Jedro

Delno nadomestilo se invalidu III. kategorije, ko gre za zavarovanca, ki kot brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 30. 8. 2017 in št. ... z dne 8. 6. 20171 ter sklenilo, da tožnik krije svoje stroške postopka sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Čeprav mu je bila s pravnomočno sodbo ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanju pravice do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, priznana tudi pravica do delnega nadomestila, je bilo s prvostopenjsko upravno odločbo odločeno, da nima te pravice. Poseženo je v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zato je kršen 158. člen Ustave RS. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato so podane kršitve postopka. Zmotno so bili uporabljeni 19., 86. in 122. člen ZPIZ-2. Razlikovati je potrebno med datumi priznanja, odmere in izplačevanja nadomestila, zato bi se mu moralo delno nadomestilo vsaj odmeriti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. Zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do tožnikovih navedb, ni podana. Pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani, opredeli pa le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, bistvenih za odločitev v tem sporu. Pravna podlaga za razsojo zadeve povsem jasno izhaja iz izpodbijane sodbe. Zatrjevanje o kršitvah 158. člena Ustave RS3, ker je s prvostopenjsko upravno odločbo odločeno, da nima pravice do delnega nadomestila, čeprav mu je bilo priznano s pravnomočno sodbo, pa je pravno povsem irelevantno. Prvostopenjska odločba je bila že v predsodnem upravnem postopku z dokončno odločbo odpravljena in odločeno, da se delno nadomestilo ne izplačuje.

6. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, da se tožniku delno nadomestilo ne izplačuje. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo4 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno in pravico do delnega nadomestila od 11. 9. 2014 dalje. Vendar je od 21. 2. 2017 dalje, ko mu je prenehalo delovno razmerje, prijavljen v evidenci brezposelnih oseb in prejema denarno nadomestilo za čas brezposelnosti.

7. Enako, torej da tožnik do izplačevanja delnega nadomestila zaradi prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ni upravičen, je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2). Pravico do delnega nadomestila ima zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko (1. odstavek 86. člena ZPIZ-2). Vendar po sodni praksi6 in ZPIZ-2 datum priznanja določene invalidske dajatve ni enak datumu pričetka izplačevanja te invalidske dajatve, kar velja tudi za delno nadomestilo. Priznano delno nadomestilo se začne izplačevati z dnem, ko so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Po 1. odstavku 122. člena ZPIZ-2 se izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Posebej pa je izplačevanje delnega nadomestila urejeno za brezposelne zavarovance oziroma prejemnike denarnega nadomestila iz tega naslova. V 4. odstavku 122. člena ZPIZ-2 je namreč eksplicitno določeno, da se delno nadomestilo, ko gre med drugim za zavarovanca, ki neodvisno od njegove volje ali krivde zgubi delo, izplačuje od prvega naslednjega dne po izteku pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, na podlagi predpisov, ki urejajo trg dela.

Delno nadomestilo se torej invalidu III. kategorije, ko gre za zavarovanca, ki kot brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje namreč povsem pravilno razloguje, da sočasno prejemanje denarnega nadomestila med brezposelnostjo po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD)7 in uživanje sicer priznanega delnega nadomestila, ni mogoče. Brezposelne osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, so po 1. odstavku 19. člena ZPIZ-2 za čas prejemanja tega nadomestila obvezno in ex lege vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Šele ob izpolnjenih pogojih za izplačevanje delnega nadomestila je mogoča tudi njegova odmera. Način odmere je predpisan v 2. in 3. odstavku 86. člena ZPIZ-2 in je odvisen od tega, ali zavarovanec dela na drugem delovnem mestu ali pa mu je delovno razmerje prenehalo. Drugačno pritožnikovo stališče je zmotno in zato ni sprejemljivo.

9. Čeprav je bila tožniku ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanju pravice do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno od 11. 9. 2014 dalje, pravnomočno priznana tudi pravica do delnega nadomestila od tega dne dalje, mu za čas prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo in vključenosti v obvezno zavarovanje na tej podlagi, delnega nadomestila ni mogoče izplačevati niti odmeriti. Pomeni, da je izpodbijana dokončna odločba v zvezi s prvostopenjsko pravilna in zakonita in je tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnjen. Izplačevanje in odmera delnega nadomestila bo mogoče šele po prenehanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

10. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje, da se z izpodbijano dokončno odločbo, oziroma odločitvijo, da se tožniku delno nadomestilo ne izplačuje, ne posega v pravnomočno priznano pravico do delnega nadomestila (158. člen Ustave RS).

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebo odločiti še, da tožnik krije stroške pritožbe sam (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Pravilno bi se tožbeni zahtevek in s tem izrek sodbe glasil tudi na izplačevanje delnega nadomestila od 21. 2. 2017 dalje. 2 Ur. l. RS, št. 79/203 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 4 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XII Ps 165/2015 z dne 6. 4. 2017. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Na primer Psp 397/2017. 7 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.