Jedro

Med strankama ni sporno, da se večina obravnavanega nasutja nahaja znotraj 15 metrskega pasu od meje vodnega zemljišča (brega) Ljubljanice, ki v skladu s prvim odstavkom 4. člena Pravilnika o določitvi meja povodij in porečij ter meja vodnih območij z vodami prvega reda, ki jim pripadajo, ter drugim odstavkom 14. člena ZV-1, pomeni priobalno zemljišče te reke. Tožnik tej ugotovitvi toženke ne ugovarja, prav tako tudi ne ugotovitvi, da leži predmetno zemljišče na poplavnem območju. Obravnavano nasutje torej pomeni poseg iz 150. člena ZV-1, za katerega bi tožnik moral pridobiti vodno soglasje, med strankama pa ni spora, da tega ni storil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odredil odstranitev nasutja ob Ljubljanici v dolžini približno 20 m in višine 1-3 m, na parceli št. 764/1 k.o. ..., znotraj 15-metrskega priobalnega zemljišča Ljubljanice, do 5. 9. 2015 (druga točka izreka), mu naložil, da mora o izvršitvi ukrepa takoj obvestiti inšpektorico, ki je to odločbo izdala (tretja točka izreka) in odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (četrta točka izreka) ter da v postopku niso nastali stroški (peta točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da je nasutje izvedeno ob Ljubljanici, v dolžini približno 20 m in širini približno 25 m (skupna količina približno 1000 m3), večinoma pa se nahaja znotraj priobalnega zemljišča Ljubljanice. Glede na tožnikove navedbe v inšpekcijskem postopku prvostopenjski organ navaja še, da ni odredil odstranitve poti, temveč nasutja, ki sega v priobalno zemljišče Ljubljanice. To zemljišče je določeno z zakonom in sicer pri vodotokih prvega reda, med katere spada tudi Ljubljanica, obsega pas v širini 15 m od meje vodnega zemljišča. Za poseg v to zemljišče je potrebno vodno soglasje, ki ga tožnik nima. Prav tako je vodno soglasje potrebno, ker se območje nasipa nahaja v dosegu 100 in 500 letnih poplav.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da ima tožnik sicer res pravico do dostopa do svoje parcele, prav tako drži tudi, da mu je Mestna občina Ljubljana odrekla služnost, ker je dostop možen neposredno z Zaloške ceste (čemur je namenjen obravnavani nasip – op. sodišča), vendar to ne pomeni, da tožnik pri ureditvi tega dostopa ne bi bil zavezan k upoštevanju veljavne zakonodaje. V ostalem ponavlja ugotovitve prvostopenjskega organa in dodaja, da so tožnikove navedbe, da se nasip ne dotika nabrežja Ljubljanice, brezpredmetne, saj gre za priobalno zemljišče. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da si je zgolj na svoji nepremičnini uredil dostop z Zaloške ceste do svoje hiše, kar je bilo nujno, ker mu je bil dostop po drugi poti onemogočen z več črnimi gradnjami. S temi črnimi gradnjami je toženka seznanjena, izdala je tudi odločbe, s katerimi je odredila njihovo rušitev, do katere pa do danes še ni prišlo. Po zakonu ima pravico do dostopa do svoje nepremičnine, zato je želel pridobiti tudi služnost na nepremičnini v lasti Mestne občine Ljubljana, vendar mu je slednja pojasnila, da to ni možno, ker ima možnost dostopa neposredno z Zaloške ceste. Ta dostop pa je prav pot, ki jo je uredil, toženka pa je odredila njeno odstranitev. Brez nasutja, s katero je pot „nivojsko izravnal“, sploh ni bila primerna za uporabo. Ta pot pomeni edini možen dostop do njegove nepremičnine. Meni, da bi bila sicer njegova možnost dostopa z Zaloške ceste zgolj teoretična, v praksi pa je zaradi zakonodaje ne more uporabiti, zato je „nesmiselno in nekonstruktivno“ pojasnjevanje toženke, da ni bila odrejena odstranitev poti, temveč nasutja. Z odstranitvijo nasutja namreč tudi poti ne bo več.

5. Obravnavano nasutje ne posega v obrežno vegetacijo, niti ne vsebuje gradbenega materiala, kar v obrazložitvi izpodbijane odločbe priznava tudi toženka, kljub temu pa vztraja „na odstranitvi nasute poti in se pri tem sklicuje na golo dikcijo Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), brez vsebinskega preudarka zadeve“. V zvezi s tem tožnik poudarja, da nasip v ničemer ne zmanjšuje varnosti pred škodljivim delovanjem voda, niti ne vpliva na vodni režim ali stanje voda, zanj pa je v dogovoru z občino uporabil material, izkopan na drugi strani Zaloške ceste. Inšpekcijski organ se zato povsem neutemeljeno sklicuje na 68. člen ZV-1, o čemer se drugostopenjski organ v svoji odločbi sploh ni izjavil, čeprav je tožnik na to opozoril že v pritožbi.

6. Poleg tega tožnik poudarja, da ni nasul brežine Ljubljanice, niti ni vanjo posegel na noben drug način, zato nasutje ne pomeni posega, za katerega bi bilo treba pridobiti vodjo soglasje. To izhaja tudi iz fotografij, ki so že priložene upravnemu spisu, zaradi česar meni, da je toženka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. V zvezi s tem predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje prič A.A. ter B.B., ki to dejansko stanje dobro poznata. Prav tako sodišču predlaga, naj opravi ogled, ob katerem se bo lahko prepričalo, da ni nasul brežine Ljubljanice, niti ni vanjo posegal na drug način, ter da na parceli ni nasutih nobenih gradbenih odpadkov, da vegetacija ob Ljubljanici ni poškodovana ter da nasutje na noben način ne ogroža vodotoka Ljubljanice in poplavne varnosti. Sodišču iz navedenih razlogov smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, naj to odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kot pravilno navaja toženka, se po prvem odstavku 150. člena ZV-1 poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Po prvi točki drugega odstavka istega člena je tak poseg (med drugim) poseg na vodnem ali priobalnem zemljišču, po četrti točki tega odstavka pa poseg na varstvenih in ogroženih območjih. To pomeni, da je posege na teh področjih že na podlagi izrecnega zakonskega besedila treba šteti za posege, ki bi lahko vplivali na vodni režim ali stanje voda. Povedano drugače: obveznost pridobitve vodnega soglasja za take posege ni odvisna od posebne ugotovitve, ali in kako bi ti posegi lahko vplivali na vodni režim ali stanje voda, temveč ta obveznost izhaja že iz samega zakona.

10. Med strankama ni sporno, da se večina obravnavanega nasutja nahaja znotraj 15 metrskega pasu od meje vodnega zemljišča (brega) Ljubljanice, ki v skladu s prvim odstavkom 4. člena Pravilnika o določitvi meja povodij in porečij ter meja vodnih območij z vodami prvega reda, ki jim pripadajo, ter drugim odstavkom 14. člena ZV-1, pomeni priobalno zemljišče te reke. Tožnik tej ugotovitvi toženke ne ugovarja, prav tako tudi ne ugotovitvi, da leži predmetno zemljišče na poplavnem območju (prvi odstavek 86. člena ZV-1). Obravnavano nasutje torej pomeni poseg iz 150. člena ZV-1, za katerega bi tožnik moral pridobiti vodno soglasje, med strankama pa ni spora, da tega ni storil. 11. To pomeni, da za odločitev niso pomembne tožbene navedbe, da tožnik z nasutjem ni posegel v sam vodotok ali uničil priobalne vegetacije, niti navedbe, da nasutje ne vpliva na vodni režim ali stanje voda. Po povedanem namreč nobena od teh okoliščin ne vpliva na zakonsko predpisano obveznost pridobitve vodnega soglasja za posege na priobalnem ali ogroženem območju. Izpodbijana odločba ne temelji niti na ugotovitvi, da naj bi tožnik na priobalnem zemljišču odložil odpadke (toženka ugotavlja celo nasprotno, da v nasutju ni več odpadkov), zato je brezpredmetno tudi tožbeno sklicevanje na 68. člena ZV-1, ki se nanaša izključno na odlaganje odpadkov.

12. Prav tako ne morejo na odločitev vplivati tožbene navedbe, da je tožnik obravnavano nasutje izvedel v izvrševanju zakonske pravice do dostopa do svoje nepremičnine in v dogovoru z Mestno občino Ljubljana. Sodišče se tudi v tem pogledu strinja s toženko, da tožnik svojih pravic ne more izvrševati v nasprotju z zakonom, veljavna zakonodaja pa v situaciji, v kakršni se je znašel, ne določa izjeme od splošne obveznosti pridobitve vodnega soglasja za poseg v priobalno oziroma ogroženo zemljišče. 13. Iz navedenih razlogov sodišče nima razloga za pomisleke v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožnik je v tožbi kot dokaze poleg vpogleda v upravni spis (katerega obstoj in vsebina med strankama nista sporna) predlagal še vpogled v dopis Mestne občine Ljubljana, fotografije nasute poti, ki so že v upravnem spisu, zaslišanje dveh prič in ogled kraja predmetnega nasutja. Vendar pa iz tožbenih navedb izhaja, da želi s temi dokazi dokazati izključno to, da gre za pot, ki povezuje nivo ceste z nivojem tožnikove parcele, da ni nasuta sama brežina Ljubljanice, da nasip ne vsebuje odpadnega materiala in da ga je izvedel v dogovoru z Mestno občino Ljubljana. Kot je bilo obrazloženo, glede na zakonsko ureditev nobena od teh okoliščin ni pomembna za odločitev, sodišče pa k temu pripominja še, da je tudi toženka izrecno navedla, da njena odločitev ne temelji na uvodnih ugotovitvah v inšpekcijskem postopku, da naj bi nasip vseboval odpaden gradbeni material in da je bila z njim zasuta obrežna vegetacija. Sodišče zato ugotavlja, da tožnik predlaga izključno dokaze, ki niso pomembni za odločitev, zaradi česar je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.