Jedro

Pravna opredelitev kaznivega dejanja ter navedba časa in kraja, kjer je obdolženi naznanil kaznivo dejanje krive ovadbe, ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe, saj ne vsebuje dejstev in okoliščin iz katerih bi izhajali zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja krive ovadbe. Izvršitvena oblika ni konkretizirana tako, da bi bilo mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

V obtožnem predlogu je potrebno navesti, na kakšen način naj bi se izsiljevanje vršilo. Le tako je omogočena obdolžencu aktivna obramba pred očitki, s strani sodišča pa se lahko opravi preizkus, ali očitano dejanje res pomeni kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog okrožnega državnega tožilca v katerem obdolžencu očita, da je storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Zoper navedeni sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 373 ZKP in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožni predlog dopusti.

2. Na pritožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani je odgovoril zagovornik obdolženega I. D., odvetnik v Ljubljani, in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Okrožni državni tožilec v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP). Iz obrazložitve pritožbe pa je smiselno razbrati, da uveljavlja 1. točko 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik nima prav, ko zatrjuje, da obtožni predlog vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da pravna opredelitev kaznivega dejanja ter navedba časa in kraja kjer je obdolženi naznanil kaznivo dejanje krive ovadbe, ki naj bi ga storil A. A. ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe, saj ne vsebuje dejstev in okoliščin iz katerih bi izhajali zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja krive ovadbe, torej izvršitvena oblika ni konkretizirana tako, da bi bilo mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Pritožnik nima prav ko zatrjuje, da ni potrebno v obtožnem predlogu navajati, na kakšen način naj bi se izsiljevanje vršilo in na ta način vnašati v opis znake kaznivega dejanja izsiljevanja. Takšni znaki morajo biti v obtožnem predlogu navedeni, saj je le tako obdolžencu omogočena aktivna obramba pred očitki in s strani sodišča preizkusiti ali očitano dejanje res pomeni kaznivo dejanje.

5. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.