna zahteva nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. Zaradi tega določbe 123. člena SZ ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluzivni rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu SZ. Kadar je bila ta zahteva vložena pravočasno, je nato mogoče nakup zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se pobijani sklep razveljavi in zadeva vrača sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Odločbo o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahteval odkup trisobnega stanovanja v izmeri 79,27 m2 na c. v L. po določbah stanovanjskega zakona, ker je ugotovilo, da po določbah stanovanjskega zakona toženka ni dolžna prodati spornega stanovanja. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožnika deloma ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (razen v odločbi o pravdnih stroških) in tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da jo je tožnik vložil po preteku dvoletnega prekluzivnega roka.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal vse revizijske razloge in predlagal, da naj se pobijani sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ali pa naj se odločbi obeh nižjih sodišč razveljavita. V reviziji navaja, da se sklicuje na dosedanje navedbe, sicer pa, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Tožnik soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno v dvoletnem roku, predpisanim s 123. členom stanovanjskega zakona, vložiti le vlogo za odkup stanovanja ter da ta rok ne velja za vložitev tožbe. Tožnik zato ni prekludiran, saj je zahtevo za odkup stanovanja naslovil na toženko 15.10.1993 in ker toženka v nadaljnjih 30 dneh s tožnikom ni sklenila kupoprodajne pogodbe, je 15.12.1993 utemeljeno in pravočasno vložil tožbo.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizija ni formalno opredelila, kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile zagrešene v postopkih pred sodiščema prve ali druge stopnje, niti jih ni vsebinsko pojasnila. Zato je revizijsko sodišče lahko preizkusilo pobijani sklep glede postopkovnih kršitev le v smeri uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je ni ugotovilo.

Je pa utemeljena revizija zoper sklep sodišča druge stopnje iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval odkup trosobnega stanovanja v izmeri 79,27 m2 na C. v L. po določbah stanovanjskega zakona. Ugotovilo je namreč, da tožnikova mati, ki je pisno privolila, da tožnik odkupi stanovanje po določbah 117. člena SZ, ob uveljavitvi stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice ne na spornem stanovanju (C. v katerega se je vselila novembra 1992) in ne v stanovanju T. v L. (kjer je živela ob uveljavitvi stanovanjskega zakona), ker je imela na njem zgolj položaj imetnika pravice do uporabe stanovanja. Pri tem je še ugotovilo, da je tožnik vložil zahtevo za odkup stanovanja pravočasno (15.10.1993) in da zato njegov zahtevek sicer ne bi bil zastaran. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnika razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo, ker je ocenilo, da je tožnikova pravica do nakupa stanovanja ugasnila, ker je dvoletni prekluzivni rok iz 123. člena SZ potekel pred 15.12.1993, ko je tožnik vložil tožbo. Navedeno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje po presoji revizijskega sodišča ni pravilno. Uveljavljanje pravice do nakupa stanovanj ureja predvsem 117. člen SZ. Ta določa krog upravičencev in obseg popustov ter nalaga lastniku, da sklene prodajno pogodbo v 30. dneh po vloženi zahtevi. Primerjava 117. in 123. člena SZ, ki sta oba v poglavju o lastninjenju in privatizaciji ter v oddelku o privatizaciji stanovanj, utemeljuje zaključevanje, da se dvoletni rok iz 123. člena SZ nanaša na vložitev zahteve iz 117. člena zakona. Zakon nima nobene druge določbe o roku za vložitev zahteve po 117. členu. Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Zato je očitno, da ne more veljati rok s končnim datumom 19.10.1993 tako za vložitev zahteve kot tudi za vložitev tožbe. Upoštevati je namreč treba določbo 117. člena, po kateri je predhodna zahteva nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. Zaradi tega določbe 123. člena SZ ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluzivni rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu SZ. Kadar je bila ta zahteva vložena pravočasno, je nato mogoče nakup zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.

Zgoraj navedeno in v sodni praksi sprejeto stališče utemeljuje zaključek, da sodišče druge stopnje zaradi drugačnega to je materialnopravno zmotnega izhodišča, ki je pogojevalo zavrženje tožbe, ni izčrpalo ostalih razlogov tožnikove pritožbe. Ker ima pobijani sklep v posledici navedenega pomanjkljivosti iz drugega odstavka 395. člena ZPP, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo istemu sodišču, da ponovno odloči. Naloga sodišča druge stopnje bo, da v ponovljenem postopku presodi tudi ostale razloge tožnikove pritožbe in nato ponovno odloči o tožnikovem pravnem sredstvu.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.